Jedro

Za izdajo sodbe na podlagi izostanka zadostujejo navedbe v tožbi in odsotnost pravilno vabljene tožene stranke, ki tudi ni z odgovorom na tožbo oporekala tožbenemu zahtevku. Sodišče se ne spušča v dokazovanje trditev v tožbi. Toda, če je tožnik sam predložil dokaze - ti ne smejo biti v nasprotju s navedbami v tožbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba zaradi izostanka sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljni pravdni stroški.

Obrazložitev

Tožeča stranka je po sklepu stečajnega senata vložila tožbo na ugotovitev obstoja dela terjatve iz pravnomočnega izvršilnega sklepa na podlagi verodostojne listine v znesku 176.283,80 sit zoper stečajnega upnika - toženo stranko. Prvostopno sodišče je na predlog tožeče stranke izdalo sodbo na podlagi izostanka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, češ da niso podani pogoji za sodbo na podlagi izostanka, ker je sodišče razsodilo brez zaslišanja priče in tudi sicer tožena stranka ni pristala na prevzem dolga.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena iz naslednjih razlogov: Pritožnica sicer nima prav, da bi prvostopno sodišče lahko izdalo sodbo na podlagi izostanka šele po zaslišanju priče, vodje FRS pri tožeči stranki. Za izdajo sodbe na podlagi izostanka zadostujejo navedbe v tožbi in odsotnost pravilno vabljene tožene stranke, ki tudi ni z odgovorom na tožbo oporekala tožbenemu zahtevku. Sodišče se ne spušča v dokazovanje trditev v tožbi (glej Juhart: Civilno procesno pravo, stran 433). Toda, če je tožnik sam predložil dokaze - ti ne smejo biti v nasprotju s navedbami v tožbi. Prav to pa je primer v tej zadevi: V tožbi se je tožeča stranka sklicevala ne dva dopisa, iz katerih bi naj bilo razvidno, da je tožena stranka kot upnik pristala na prevzem dolga.

Prvi je dopis tožeče stranke z dne 6.12.1993, v katerem le-ta šele poziva toženko, naj bremeni posamezne družbe (hčerke, ki jih je ustanovila tožnica v letu 1992). Ta dopis vzbuja dvom v trditev tožeče stranke o dogovorjeni privolitvi toženke v prevzem dolga, saj bi toženka sicer ne bremenila tožeče stranke. Tudi v naslednjem dopisu tožeča stranka dne 26.1.1994 sporoča toženki, da je tožnica dne 1.7.1992 prenesla poslovanje na družbe z omejeno odgovornostjo - takšno sporočilo bi bilo odveč, če bi med stranka obstojal sporazum o prevzemu dolga. Tožeča stranka bi se v takem primeru sklicevala na tak sporazum. Slednjič je v tožbi naveden tudi pravnomočni izvršilni sklep TS Maribor z dne 18.5.1994. Tudi iz okoliščine, da je toženka v aprilu 1994 zahtevala po sodišču plačilo dolga od tožeče stranke nasprotuje njeni trditvi o veljavnem prevzemu dolga po 446. členu ZOR.

Za izdajo sodbe na podlagi izostanka morajo biti podani vsi pogoji iz 1. odstavka 332. člena ZPP. Ker ni podana skladnost med navedbami v tožbi in predlaganimi dokazi, je sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo. V nadaljnem postopku bo prvostopno sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, ali je upnik pristal na prevzem dolga.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 166. člena ZPP.