Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba I U 1454/2011

ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.1454.2011 Upravni oddelek

mednarodna zaščita preganjanje politično preganjanje upravni spor tožbena novota državljanstvo Hrvaške
Upravno sodišče
1. februar 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da so kazenski postopki, v katerih se je preverjala njegova prištevnost, ter postopek za odvzem poslovne sposobnosti, ena od oblik političnega preganjanja, saj ni prav nič spornega v tem, da je bil postopek zoper tožnika zaradi kaznivih dejanj in lažnih obtožb ustavljen zaradi tožnikove neprištevnosti.

Tožena stranka je ugotovila, da v obsodbi, psihiatričnih mnenjih in postopku odvzema poslovne sposobnosti ni zaslediti elementov preganjanja in tudi kar se tiče groženj, je pravilno ocenila, da ima tožnik v izvorni državi učinkovito zaščito glede na to, da so vse grožnje po prijavi policiji prenehale in nikoli niso bile realizirane, zaradi česar ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo podvržen preganjanju ali resni škodi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožniku ter A.A., oba iz Republike Hrvaške. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je iz dokumentacije upravne zadeve razvidno, da je tožnik predhodno že dvakrat zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, a je bila njegova vloga obakrat zavržena, ker je bila prošnja vložena na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Zagrebu in se je tožnik nahajal na ozemlju svoje izvorne države. Iz tožnikovih izjav, ki jih je podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, izhaja, da je tožnik hrvaški državljan, hrvaške narodnosti in katoliške vere. V Republiko Slovenijo je vstopil legalno s potnim listom. Tožnik meni, da ga želijo likvidirati. Trdi, da so mu zadnjih nekaj let večkrat grozili pisno in po telefonu, češ da ga bodo likvidirali in zmaličili njegovega vnuka. Grozil mu je njegov nekdanji odvetnik B.B., zadnja resna grožnja pa se je zgodila 6. 10. 2009, ko je bil objavljen grozeč tekst proti njemu v časopisu C. Tekst je bil preveden v hrvaški jezik in objavljen na zagrebškem internetnem portalu M., kjer se je takoj po objavi javila oseba s priimkom Č.Č. in mu grozila z ubojem. Vse grožnje je takoj prijavil policiji. Grozijo mu zaradi političnega dela, ker se dalj časa ukvarja z raziskovanjem goljufij in kraj v postopku hrvaške privatizacije. Je predsednik društva D., kjer so angažirani v postopkih razkrivanja komunističnih zločinov po koncu druge svetovne vojne, organizirajo akcije zbiranja domoljubov in državotvornih Hrvatov v protestih pred hišami komunističnih likvidatorjev po koncu druge svetovne vojne in so organizirali proslavo ob obletnici Neodvisne države Hrvaške. Tožnik je nadalje povedal, da je bil obsojen zaradi domnevnega spodbujanja uradne osebe, naj stori kaznivo dejanje ter da to dejanje ne obstaja v hrvaškem kazenskem zakoniku. Fizično nikoli ni bil napaden, so mu pa podtikali vse mogoče. Preganjan je zaradi političnih prepričanj. Nadalje tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal v zvezi z njegovim preganjanjem iz obdobja petdesetih in šestdesetih let. Nadalje je navedeno, da je tožnik povedal, da je bil leta 1996 v tedniku E. obdolžen, da tajkunom omogoča, da samo za nekaj kun kupujejo tovarne in podjetje in ostalo milijonskih vrednosti. Takrat se je začela medijska gonja proti njemu. V zadnjih petnajstih letih so bile proti njemu sprožene štiri tožbe. Tožnik meni, da bi bilo potrebno preveriti njegovo psihično stanje, saj so se določeni krogi v hrvaški oblasti odločili, da ga razglasijo za neprištevnega in psihično motenega. Tudi osebni razgovor z njim smatra kot obliko pregona. Ne sprejema zaupnosti postopka in meni, da se vse mora vedeti ter da bo zapisnik o osebnem razgovoru bralo mnogo ljudi, med njimi tudi F.F. in G.G. in sam bo zapisnik poslal na 17 naslovov v Republiki Sloveniji in 28 naslovov po svetu. Onemogočen mu je dostop do medijev, svojih knjig ne more javno predstaviti, ker obstajajo uredbe, ki mu to onemogočajo. V obdobju privatizacije je kupil tudi hotelsko gostinsko podjetje H. Potem je našel kupce, ki so kupili H. H. je bilo zasebno podjetje, ki ni imelo nobene zveze z državo. Obtožen in obsojen je bil, da je podjetje H. utrpelo škodo, ki sicer nikoli ni bila določena. Podjetje H. naj bi bilo oškodovano, ker so bile delnice kupljene po nižji ceni. Obtožen je bil, da je z I.I. spodbujal k podpisovanju pogodbe, v kateri so njegove brokerska podjetja ustvarila dobiček. Vendar trgovanje z delnicami in zaslužek iz trgovanja ni kaznivo dejanje. Sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal, prav tako ne sodnih izvedencev, ki jih je predlagal. Vse, kar mu je bilo storjeno, ima konkretni politični cilj. Osnovni cilj je uničiti njega in gibanje, ki ga vodi, za kar se uporablja umor, zapor in razglasitev za norega. Obstaja pet potencialnih morilskih skupin. Nadalje je navedel, da je dr. J.J. zanj zapisala, da je neprišteven, da pa mu ni treba v psihiatrično bolnico, ampak mu je potrebno odvzeti poslovno sposobnost zaradi pisanja tožb in kazenskih prijav. Začel se je postopek za odvzem poslovne spodobnosti. Bil je poslan v psihiatrično bolnišnico K. in zaključek je bil, da ni vzroka za odvzem poslovne sposobnosti, niso pa se želeli izreči o njegovi prištevnosti. Hrvaško pravosodje kot celota ni kriminalno, ampak samo določeni posamezniki. Zahteval je obnovo postopka z domnevo, da bo Hrvaška vstopila v EU in ko bo nujna uporaba EKČP, domneva, da bo še pred vstopom Hrvaške v EU njegova zahteva za obnovo prišla v roke enemu od normalnih sodnikov. Njega in njegove prijatelje na Hrvaškem preganjajo, ker imajo svoj ego in so vrhunski intelektualci. Res je, da je obsojen na zaporno kazen, ampak to ni vzrok za njegov prihod v Slovenijo. Sojeno je bilo tudi njegovi ženi, čeprav nima zveze z njegovim udejstvovanjem ne politično ne finančno, ampak gre le za to, da bi njemu otežili položaj. Veliko procesov je spodbudil v zadnjem letu, svoja gradiva pošilja vladam vseh držav članic EU, svetemu očetu ter predsedniku Združenih držav Amerike, kot tudi na sedemnajst izbranih naslovov v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka v odločbi ugotavlja, da tožnik v postopku priznanja mednarodne zaščite uveljavlja politično preganjanje, ki zajema različne oblike, in sicer grožnje s smrtjo, razglasitev za neprištevnega, poskus odvzema poslovne sposobnosti, obsodbo na zaporno kazen. Razloge, da je preganjan, vidi v svojem političnem udejstvovanju skozi gibanje (društvo) D. in raziskovanju sumljivih postopkov privatizacije. Tožnik je navedel, da se je, ker je več let raziskoval postopke privatizacije na Hrvaškem in po tem sprožil obtožbe zoper sodelujoče v tem postopku, znašel na sodišču. Obtožbe so bile zavrnjene, zato so se določeni krogi odločili, da ga razglasijo za neprištevnega in psihično motenega. Dr. J.J. je podpisala mnenje, v katerem trdi, da je neprišteven in ga napotila na ambulantno zdravljenje. Občinsko sodišče v Zagrebu je soglašalo s tem mnenjem in je ustavilo kazenski pregon proti njemu. Glede postopka za odvzem posloven sposobnosti pa je konzilij psihiatrične klinike v Zagrebu dal mnenje, da mu ni treba odvzeti poslovne sposobnosti. Nadalje je tožnik navedel, da je Občinsko državno tožilstvo v kraju Zlatar zoper njega vložilo obtožni predlog, ker naj bi lažno obtožil veliko oseb, Občinsko sodišče v Zagrebu pa je postopek ustavilo, ker naj bi bil neprišteven. Kljub neprištevnosti pa so ga obsodili na zaporno kazen s sodbo Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške. Ob vrnitvi na Hrvaško bi ga ob navedeni psihiatrični diagnozi neprištevnosti lahko zaprli v norišnico za politično neprimerne ljudi. Meni, da je potrebna objektivna ugotovitev njegovega psihičnega stanja, zaradi česar prosi, da se ga tukaj v Ljubljani pošlje na ustrezen psihiatrični pregled. Tožena stranka v nadaljevanju podrobno povzema vsebino osebnega razgovora. Tožnik je med drugim izrazil mnenje, da če velja, da je duševno zdrav, v primerih, ko je obtožen, tedaj bi moralo to veljati tudi v primerih, ko je sam tožnik. Želi, da ga v Sloveniji nekdo psihiatrično pregleda, da se bo vedelo, ali je to, kar on toži in prijavlja, dejanje prištevne ali neprištevne osebe.

Tožena stranka je v odločbi pojasnila, zakaj ni upoštevala tožnikovega predloga, da se preveri njegovo psihično stanje, torej postavi izvedenec za področje psihiatrije. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v prvem odstavku 19. člena določa, da prosilcu, ki zaradi začasne ali trajne duševne motnje ali bolezni ali zaradi kakšnih drugih razlogov ni sposoben razumeti pomena postopka, krajevno pristojni center za socialno delo za tak postopek nemudoma postavi zakonitega zastopnika. Tožena stranka v konkretnem primeru ni imela nobenih razlogov za postopanje po tem členu. Iz spisa upravne zadeve namreč ne izhaja, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena postopka. Tožnik je namreč tako ob podaji prošnje kot na samem osebnem razgovoru obširno pojasnil razloge, zaradi katerih zaproša za zaščito in nedvomno se je pomena postopka tudi zavedal. Res je, da se je na osebnem razgovoru nekajkrat oddaljil od vprašanj uradne osebe in govoril o stvareh, ki za postopek niso pomembne, vendar tožena stranka meni, da je to počel, da je predstavil svoja mnenja in stališča o določenih zadevah, čeprav za ta postopek niso pomembna. Vendar zaradi tega nikakor ni mogoče reči, da ne more razumeti pomena postopka priznanja mednarodne zaščite. Šele če bi tožena stranka podvomila v njegovo sposobnost, da razume pomen postopka, bi z namenom potrditve ali ovrženja tega dvoma postavila izvedenca psihiatrične stroke. Tožnik je svojo željo po postavitvi izvedenca utemeljeval z ugotovitvami izvedencev in sodišč na Hrvaškem, ki so ga v določenih primerih razglasili za neprištevnega, v določenih pa za prištevnega. To sklicevanje pa je nerelevantno za ugotovitev njegove zmožnosti za sodelovanje v tem postopku. Prištevnost je pojem, ki se uporablja v kazenskem pravu in se nanaša na zmožnost razumevanja pomena svojih dejanj in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje ob storitvi kaznivega dejanja, v postopku priznanja mednarodne zaščite pa ne gre za presojo kakšnega kaznivega dejanja. Res je, da je ocena tožnikovega psihičnega stanja pomembna za vrednotenje zapisnika osebnega razgovora, vendar pa tožena stranka s pomočjo izvedenca takšno stanje oceni le, kadar dvomi v sposobnost prosilca, da sodeluje v postopku, v konkretnem primeru pa tožena stranka v to ne dvomi. Prav tako tožena stranka ni dolžna postaviti izvedenca zato, da bi tožnik zaradi njegovih lastnih interesov dobil mnenje o njegovem psihičnem stanju. Res je, da je predložil dve izvedenski mnenji, kjer sta postavljeni različni diagnozi, prav tako je tudi res, da je bil na Hrvaškem v postopku odvzema posloven sposobnosti, vendar pa mu ta na koncu ni bila odvzeta. Tožena stranka ne more slediti tožnikovim navedbam, da so kazenski postopki, v katerih se je preverjala njegova prištevnost, ter postopek za odvzem poslovne sposobnosti, ena od oblik političnega preganjanja. Prav nič spornega ni, da je bil postopek zoper tožnika zaradi kaznivih dejanj in lažnih obtožb ustavljen zaradi tožnikove neprištevnosti. Za zaključek, da tega ni mogoče opredeliti kot preganjanje, zadostuje že vpogled v zdravniško poročilo in mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke, saj iz povzetka obtožnega predloga izhaja, da je tožnik kontinuirano vlagal različnim državnim tožilstvom v Republiki Hrvaški vloge, iz katerih je izhajalo, da gre za kazenske prijave, čeprav se je zavedal, da te osebe niso izvršile kaznivih dejanj. Navedeno je preko 50 oseb, zoper katere je tožnik vložil prijave, med temi osebami so različni sodniki, glavni tožilec itd. Povsem korektno je bilo, da je bil v tem postopku postavljen izvedenec psihiatrične stroke. Upravičeno se je postavilo vprašanje njegove prištevnosti v času storitve očitanih mu kaznivih dejanj in to je bilo tožniku prej v korist kot v škodo. V samem mnenju sodne izvedenke tožena stranka ne more zaslediti kakršnihkoli karakteristik, ki bi kazale na tendenco delovati v škodo tožnika. Tožnik ni podal utemeljenih in razumnih razlag, zakaj bi bil ta pregled in na podlagi njega nastalo mnenje, znak preganjanja. Tožena stranka ne vidi nič spornega v postopanju, če so mu želeli vzeti kri, slikati glavo ter če je moral na pregled v bolnišnico brez napotnice njegovega zdravnika. Iz lastnih postopkov o priznanju mednarodne zaščite je toženi stranki znano, da to tudi v Sloveniji poteka tako; če tožena stranka odredi izvedenca, ni potrebna napotnica zdravnika in izvedenec vabi osebo tja, kjer ima svojo ordinacijo. S takšnimi argumenti tožnik pri toženi stranki ni mogel vzbuditi dvoma v profesionalno in nepristransko delo konkretne izvedenke. Sicer pa je izvedenka ugotovila, da pri tožniku ni nobene potrebe za prisilno namestitev v psihiatrično ustanovo, ker ni nevaren za okolico, ampak je mogoča ozdravitev z ambulantnim zdravljenjem. Tožnik sicer zatrjuje, da so ga želeli strpati v psihiatrično bolnišnico in da mu to še vedno grozi, vendar pa iz navedenega mnenja izhaja prav nasprotno. Povsem pravilno je postopalo sodišče, ki je kazenski postopek zoper tožnika zaradi neprištevnosti v času storitve kaznivega dejanja ustavilo. Nič nenavadnega ni v tem, da je bilo glede vlaganja kazenskih prijav ugotovljeno, da tožnik ni bil prišteven, ob storitvi kaznivega dejanja v zvezi s podjetjem H. pa, da je bil prišteven. Iz mnenja dr. J.J. izhaja le, da je bil zaradi blodnjave motnje paranoidno kverulantskega tipa neprišteven v času storitve kaznivih dejanj, ki se nanašajo na vlaganje lažnih kazenskih ovadb, ne pa, da bi bil ves čas neprišteven in na sploh popolnoma neprištevna oseba. V kazenskih postopkih pogosto pride do situacije, ko se ugotovi, da sicer prištevna in zdrava oseba v času storitve kaznivega dejanja ni bila prištevna in je bila njena prištevnost občutno zmanjšana. To, da je bila oseba v času storitve enega kaznivega dejanja neprištevna, nikakor ne pomeni, da je bila neprištevna tudi pri storitvi popolnoma drugačnega kaznivega dejanja. Glede odvzema poslovne sposobnosti pa se je izkazalo, da mu ta sploh ni bila odvzeta. Tožnik je tekom postopka sicer trdil, da so ga želeli onesposobiti, vendar niso uspeli, zato jim ostane le še, da ga likvidirajo. Vendar pa v tem smislu o preganjanju v obliki diskvalifikacije tožnikove poslovne sposobnosti ni mogoče govoriti, saj celoten državni sistem v njegovi izvorni državi očitno funkcionira dovolj dobro, da je takšne poskuse možno preprečiti. Tožena stranka ne more slediti tožnikovi trditvi, da bi lahko bil ob vrnitvi na Hrvaško podvržen hospitalizaciji v psihiatrični bolnišnici, saj za takšno sklepanje ni nobenih temeljev. Poslovna sposobnost mu ni bila odvzeta in tudi dr. J.J. kot dr. L.L. sta menila, da bi bilo tožniku potrebno delno odvzeti poslovno sposobnost, ni pa nobene potrebe po prisilni namestitvi v psihiatrično ustanovo.

Tožnik v postopku uveljavlja tudi grožnje, ki jih je prejemal, grožnje s smrtjo. Vendar pa je za te grožnje po prosilčevih besedah značilno, da ko jih je prijavil policiji, so prenehale. V zvezi z grožnjami s strani odvetnika B.B., ki jih je tožnik prijavil policiji, je le-ta zaslišala njega in B.B., potem pa so grožnje prenehale in se niti nista več videla. Druga grožnja izpred sedmih ali osmih let je bila, ko so mu grozili po telefonu in tudi to je prijavil policiji in grožnje so prenehale. Kot zadnjo resno grožnjo je izpostavil grožnjo na portalu M., ko je bil v časopisu Jeruzalem post objavljen grozeč tekst proti njemu. Ta je bil potem objavljen v zagrebškem internetnem portalu M., kjer se je javila oseba Č.Č., ki mu je grozila z ubojem. Zadevo je istega dne prijavil osebno hrvaškemu ministru za notranje zadeve in zaslišal ga je tudi inšpektor N.N. iz PU Zagreb. Ta mu je povedal, da lahko izsledijo tega, ki mu je grozil, a ne verjamejo, da bo državni tožilec karkoli ukrenil. Ko ga je uradna oseba vprašala, kako je doživel grožnje in ali jo je jemal resno, je tožnik odgovoril, da jo tudi sedaj jemlje resno, ko pa ga je vprašala, kako to, da je šele približno pol leta po prejemu groženj zapustil Republiko Hrvaško, če jo je štel za resno in jo še vedno šteje za resno, je odgovoril, da vedno obstaja upanje, da se bo zgodil čudež. Tožena stranka v zvezi s to grožnjo ugotavlja, da tožnikove izjave niso v skladu z njegovim ravnanjem, zato ne more slediti trditvi tožnika, da je to grožnjo jemal tako resno in jo še vedno tako dojema. Če bi bilo temu resnično tako, bi izvorno državo gotovo zapustil prej kot šele pol leta po grožnji. Sicer pa iz njegovih izjav tudi ne izhaja, da se je ta grožnja še kdaj pojavila, kakor tudi ne, da bi skušala biti realizirana. Dejstvo je, da tožnik nikoli ni bil fizično napaden in nikoli ni prišlo do poskusa realizacije katere od groženj. Čeprav še vedno zatrjuje, da ga bodo poskušali likvidirati, tožena stranka ne vidi osnove za te trditve. Sicer pa izkušnje tožnika iz preteklosti kažejo, da so že same grožnje po prijavi policiji vedno prenehale. Do kakršnegakoli poskusa napada nanj pa sploh ni prišlo. Tožena stranka zato ne more zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v Republiko Hrvaško grozil umor. Če so že same grožnje prenehale, ko jih je prijavil policiji, potem ima v izvorni državi učinkovito zaščito.

Tožnik je bil s sodbo Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu obsojen na zaporno kazen v trajanju štirih let zaradi dveh kaznivih dejanj zoper uradne dolžnosti, spodbujanje k zlorabi uradnega položaja ter pooblastil in za dve kaznivi dejanji spodbujanja zlorabe pooblastil v gospodarskem poslovanju. Moral bi že biti zaprt 2. 4. 2010, a se je pritožil, zahteval obnovo postopka in podal ustavno pritožbo ter zahtevek pri Evropskem sodišču v Strasbourgu. Pristojni pravosodni organi na Hrvaškem mu grozijo s prisilno privedbo v zapor. Tožnik meni, da je tudi ta sodba plod dela njegovih sovražnikov. Tožnik zatrjuje, da trgovanje z delnicami in zaslužek iz trgovanja ni kaznivo dejanje in da nihče ne more biti obsojen ne da bi se zaslišale njegove priče in sodni izvedenci, ki pa niso bili zaslišani. Zahteval je odvetnika iz EU, ker ne zaupa odvetnikom na Hrvaškem. Tožena stranka je vpogledala v kopiji omenjenih sodb, vendar njena naloga ni, da bi opravljala podrobne revizije sodb v primerih, ko tožniki uveljavljajo, da so bili po krivem obsojeni, ampak je njena odgovornost omejena na tiste dejavnike, ki kažejo na to, da sodba ni bila posledica poštenega sodnega postopka, ampak so bile v postopku takšne hude kršitve, ki kažejo na očitno arbitrarno odločanje. Tožnik se je zoper prvostopenjsko sodbo pritožil na Vrhovno sodišče Republike Hrvaške, le to pa je podalo obširne in razume argumente. Le-te tožena stranka v odločbi obsežno povzema. Tožena stranka meni, da je Vrhovno sodišče Republike Hrvaške zelo podrobno in argumentirano pojasnilo, zakaj so dejanja, ki jih je storil tožnik, kazniva dejanja in tožena stranka k temu nima ničesar za dodati. Vrhovno sodišče se je opredelilo tudi do tega, ko tožnik trdi, da z njegove strani predlagane priče in izvedenci niso bili sprejeti. Iz sodbe vrhovnega sodišča izhaja, da tudi tu ni prišlo do nikakršnih kršitev. Vrhovno sodišče pa se je opredelilo tudi do tožnikove zahteve po odvetniku iz EU. Po mnenju tožene stranke je sodba Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške dobro strukturirana in argumentirana in kaže, da v tem kazenskem postopku ni šlo za nobeno arbitrarno, proti tožnikoma nastrojeno odločanje. Vrhovno sodišče se je do tožnikovih pritožbenih navedb, ki jih uveljavlja tudi v postopku mednarodne zaščite, obširno in argumentirano opredelilo. Nič ne kaže na to, da je ta sodni postopek plod delovanja njegovih sovražnikov.

Tožnik je tudi predsednik gibanja z imenom D. Meni, da je tudi zaradi angažiranja v tem društvu oziroma gibanju preganjan. Vendar pa iz njegovih izjav ne izhaja, da bi se mu preprečevalo ali omejevalo njegovo politično angažiranje, ampak prav nasprotno. Sam je navedel, da so njihova politična zborovanja precej občutljiva, zaradi česar jim policija daje močno zaščito. Država jim torej s svojo zaščito celo pomaga, da lahko politična stališča svojega gibanja manifestirajo.

Tožnik je navedel tudi dogodke iz časa petdesetih let prejšnjega stoletja, vendar pa tožena stranka ocenjuje, da gre za tako oddaljene dogodke, da ne morejo vplivati na oceno pristojnega organa o tem, kaj bi tožniku grozilo ob sedanji vrnitvi v izvorno državo. Glede na njihovo časovno odmaknjenost pa gotovo ne predstavljajo razlogov, zaradi katerih je tožnik leta 2010 zapustil izvorno državo.

Res je, da tožnik v grožnjah, ob sodbi, psihiatričnih pregledih, opravljenih z namenom izdaje izvedenskega mnenja, vidi preganjanje zaradi svojih političnih aktivnosti, vendar pa je tožena stranka natančno obrazložila, zakaj v nekaterih okoliščinah ne more videti preganjanja in zakaj ob nekaterih dogodkih ni mogoče govoriti o odsotnosti učinkovite zaščite s strani države. Tožena stranka v obsodbi, psihiatričnih mnenjih in postopku odvzema poslovne sposobnosti ni zasledila elementov preganjanja in tudi kar se tiče groženj, je tožena stranka ocenila, da ima tožnik v izvorni državi učinkovito zaščito glede na to, da so vse grožnje po prijavi policiji prenehale in nikoli niso bile realizirane. Zaradi tega ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo podvržen preganjanju ali resni škodi. Tožena stranka ob koncu odločbe še navaja, da v odločbi ni vključila nebistvene izjave za ta konkretni postopek. Dodaja tudi, da čeprav oba tožnika želita ustvariti vtis, da za mednarodno zaščito prosita iz drugih razlogov, ni mogoče spregledati, da sta tako eden kot drug izvorno državo zapustila tik pred tem, ko bi se morala javiti na prestajanje zaporne kazni.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijane odločbe ni uradno prejel. Dobil jo je 2. 8. 2011 od nepooblaščene osebe (referenta združenja Ž.), kateri ni dal nobenega pooblastila za zastopanje. Razen tega ne govori slovenskega jezika in ni dobil nobenega navodila za pisanje tožbe, čeprav je to pismeno zahteval od tožene stranke.

Nadalje navaja, da se nikomur ne more odvzeti pravice do mednarodne zaščite in tega ne more odvzeti tudi Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, saj je to splošna evropska človekova pravica. Vsaka oseba ima trajno pravico do mednarodne zaščite zaradi strahu pred diskriminacijo. V Slovenijo je prišel legalno, ni zahteval stalnega prebivališča, ni zahteval materialne oskrbe niti slovenskega državljanstva. Ko se bo rešil „osnovnega strahu“ se bo vrnil v Republiko Hrvaško in tam nadaljeval svoje življenje.

Izraža tudi nestrinjanje s stališčem tožene stranke, zapisane v stavku, da sta oba tožnika zapustila državo, preden bi morala začeti z zaporno kaznijo ter da mednarodna zaščita ni institut, ki bi bil namenjen temu, da bi se osebe izognile določeni kazenski sankciji. Navaja namreč, da je za mednarodno zaščito zaprosil že prej. Nadalje navaja, da sta bila on in njegova soproga na Županijskem sodišču v Slavonskem Brodu obsojena na zaporno kazen za kaznivo dejanje, ki ne obstaja, v nepravilnem sodnem postopku - brez prič in izvedencev, predlaganih s strani obrambe in v nasprotju s dosedanjo sodno prakso Republike Hrvaške. Po njegovem mnenju tožena stranka s svojo odločitvijo nadaljuje njegovo politično preganjanje. V Republiki Sloveniji ni dobil odvetniške ali druge podobne pomoči, niti ni bil deležen neodvisnega psihiatričnega pregleda, da bi se natančno ugotovilo, če je duševno sposoben ali ne, ter v kateri obliki in v kakšnem obsegu. Prav tako ni bil deležen varnostnih ukrepov, s katerimi bi bil zavarovan pred potencialnim umorom ali ugrabitvijo.

Nadalje tožnik izpostavlja to, da je bil v kazenski zadevi Občinskega sodišča v Zagrebu št. V KO-3496/05 spoznan za neprištevnega, medtem ko je bil na Županijskem sodišču v Slavonskem Brodu spoznan za prištevnega. Nadalje tožnik opisuje proslavo „Oluje“ v Čavoglavah. Navaja, da spoštuje »Nezavisno državo Hrvaško«, da pa deluje brez orožja in brez nasilja. Odločil se je postaviti spomenik dr. Anteju Paveliću v Zagrebu. Temu so nasprotovali iz centra Wiesenthal na Dunaju. Direktor židovskega centra Simon Wiesentahl, je izrazil upanje, da bo oblast na Hrvaškem v pravem času ustavila to idejo. Na pobudo direktorja centra Simon Wiesenthal mu je Č.Č. preko spleta poslal sporočilo, da bo likvidiran zaradi ideje o graditvi tega spomenika. V policijski upravi Zagreb so povedali, da oni lahko najdejo Č.Č., ampak je vse odvisno od državnega tožilstva, natančneje od O.O. Po mnenju tožnika je O.O. svoje storil s tem, da je Vrhovno sodišče Republike Hrvaške potrdilo zaporno kazen, ki je bila izrečena njemu in njegovi soprogi.

Zaradi političnega preganjanja je doživel stres, ki je bil zadnji korak do diabetesa in karcinoma debelega črevesa. Nadalje navaja, da so bile številne knjige, ki jih je priložil v upravnem postopku, vržene v smeti, skupaj s številnimi dokumenti, ki jih je priložil na vpogled.

Nadalje tožnik poudarja, da trgovanje z delnicami ni kaznivo dejanje in navaja, katere priče in izvedence je predlagal v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper njega, sodišče pa jih ni zaslišalo. Tožnik nadalje navaja, da je bil obsojen, da je spodbujal odgovorno osebo za trgovanje z delnicami, pri čemer je bila ustvarjena razlika v ceni in je nastala domnevno nezakonita premoženjska korist, vendar pa nobeden od lastnikov podjetja H. d.d. te škode ni opazil. Domnevna škoda pa sploh ni bila določena. Vse to je dokumentirano v njegovih knjigah. Ne strinja se tudi s trditvijo tožene stranke, da ni predložil obtožnega predloga v zvezi s postopkom, kjer je bilo ugotovljeno, da je neprišteven. Predložil je knjigo ... Prvi je vložil kazensko ovadbo proti dr. Ivu Sanaderju ter podpredsedniku vlade Republike Hrvaške Damiru Polančecu. Kazenske ovadbe se bodo še vlagale, pa če bo sam končal v zaporu ali ne. Očitno bo moral poiskati mednarodno zaščito v Italiji ali Avstriji, ker postaja v Sloveniji neznosno. Nadalje tožnik še našteva, proti komu vse je vložil kazensko ovadbo dne 16. 6. 2011. Navaja še, da ga na razgovor ni sprejel G.G. in da na pošiljanje njegovih knjig niso odgovarjale niti slovenske politične stranke niti slovenski mediji.

Nadalje tožnik izraža še nezadovoljstvo, ker je tožena stranka njegovo prošnjo ter prošnjo njegove soproge združila v en postopek. Sam je zahteval mednarodno zaščito zaradi preganjanja zaradi političnih prepričanj, njegova soproga pa je zahtevala mednarodno zaščito zaradi političnih preganjanj, katerim je bila izpostavljena zaradi tega, ker je njegova soproga in bi se tako škodovalo njemu. Sicer pa očita toženi stranki, da zgolj na splošno govori o zavrnitvi zahteve za mednarodno zaščito, da ne govori o določenih zahtevah osebe, katera jo je zahtevala, ter da je tožena stranka zavrgla številne pomembne dokumente, ki jih je tožnik priložil, še posebej pripravljeni material „Razlogi mojega prihoda v Republiko Slovenijo in zahtevanje mednarodne zaščite“. Ne strinja se s tem, da tožena stranka pritrjuje stališču, da ne gre za politično preganjanje, ko gre za sodbe proti osebam za kazniva dejanja, ki ne obstajajo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tožbenimi navedbami, da tožnik odločbe ni uradno prejel, navaja, da je tožnik R.R., sodelavko Ž. pooblastil za vpogled v spis v njegovi zadevi ter da se na prošnji za mednarodno zaščito z dne 19. 4. 2010 na strani 8 nahaja opomba uradne osebe, da bo tožečo stranko v postopku mednarodne zaščite zastopala R.R., predstavnica Ž. Le-ta je bila kot pooblaščenka prisotna tudi na osebnem razgovoru, pri čemer je uradna oseba tekom razgovora večkrat uporabila besedi „vaša pooblaščenka“, pa tožnik temu ni ugovarjal ali kakorkoli izpostavljal vprašanja pooblastila. Ker 1. 8. 2011, ko je bila odločba pripravljena za vročitev, R.R. ni bila prisotna v Azilnem domu, je bila odločba vročena drugemu predstavniku Ž., ki jo je nadomeščal in le-ta vročitve ni odklonil. Glede tožbenih navedb, da ni odvetnikov in da ni dobil nobenega navodila za pisanje tožbe, čeprav je to zahteval, pa tožena stranka odgovarja, da ni njena dolžnost, da prosilcem za mednarodno zaščito zagotavlja navodila za pisanje tožb ali vzorce tožb, jim je pa nudena pravna pomoč preko svetovalcev za begunce, ki so plačani iz proračuna, v samem Azilnem domu pa se tudi nahajajo sodelavci Ž. in tožena stranka je tožniku svetovala, da se v zvezi s tožbo obrne na ene ali na druge. V zvezi s tožbenimi navedbami, da se nobenemu ne more odvzeti pravice do mednarodne zaščite, pa tožena stranka navaja, da je na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) pooblaščena za odločanje o tem, ali določena oseba izpolnjuje pogoje za priznanje enega ali drugega statusa po tem zakonu in je ugotovila, da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje. Tožena stranka opozarja tudi na to, da citat v tožbi ne ustreza izvirnemu besedilu, kot se nahaja na 29. strani odločbe in da ne drži navedba tožnika, da se odločba namerno in z namenom škodovati izogiba navedbi, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že leta 2007. Opozarja tudi na druge netočne citate odločbe, ki ne ustrezajo izvirnemu besedilu odločbe. Kar se tiče navedbe tožnika, da pristojni organ laže, da ni tožnik predložil dveh dokumentov, pa tožena stranka navaja, da je bil tožnik na osebnem razgovoru izrecno opozorjen, da mora prinesti originale in ne pretipkanih sporočil. V knjigi, ki jo tožnik omenja, obtožni predlog ni skeniran oziroma le njegova in najverjetneje zadnja stran, ostalo pa je zgolj pretipkano besedilo. Tožnik tudi očita, da je tožena stranka zavestno ignorirala številne pomembne dokumente, med drugim tudi material z naslovom „Razlogi mojega prihoda v Republiko Slovenijo in zahtevanje mednarodne zaščite“. S tem se tožena stranka ne more strinjati. Opredelila se je do tistih dokumentov, ki jih je predložil tožnik, za katere je glede na navedbe tožnika ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru ocenila, da so pomembni. Tožnik je predložil ogromno število listin in knjig in iz tega je bilo potrebno izluščiti tisto, kar je bilo pomembno za sam postopek priznanja mednarodne zaščite. Če bi tožena stranka navedla vse listine in knjige, ki jih je tožnik predložil, bi odločba postala nepregledna in nejedrnata. Razen tega tožnik ne navaja, kateri so tisti dokumenti, ki so tako pomembni in kako bi ti dokumenti lahko vplivali na odločitev tožene stranke. Sicer pa 165. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da o tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev v zadevi ter da se dokazi izvedejo praviloma po tem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno in kaj je treba dokazati. Nadalje tožena stranka ostro zavrača razna podtikanja tožnika o odločanju po političnem nalogu F.F., o političnem maščevanju, kakor tudi opozarja na žaljivo in neprimerno izražanje tožnika. Glede na to, da je tožena stranka zadevi tožnika in njegove soproge združila v en postopek in izdala eno odločbo in ker je tožbo vložila tudi tožnikova soproga, predlaga, da se tudi pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije obe zadevi združita. To pa tudi zaradi tega, ker se na koncu tožbe tožnika nahaja izjava njegove soproge, v kateri ta izjavlja, da je ta tožba tudi njena tožba, vendar bo s pomočjo odvetnika predložila tudi posebno tožbo. Tožena stranka predlaga, naj se tožba zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je tožena stranka združila njegov predmet in predmet njegove soproge v en postopek samovoljno, brez njegove in njene privolitve oziroma soglasja. Ob vstopu v Azilni dom so mu inšpektorji naložili, da mora podpisati enotne obrazce, med katerimi je bil tudi takšen, da naj bi on pooblastil R.R. za zastopanje pred toženo stranko. Po njegovem mnenju je bil s tem prevaran. Četudi bi kaj takega resnično podpisal, se je to nanašalo zgolj na vpogled v spis. Ne strinja se s trditvijo tožene stranke, da ni njena dolžnost, da prosilcu za mednarodno zaščito zagotovi navodila za pisanje tožb in vzorce tožb. Nadalje tožnik navaja, da je v roke dobil izvod odločitve v slovenskem jeziku brez parnih strani, tekst v hrvaščini pa je kratek izvleček odločitve. Smatra, da mu predmetna odločitev tožene stranke še vedno ni bila vročena. Nadalje navaja, da tožena stranka ni pooblaščena za odločanje o tem, ali ima nekdo pravico do mednarodne zaščite v celoti, ampak samo v delu, za katerega ima zakonsko pooblastilo. Nadalje še navaja, da tožena stranka od njega nikoli ni zahtevala pridobitve kakršnegakoli dokumenta, ki bi jo eventualno zanimal. Vso dokumentacijo je pridobil samoiniciativno v obsegu, kot je ocenil, da je to potrebno. Tožena stranka v svoji vlogi ne navaja, za katere dokumente je ocenila, da so pomembni. Nikjer tudi ne navaja, katere je zavrgla in zakaj. V nadaljevanju pripravljalne vloge tožnik podrobneje opisuje svoj pogled na postopke zoper njega, kot so bili že opisani. Navaja še, da je zoper obsodilno sodbo Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu vložil zahtevo za obnovo postopka. Nadalje še navaja, da je bil oproščen obtožbe na Županijskem sodišču v Zagrebu v zadevi št. III K 97/98, to sodbo pa je vrhovno sodišče delno razveljavilo in je sedaj po štirih letih postopek ponovno odprt. Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da so kazenski postopki, v katerih se je preverjala njegova prištevnost, ter postopek za odvzem poslovne sposobnosti, ena od oblik političnega preganjanja, saj ni prav nič spornega v tem, da je bil postopek zoper tožnika zaradi kaznivih dejanj in lažnih obtožb ustavljen zaradi tožnikove neprištevnosti. Pravilno je ugotovila, da je bilo povsem korektno, da je bil v tem postopku postavljen izvedenec psihiatrične stroke, saj se je upravičeno postavilo vprašanje njegove prištevnosti v času storitve očitanih mu kaznivih dejanj in to je bilo tožniku prej v korist kot v škodo. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da je izvedenka ugotovila, da pri tožniku ni nobene potrebe za prisilno namestitev v psihiatrično ustanovo, ker ni nevaren za okolico, zato ni mogoče slediti tožnikovim zatrjevanjem, da so ga želeli strpati v psihiatrično bolnišnico in da mu to še vedno grozi. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da ni nič nenavadnega v tem, da je bilo glede vlaganja kazenskih prijav ugotovljeno, da tožnik ni bil prišteven, ob storitvi kaznivega dejanja v zvezi s podjetjem H. pa, da je bil prišteven, saj to, da je bila oseba v času storitve enega kaznivega dejanja neprištevna, nikakor ne pomeni, da je bila neprištevna tudi pri storitvi popolnoma drugačnega kaznivega dejanja. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da mu poslovna sposobnost ni bila odvzeta, da so grožnje, ki jih je tožnik dobival, ko jih je prijavil policiji, prenehale, da tožnik nikoli ni bil fizično napaden in nikoli ni prišlo do poskusa realizacije katere od groženj in da če so že same grožnje prenehale, ko jih je prijavil policiji, potem ima v izvorni državi učinkovito zaščito. Tožena stranka je tudi pravilno navedla, da ni njena naloga, da bi opravljala podrobne revizije sodb v primerih, ko tožniki uveljavljajo, da so bili po krivem obsojeni, ampak je njena odgovornost omejena na tiste dejavnike, ki kažejo na to, da sodba ni bila posledica poštenega sodnega postopka, ampak so bile v postopku takšne hude kršitve, ki kažejo na očitno arbitrarno odločanje. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je Vrhovno sodišče Republike Hrvaške zelo podrobno in argumentirano pojasnilo, zakaj so dejanja, ki jih je storil tožnik, kazniva dejanja, vrhovno sodišče se je opredelilo tudi do tega, ko tožnik trdi, da z njegove strani predlagane priče in izvedenci niso bili sprejeti in iz sodbe vrhovnega sodišča izhaja, da tudi tu ni prišlo do nikakršnih kršitev. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da v tem kazenskem postopku ni šlo za nobeno arbitrarno, proti tožniku nastrojeno odločanje, saj se je vrhovno sodišče do tožnikovih pritožbenih navedb, ki jih uveljavlja tudi v postopku mednarodne zaščite, obširno in argumentirano opredelilo. V zvezi z gibanjem D. pa je bilo tudi pravilno ugotovljeno, da iz tožnikovih izjav ne izhaja, da bi se mu preprečevalo ali omejevalo njegovo politično angažiranje, ampak je tožnik sam navedel, da so njihova politična zborovanja precej občutljiva, zaradi česar jim policija daje močno zaščito. Glede dogodkov iz časa petdesetih let prejšnjega stoletja pa je bilo tudi pravilno ocenjeno, da gre za tako oddaljene dogodke, da ne morejo vplivati na oceno pristojnega organa o tem, kaj bi tožniku grozilo ob sedanji vrnitvi v izvorno državo. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v obsodbi, psihiatričnih mnenjih in postopku odvzema poslovne sposobnosti ni zaslediti elementov preganjanja in tudi kar se tiče groženj, je pravilno ocenila, da ima tožnik v izvorni državi učinkovito zaščito glede na to, da so vse grožnje po prijavi policiji prenehale in nikoli niso bile realizirane, zaradi česar ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo podvržen preganjanju ali resni škodi.

Sodišče ne pritrjuje tožbeni navedbi, da izpodbijane odločbe tožnik uradno ni prejel oziroma da jo je prejel od nepooblaščene osebe. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da je tožnik pooblastil R.R., sodelavko Ž., da vpogleda v spis v njegovi azilni zadevi pri Sektorju za azil ter da se to pooblastilo lahko prenese na druge sodelavce Ž. Četudi je v tem pooblastilu navedeno, da jo pooblašča za vpogled v spis, pa je že pri sami prošnji za priznanje mednarodne zaščite bila prisotna tudi pooblaščenka R.R., predstavnica Ž., ki je podpisana na koncu prošnje, tam pa je podpisan tudi tožnik in ni navedeno, da se ne bi strinjal, da je bila kot pooblaščenka prisotna pri sprejemu prošnje. Nadalje je tudi na zapisnikih o osebnem razgovoru navedena R.R. kot pooblaščenka tožnika, tožnik je bil pod tem podpisan, to pa po mnenju sodišča pomeni, da je s svojim podpisom potrdil, da je imenovana njegova pooblaščenka. Ker se po pooblastilu, ki ga je podpisal, to lahko prenese tudi na druge predstavnike Ž., se sodišče ne strinja s tem, da je dobil odločbo od nepooblaščene osebe.

Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, češ da tožnik ni dobil navodil za pisanje tožb, saj tožena stranka takih navodil prosilcem za azil ne daje, pač pa je imel omogočeno pravno pomoč preko svetovalcev za begunce.

Prav tako sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da nikomur ni mogoče odvzeti pravice do mednarodne zaščite. Pravica do mednarodne zaščite se namreč ne podeljuje vsakomur, ampak le tistim, ki za to izpolnjujejo pogoje, ki so natančno določeni v ZMZ.

Nadalje tožnik zatrjuje, da je bil na Županijskem sodišču v Slavonskem Brodu obsojen za kaznivo dejanje, ki naj ne bi obstajalo, ter da niso bile zaslišane priče in izvedenci, ki jih je sam predlagal. S tem v zvezi se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, ki je navedla, da je Vrhovno sodišče Republike Hrvaške zelo podrobno in argumentirano pojasnilo, zakaj so dejanja, ki jih je storil tožnik, kazniva dejanja. Sodišče je tudi prepričljivo podalo razloge za to, zakaj ni sledilo vsem dokaznim predlogom tožnika. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da vpogled v sodbo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške kaže na to, da je le-ta dobro strukturirana in argumentirana in da v kazenskem postopku ni šlo za nobeno arbitrarno, proti prosilcu nastrojeno odločanje. Zaradi tega se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da sodni postopek ni bil plod delovanja tožnikovih sovražnikov.

Tožnik nadalje navaja, da ni bil deležen odvetniške ali druge podobne pomoči v Republiki Sloveniji. Sodišče temu ne more slediti, saj je imel v postopku svojo pooblaščenko, kot je navedeno zgoraj.

Nadalje tožnik navaja, da v Sloveniji ni bil deležen neodvisnega svetovalnega psihiatričnega pregleda, da bi se ugotovilo, če je duševno nesposoben ali ne. S tem v zvezi je tožena stranka v izpodbijani odločbi dovolj podrobno obrazložila, zakaj tožniku ni bil postavljen izvedenec psihiatrične stroke in sodišče se z njenimi razlogi strinja. ZMZ namreč v prvem odstavku 19. člena določa, da prosilcu, ki zaradi začasne ali trajne duševne motnje ali bolezni ali zaradi kakšnih drugih razlogov ni sposoben razumeti pomena postopka, krajevno pristojni center za socialno delo za tak postopek nemudoma postavi zakonitega zastopnika. V konkretnem primeru tožena stranka ni imela razlogov, da bi postopala po tem členu, saj iz zadeve ne izhaja, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena postopka. Tožnik je namreč tako v prošnji kot na razgovoru obširno pojasnil razloge, zaradi katerih zaproša za zaščito in se je nedvomno zavedal pomena postopka. Šele, če bi se pojavil dvom v njegovo sposobnost, da razume pomen postopka, bi bilo potrebno postaviti izvedenca. Razen tega mu poslovna sposobnost na Hrvaškem ni bila odvzeta. Tožnik je bil sposoben sodelovati v postopku, mednarodna zaščita pa mu ni bila priznana zato, ker dejanja, kot jih je opisal, ne ustrezajo definiciji preganjanja. Kot je navedeno zgoraj, so sodni postopki na Hrvaškem v zvezi s tožnikom potekali pravno korektno, matična država pa mu je v primeru groženj tudi sposobna nuditi ustrezno zaščito, to pa so bistveni razlogi zaradi katerih njegovi opisi dejanj ne ustrezajo lastnostim dejanj preganjanja. Iz navedenega razloga postavitev izvedenca ni bila potrebna. Le-ta bi bila utemeljena v primeru, če bi bile izjave tožnika kontradiktorne in bi obstajal sum, da je kontradiktornost izjav posledica duševne bolezni ali motnje. Prav tako pa tudi ni nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bi bil varen, kot to navaja v tožbi, kjer trdi, da ni deležen posebnih varnostnih ukrepov.

Tožnik v tožbi tudi izpostavlja, da je bil na Hrvaškem v enem kazenskem postopku spoznan za neprištevnega, v drugem pa, ko je bil obsojen, pa je bil prišteven. S tem v zvezi sodišče meni, da to ni nič nenavadnega, saj je lahko nekdo neprišteven le glede točno določenega dejanja, katerega naj bi storil, glede drugega kaznivega dejanja pa je lahko prišteven.

Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da je bil tožnik obsojen zaradi svojega političnega delovanja, saj je sodbo Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu potrdilo Vrhovno sodišče Republike Hrvaške, ta sodba je natančno obrazložena v skladu z vsemi pravili pravne stroke.

Tožnik se tudi ne strinja z združitvijo zadev njegove prošnje in prošnje za mednarodno zaščito A.A. v en postopek. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je imela tožena stranka pravno podlago za združitev teh dveh zadev v en postopek. Prvi odstavek 130. člena ZUP namreč določa, da se lahko v primeru, ko se pravice in obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen, začne in vodi en sam postopek tudi takrat, ko gre za pravice in obveznosti več strank. Glede na navedeno se je tožena stranka odločila, da se upravni zadevi obeh prosilcev za mednarodno zaščito združita v en postopek. Torej so bile podane vse tiste okoliščine, zaradi katerih je lahko tožena stranka uporabila določilo prvega odstavka 130. člena ZUP.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da tožena stranka samo na splošno govori o zavrnitvi zahteve za mednarodno zaščito, ter da ni upoštevala številnih pomembnih dokumentov, katere je tožnik priložil. Po mnenju sodišče je tožena stranka upoštevala vse tisto, kar je pomembno za rešitev te zadeve.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je odločbo prejel v slovenskem jeziku brez parnih strani, tekst v hrvaščini pa, da je bil kratek izvleček odločitve. Tožnik svojega izvoda odločbe k tožbi ni priložil, zato sodišče razpolaga le z odločbo iz upravnega spisa, ki pa je popolna. Res je sicer, da je odločbo brez parnih strani objavil v knjigi z naslovom ..., vendar pa te objave ni mogoče enačiti s kopijo odpravka originalne odločbe, ki jo je tožnik prejel, in na podlagi katere bi se lahko sodišče opredelilo do trditve, da je odločbo prejel brez parnih strani. Sodišče zato ni moglo preveriti, ali je res prejel le izvod odločbe, ki je brez parnih strani. Sodišče meni, da bi moral tisti, ki vlaga tožbo, predložiti dokaze za svoje trditve. Glede na vsebino tožbe, ki jo je tožnik vložil, pa je mogoče sklepati, da je bil seznanjen z odločbo kot celoto. Glede skrajšane oblike odločbe pa tretji odstavek 10. člena ZMZ določa, da mora biti prosilec seznanjen z vsebino pisne odločitve v jeziku, ki ga razume, vendar pa se v ta jezik prevedejo le izrek, bistveni razlogi za odločitev in pravni pouk.

V zvezi z navedbami tožnika, da tožena stranka od njega nikoli ni zahtevala pridobitve kakršnegakoli dokumenta in da je vso dokumentacijo pridobil samoiniciativno, pa sodišče opozarja na določilo drugega odstavka 21. člena ZMZ, ki določa, da mora prosilec predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo v postavljenem roku oziroma v primeru, da se opravi osebni razgovor, vse do konca osebnega razgovora. Sodišče se tudi ne more strinjati, da tožena stranka ni dovolj natančno navedla, katere priložene dokaze je štela za pomembne, odločba je namreč v vseh pogledih dovolj podrobno obrazložena.

Ker je sta torej odločba in sklep pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče ni združilo tožbe tožnika in njegove soproge v en postopek, kot je predlagala tožena stranka, ker gre za dve različni zadevi, saj se tožeči stranki v obeh zadevah razlikujeta.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia