Jedro

Podrobnejše prvostopenjske ugotovitve oziroma trditve toženca o tem, kako so bile porazdeljene tožničine naloge, po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja nedovoljenega širjenja odpovednega razloga, katerega bistvo je bilo v tem, da je toženec ukinil tožničino delovno mesto. Dokazni postopek je to potrdil, prav tako ukinitev tožničinega pododdelka, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil podan utemeljen poslovni razlog, zaradi katerega je postalo delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno.

Za presojo poslovnega razloga je bistveno, da je toženec res izvedel reorganizacijo, ne pa, ali je bila ta glede na finančno stanje družbe smotrna in ali je bil z njo dosežen zastavljeni cilj (povečanje dobičkonosnosti in konkurenčnosti).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek glede tožbe, da je tožnici delovno razmerje pri tožencu trajalo od 4. 8. 2021 do 30. 8. 2021 (I. točka izreka sklepa). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 6. 2021 nezakonita, da tožnici delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo 31. 8. 2021, temveč še traja, ter reintegracijski, reparacijski in stroškovni tožbeni zahtevek (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo vlaga tožnica pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita, da je toženec zlorabil institut odpovedi iz poslovnega razloga. Sodišče ni obrazložilo presoje o obstoju pogojev iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Podana je bistvena kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do tožničinih trditev, ki jih je podala o odpovedi večjemu številu zaposlenih, o tem, da je bila odpoved posledica bolniškega staleža, o tem, da je toženec v A. (BiH) prenesel del operativnih nalog ladijskega uvoza, ter do trditev in listin, s katerimi je tožnica želela ovreči v odpovedi zapisano ugotovitev, da se globalna ekonomija sooča z negotovostjo, kar negativno vpliva tudi na poslovanje toženca. V sodnem postopku je sprejelo nedopustno toženčevo širitev vsebine odpovedi. Napačno je ugotovilo, da je prenos operative v B. dejansko opravila tožnica sama in ne toženec. Nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo C. C. in D. D. Ni jasna prvostopenjska ugotovitev, da se je število zaposlenih v pododdelku FCL izvoz zmanjšalo. Sodišče je spregledalo, da je tožnica opozarjala na preobremenjenost zaposlenih, e-sporočilo E. E. z dne 26. 4. 2021 in to, da naj bi po začrtani reorganizaciji ohranila svoje delovno mesto. Ni se opredelilo do obveznosti delodajalca po 49. členu ZDR-1. Podano je nasprotje v izpovedih E. E., F. F. in G. G. Zaposlitvena oglasa z dne 5. in 6. 7. 2021 dokazujeta, da toženec po podaji izpodbijane odpovedi išče delavce za opravljanje dela na H. in v B. na vsebinsko enakem delovnem mestu, kot je bilo tožničino. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Po nepotrebnem jih ne ponavlja, k pritožbenim navedbam pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Zmotna je na več mestih očitana neopredelitev sodišča prve stopnje do dejstev, izpostavljenih v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo z vsemi odločilnimi razlogi dejanske in pravne narave, zato je bil preizkus izpodbijane sodbe mogoč in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tudi sicer z očitkom o neopredelitvi pritožba dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava, ki prav tako nista podana.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o tem, da je prvostopenjski zaključek o obstoju pogojev iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1 neobrazložen. Obširni prvostopenjski razlogi se nanašajo na dokazovanje okoliščin, ki jih omenja prav citirana določba, tj. na obstoj utemeljenega poslovnega razloga, zaradi katerega je postalo delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno.

9. Pritožba očita bistveno kršitev določb postopka, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničine trditve, "da je bilo z reorganizacijo predvideno preimenovanje večine delovnih mest s spremembo opisov delovnih mest, pri čemer bi naloge posameznega delovnega mesta ostale v bistvenem nespremenjene; toženec se v odpovedi sklicuje na spremembo organizacije, pri čemer bi ta, če bi tožnico obravnavali enako z ostalimi zaposlenimi, predstavljala odpovedni razlog za večje število zaposlenih, vendar ga ni". Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče se je dolžno opredeliti do dejanskih in pravnih razlogov, ki so odločilnega pomena, to pa je upoštevajoč trditve in dokaze obeh strank tudi storilo. V izpostavljeni trditvi se je tožnica sklicevala na institut odpovedi večjemu številu delavcev zgolj pavšalno in je ni v ničemer podkrepila z dejstvi, ki so upoštevajoč 98. člen ZDR-1 ključna za obstoj oziroma presojo tega instituta. Teh dejstev ni navajala niti potem, ko je toženec na njeno zahtevo predložil v spis zahtevana seznama vseh zaposlenih in druge listine. Ob izostanku tovrstnih trditev (prvi odstavek 7. člena ZPP) pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo izpodbijano odpoved presoditi z vidika določb ZDR-1 o odpovedi večjemu številu delavcev, tožencu pa, da ni dokazal, da ni bil zavezan k izdelavi programa presežnih delavcev. Očitek, da se sodišče ni opredelilo do tožničine trditve, da bi moral toženec s postopkom, predvidenim za odpoved večjemu številu, pričeti že ob začetku reorganizacije, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj takšne trditve v prvostopenjskem postopku tožnica ni navajala.

10. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do tožničinih navedb o tem, da je bila odpoved posledica njenega bolniškega staleža. Prepričljive razloge, zakaj tega ni ugotovilo, je sodišče prve stopnje podalo v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Pritožba se sklicuje na obrazložitev v odpovedi o tem, da so bile tožničine naloge (kot so izvajanje operativnih nalog organizacije transporta, zagotavljanje odpreme pošiljk v skladu z naročilom, pomoč pri reševanju reklamacij, spremljanje operativne izvedbe uspešnosti prevoznikov in dobaviteljev) prenesene v I. d. o. o. v A. in I. d. o. o. na J (Hrvaška). Zmotno očita, da je sodišče v sodnem postopku sprejelo nedopustno toženčevo dopolnjevanje oziroma širitev vsebine odpovedi. Prvostopenjsko sodišče je resda ugotovilo, da je bilo poleg prenosa dela tožničinega dela v A. (fakturiranje) in v izvozno luko J. (operativne naloge) njeno delo razporejeno tudi na direktorja pomorskega transporta E. E. (reševanje zahtevnejših reklamacij), operativni del delovnih nalog prenesen tudi v izvozno luko B., komercialni del (prodaja in priprava ponudb) pa že na začetku reorganizacije prenesen na oddelek CCL na H., ki to delo opravlja tudi za oddelka cestnega in letalskega prevoza. Podrobnejše prvostopenjske ugotovitve oziroma trditve toženca o tem, kako so bile porazdeljene tožničine naloge, pa po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja nedovoljenega širjenja odpovednega razloga, katerega bistvo je bilo v tem, da je toženec ukinil tožničino delovno mesto FCL ekspert za izvoz za skupino držav. Dokazni postopek je to potrdil, prav tako ukinitev tožničinega pododdelka FCL izvoz, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil podan utemeljen poslovni razlog, zaradi katerega je postalo delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno. Pritožbeno vztrajanje, da potreba po delu na tožničinem delovnem mestu ni v celoti prenehala in da je toženec zlorabil institut odpovedi iz poslovnega razloga, je glede na obrazloženo neutemeljeno.

12. Po pritožbenem očitku je napačna prvostopenjska ugotovitev, da je prenos operative v B. dejansko opravila že tožnica sama in ne toženec. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba izpostavljeno ugotovitev razlagati z vidika celotne obrazložitve, v okviru katere je bila sprejeta, tj. v okviru utemeljitve pravilnega stališča sodišča, da odpoved ni nezakonita zato, ker izrecno ne omenja prenosa dela tožničinih nalog v poslovno enoto toženca v B. Pritožba sama potrjuje, da je tožnica sodelovala pri selitvi operative v B. in učila tamkajšnje zaposlene ustreznih veščin (skladno z navodili toženca), torej ji je bila ta selitev poznana, čeprav je odpoved izrecno ne omenja.

13. Neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje na tožničino trditev, da je toženec v A. prenesel del operativnih nalog ladijskega uvoza, ne pa izvoza. Sodišče tega utemeljeno ni ugotovilo, saj iz izpovedi zakonite zastopnice toženca in finančne direktorice G. G., vodje kadrovske službe F. F. in E. E. izhaja, da so se tja prenesle naloge izvoza.

14. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje prvostopenjski ugotovitvi, da se je število zaposlenih v pododdelku FCL izvoz zmanjšalo. Sodišče je to ugotovitev sprejelo utemeljeno ob poprejšnji obrazložitvi, da sta bili 1. 1. 2021 v tožničinem pododdelku zaposleni poleg nje še dve osebi; ker je bil C. C. planiran za CCL oddelek, D. D. pa je v nadaljevanju (potrditvah toženca 19. 4. 2021) podala odpoved, je ostala v pododdelku le še tožnica. Da bi bilo ob podaji odpovedi tožnici v tem pododdelku drugačno stanje zaposlenih, pritožba niti ne zatrjuje. Zmoten je tudi pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče ni zaslišalo C. C. in D. D. Preobremenjenost zaposlenih v tem pododdelku zaradi prenizkega števila zaposlenih, o kateri naj bi izpovedala, za presojo obravnavanega odpovednega razloga ni bila ključnega pomena, prav tako med strankama ni bila sporna vsebina dela, ki sta ga opravljala pri tožencu, in to, da pri njem nista več zaposlena.

15. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče spregledalo tožničino opozarjanje na preobremenjenost zaposlenih in e-sporočilo E. E. z dne 26. 4. 2021 (v katerem je pohvalil njeno delo, zaradi česar naj bi prejela aneks za izplačilo bonusa za 2021 …). Gre za okoliščine, ki ne morejo omajati utemeljenosti obravnavanega poslovnega razloga. Enako velja za pritožbeno zatrjevanje, da naj bi po začrtani reorganizaciji tožnica ohranila svoje delovno mesto, in sicer naj bi iz H., kjer je dotlej opravljala delo, organizirala delo pomorskega prometa ter dodatno prevzela komunikacijo z ladjarji. Za presojo zakonitosti odpovedi je namreč ključna reorganizacija, ki je bila dejansko izvedena. Glede te iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da v Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest z dne 1. 9. 2021 tožničino delovno mesto (in pododdelek FCL izvoz) ni več navedeno, dejansko in ne le fiktivno ukinitev pa so potrdili tudi drugi izvedeni dokazi.

16. Po pritožbenem očitku je podano nasprotje v izpovedih, ker sta E. E. in F. F. izpovedala, da je bila odločitev o prenehanju tožničine pogodbe o zaposlitvi sprejeta šele potem, ko je D. D. odpovedala pogodbo o zaposlitvi (april 2021), medtem ko je G. G. izpovedala, da je bila ta odločitev sprejeta v januarju 2021. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitano nasprotje ni podano, saj G. G. ni izpovedala tega, kar zatrjuje pritožba. Pojasnila je, da je bil E. E. od začetka leta dalje na mesečnih kolegijih opozarjan, da bo moral reorganizirati FCL izvoz, to pa v ničemer ne nasprotuje omenjenima izpovedbama navedenih prič.

17. Pritožba očita, da se sodišče ni opredelilo do obveznosti delodajalca po 49. členu ZDR-1. Pri tem se sklicuje, da je bilo tožnici glede na navedbe toženca ponujeno delovno mesto v CCL, to pa po mnenju pritožbe dokazuje, da je bilo njeno delo potrebno in da je bila odpoved brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita; hkrati pritožba navaja, da tožnici delovno mesto sploh ni bilo ponujeno, temveč je bilo dogovorjeno, da bo nadaljevala z delom na svojem delovnem mestu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi z delom v oddelku CCL tožnica izpovedala, da se ni s tožencem nikoli pogovarjala konkretno o menjavi delovnega mesta, le-to ji ni bilo ponujeno, v okviru informativnih pogovorov pa je E. E. rekla, da bi ostala v njegovem oddelku in delala stvari kot npr. reševanje reklamacij … Iz izpovedi E. E. izhaja, da sta se ob letnem razgovoru pogovarjala o tem, ali jo mogoče zanima delo v oddelku CCL, a na to ni bilo pozitivnega odgovora oziroma mu je rekla, da bi raje opravljala delo pod njim. Po presoji pritožbenega sodišča iz teh izpovedi (in trditev strank) ne izhajajo okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek, da je toženec kršil 49. člen ZDR-1. Pred odpovedjo se stranki očitno nista dogovorili za opravljanje dela na delovnem mestu v CCL, kar je skladno z njuno pogodbeno avtonomijo. Odpoved iz poslovnega razloga pa tudi ni nezakonita, če delodajalec ob njeni podaji delavcu ne ponudi nove pogodbe o zaposlitvi, saj tega po določbah ZDR-1 ni dolžan storiti.

18. Po mnenju pritožbe ni dokazana v odpovedi zapisana ugotovitev, da se globalna ekonomija sooča z negotovostjo, kar negativno vpliva tudi na poslovanje toženca; sodišču očita, da se ni opredelilo do trditev in listin, s katerimi je tožnica želela to ugotovitev ovreči (primerjava števila zaposlenih in stroškov dela v letu 2020 v primerjavi z 2019; rast čistega prihodka iz prodaje in čistega poslovnega izida na račun povečanja števila zaposlenih …). Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj te okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, niso odločilnega pomena. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da je za presojo poslovnega razloga bistveno, da je toženec res izvedel reorganizacijo, ne pa, ali je bila ta glede na finančno stanje družbe smotrna in ali je bil z njo dosežen zastavljeni cilj (povečanje dobičkonosnosti in konkurenčnosti). Iz enakega razloga je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi se v zvezi z vplivom na poslovanje toženca sodišče moralo opredeliti do okoliščin kot npr.: izpoved finančne direktorice, da se je pri B. upošteval uvoz in izvoz, za H. pa le izvoz; da se je FCL štel za profitabilen oddelek, vendar so nanj so stroškovno vezali neprofitabilne oddelke; izpoved tožnice, da so v začetku vsakega meseca naredili za prejšnji mesec FCL, vendar na dejansko profitabilnost kot operativni oddelek niso imeli vpliva, da sprejeti posli velikokrat niso bili profitabilni, da se je uspešnost na ladijskem FCL oddelku merila tudi po številu kontejnerjev ...

19. Pritožba zmotno navaja, da zaposlitvena oglasa z dne 5. in 6. 7. 2021 na portalih K. in L. dokazujeta, da toženec po podaji izpodbijane odpovedi na sedežu družbe (H.) in v B. išče delavce za opravljanje dela na vsebinsko enakem delovnem mestu, kot je bilo tožničino. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi prvostopenjskimi razlogi o tem, da toženec ni iskal kadra za opravljanje dela na delovnem mestu, ki bi bilo enako tožničinemu. Upoštevajoč izpovedi kadrovske specialistke M. M., ki je naročila objavo teh oglasov, in F. F. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila objava oglasa s krajem opravljanja dela H. administrativna napaka, ki se ni pripetila tožencu, temveč portalu K., ki je sam avtomatsko objavil oglas potem, ko je bil ta na portalu L. pravilno objavljen le za kraj dela B. Pravilno je tudi ugotovilo, da je toženec s tema oglasoma iskal osebo za zamenjavo delavca v B., ki je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, in ki ni delal na delovnem mestu, primerljivem tožničinemu. To je ustrezno utemeljilo z obširnimi razlogi o tem, da se je v zaposlitvenih oglasih objavljeno delovno mesto sodelavca v operativi (pomorskega prometa) - izvoz razlikovalo od tožničinega delovnega mesta FCL ekspert za izvoz za skupino držav v več elementih kot npr.: vsebina sodelovanja z oddelkom CCL; sodelavec v operativi (začetno delovno mesto) za razliko od eksperta (ti. vodilno delovno mesto) ne vodi ekipe, torej nima podrejenih, katerim bi razporejal delo, potrjeval dopuste, predlagal povišice …, kar je delala tožnica; tožničino delovno mesto se je nanašalo na skupino držav; razlike so v zahtevanih znanjih, izkušnjah in plačilnem rangu itd. Da namesto tožnice ni zaposlil nikogar drugega, ne v B. in ne na H., je nenazadnje potrdila tudi zakonita zastopnica toženca. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da iskanje delavcev za opravljanje dela v Sloveniji dokazuje, da toženec opravljanja določenih nalog ni prenesel v A. in na J. Očitek je podan le pavšalno, na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil del nalog izvoza prenesen v A. in na J. 20. Pritožbeno sklicevanje na judikat VIII Ips 26/2020 ne vpliva na sprejem drugačne odločitve, saj so bila v njem presojana drugačna pravna in dejanska vprašanja (zakonitost odpovedi iz poslovnega razloga v primeru, ko je obseg dela delavca na delovnem mestu ostal pretežno enak in je spremembo pri delu predstavljalo zgolj črtanje ene, manj pomembne delovne naloge; ali je v takem primeru delodajalec upravičen ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za isto delo in za 25 % znižano plačo).

21. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana odpoved zakonita in tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).