Jedro

Tožnik izpostavlja le težak ekonomski položaj - revščino in splošno sistemsko hibo glede slabo plačanega dela za nižje izobražene. To pa, glede na materialno pravno podlago, nista razloga, ki bi narekovala ugoditev prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče tako pritrjuje toženki, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, taka prošnja pa se po prvi alineji 52. člena ZMZ-1 šteje za očitno neutemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo (3. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 11. 10. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem za ugotavljanje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo. Čeprav tožnik istovetnosti ni izkazal, toženka ni imela razloga za dvom, da ne bi bil državljan Alžirije. Ob podaji prošnje je navedel, da je po narodnosti Berber in muslimanske veroizpovedi. Do 16. leta je hodil v šolo, srednje šole ni zaključil. Vojaškega roka ni služil, prav tako ni pripadnik nobene politične stranke ali organizacije. Med letoma 2013 in 2015 je bil v zaporu v kraju Barika, ker je imel otroka zunaj zakona. Alžirijo je zapustil julija 2017 ter legalno odšel v Tunizijo, od tam z letalom v Turčijo, kjer je ostal približno dva ali tri mesece. Pot je nadaljeval v Grčijo in po sedmih letih odšel preko balkanskih držav do Slovenije. Tukaj je ostal tri mesece in pol ter nato odšel v Italijo in po dveh dneh naprej do Švice. Po dveh mesecih je iz Švice odšel v Nemčijo, a se je po kratkem času vrnil. Po približno treh mesecih je bil 2. 10. 2024 iz Švice vrnjen v Slovenijo. Slovenijo je prvič zapustil, ker so mu neke osebe grozile z nožem in pištolo. Ni jih prijavil policiji. V Švici je trdil, da je rojen 20. 8. 1999, pri podaji prve prošnje v Sloveniji pa, da 20. 8. 1989. Pravilen datum je 20. 8. 1999, saj je pri prvi prošnji napačno napisal datum. Potni list je izgubil v Turčiji, osebne izkaznice nikoli ni imel. Ko je bil prvič v Sloveniji, je jemal heroin. Mogoče zato prvič ni navajal enakih razlogov.

3.Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor. Ko je bil soočen z različnimi navedbami glede letnice rojstva pri podaji prve in druge prošnje, je povedal, da je bil tolmač pri drugi prošnji iz Iraka ali Irana in je govoril drug dialekt. Zato ga verjetno ni dobro razumel. Njegova prava letnica rojstva je 1989. Tožniku je bilo pojasnjeno, da dokler ne dostavi osebnih dokumentov, bo njegov rojstni datum 20. 8. 1999. Povedal je še, da je v Alžiriji živel s starši. Mati in oče sta ločena. Ima štiri polsestre in pet polbratov. Kontakta z bivšo partnerko in otrokom nima. V Alžiriji je delal različna priložnostna dela, med drugim kot steklar in pri konstrukcijah iz aluminija. Njegovo finančno stanje je bilo slabo, saj drugače ne bi odšel iz Alžirije.

4.Uradna oseba ga je seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Alžirijo na seznam varnih držav ter ga vprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Tožnik je pojasnil, da je bil prvi razlog v tem, da ga je nekdo prijavil na policijo zaradi pretepa. Iskala ga je policija. V odsotnosti je bil nato obsojen na dveletno zaporno kazen, ki pa je bila preklicana. Nekdo je namreč odšel do osebe, ki ga je prijavila policiji in z njo uredil, da je umaknila tožbo. To je izvedel, ko je bil v Turčiji. Zaradi tožbe tako nima več nobenih težav in tudi zapor ga ne čaka. Drugi razlog je, da je v Alžiriji sam, starša sta pokojna, s polbrati in polsestrami nima stika. Želel je poiskati novo prihodnost, novo življenje in novo službo. Dela, ki jih je opravljal v izvorni državi mu niso zadostovala za preživetje. Službo je iskal po vsej državi, a je bilo delo vedno premalo plačano. Če bi želel dobiti boljšo službo, bi moral zaključiti šolo ali imeti dobre zveze. V Grčiji je ostal sedem let, nato je odšel, ker ni našel dela. V Alžirijo se ne želi vrniti, ne ve, kaj bi tam počel, saj je že toliko časa zunaj države. Od Slovenije pričakuje več priložnosti za delo.

5.Toženka je v nadaljevanju iz spisovne dokumentacije povzela, da je tožnik prvič podal prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji 13. 5. 2024. Kot razlog zapustitve izvorne države je navedel socialne težave. Ker je še istega dne samovoljno zapustil azilni dom ter se v roku treh dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil, je pristojni organ 12. 7. 2024 izdal sklep št. 2142-2256/2024/6 (1222-12), s katerim je postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavil. Sklep je postal pravnomočen 20. 8. 2024.

6.Toženka je po izvedenem postopku ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito oz. zapustitev Alžirije utemeljuje z razlogom iskanja bolje plačanega dela. To pa ni okoliščina, ki bi glede na 20. člen ZMZ-1, ki ga citira, predstavljala utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Navedbe tožnika, da je državo zapustil zaradi iskanja boljše zaposlitve, ne gre povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja in tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Mednarodno zaščita je namenjena osebi, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1, kakor tudi osebam, za katere se utemeljeno sklepa, da bodo v izvorni državi soočene z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo. V konkretnem primeru tožnik sploh ni imel težav, ki bi pomenila preganjanje v smislu 27. člena ZMZ-1.

7.Toženka je sklenila, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je bilo treba njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

8.Poleg tega je Vlada Republike Slovenije Alžirijo 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. Toženka citira prvi odstavek 62. člena ZMZ-1, ki določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če: ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prva alineja) in prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (druga alineja). Tožnik v Alžiriji ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Sprva je povedal, da ga policija išče, ker je bil v odsotnosti obsojen na dve leti zaporne kazni zaradi pretepa, vendar je nato dodal, da ga policija ne išče in da mu ni treba v zapor. V navedbah tožnika tako ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ne bi bila varna izvorna država. Zato so izpolnjeni pogoji, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

Tožba

9.Tožnik na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo izpodbija vseh treh razlogov: bistvene kršitve določb postopka, neuporabe/nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno/nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

10.Uvodoma povzame, kar je povedal ob podaji prošnje. Meni, da toženka v izpodbijani odločbi nepravilno navaja, da je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito treba šteti za očitno neutemeljeno oz. da okoliščine, ki jih je navedel kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Ponovi, da je po vsej Alžiriji iskal redno zaposlitev, a je ni mogel dobiti, ker ni dokončal srednje šole. S priložnostnimi deli pa je premalo zaslužil, da bi se lahko vsaj približno normalno lahko preživljal. Tam ima tudi otroka, ki ga mora preživljati, vendar ga s tako majhnimi prihodki ne more. Živel je v veliki revščini, ni imel dovolj denarja niti za vsakdanjo hrano. To je bil glavni razlog, da je zapustil Alžirijo. Poleg tega se je stepel z nekim Alžircem, zaradi česar ga je iskala policija. Tudi iz tega razloga je pobegnil iz izvorne države. Grozila mu je zaporna kazen, ki pa mu po novejših informacijah ne grozi več. Kljub temu se v Alžirijo noče vrniti, saj noče ponovno živeti v hudi revščini. Rad bi si našel delo v Sloveniji in postal pošten državljan.

11.Tožnik tudi prereka očitke toženke, da naj na osebnem razgovoru ne bi podal utemeljenih razlogov za zapustitev svoje izvorne države. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016, v kateri je to pojasnilo, da je namen mednarodne zaščite "varstvo osebe pred bodočim preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo". V njegovem primeru obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se mu bo resna škoda ponovila, ko se bo vrnil domov. Ponovno ne bo dobil stalne zaposlitve, sedaj še težje, saj je starejši kot takrat, ko je izvorno državo zapustil. Nepravilen je tudi zaključek toženke, da je odšel iz izvorne države zgolj zaradi iskanja boljše zaposlitve. Odšel je zaradi hude revščine in pomanjkanja v katerem je živel zaradi brezposelnosti, ki bi mu v primeru vrnitve povzročila resno škodo. Zato mu je treba dati možnost, da ostane v Sloveniji in se redno zaposli. Kot je splošno znano, v Sloveniji primanjkuje delovne sile.

12.Tožnik tudi trdi, da je toženka kršila načelo proste presoje dokazov. Primerjava njegovih izjav z informacijami o izvorni državi ni bila metodološko pravilno opravljena. Toženka teh informacij sploh ni pridobila, pa bi jih morala. Pridobiti bi morala informacije o številu brezposelnih državljanov, o BDP-ju te države, o planu vlade glede zaposlitvenih možnosti državljanov, o stopnji revščine in o višinah tamkajšnjih plač oz. prihodkov v primerjavi z višino življenjskih stroškov posameznika.

13.Navaja še, da v upravnem postopku brez pooblaščenca in z zaključeno osnovnošolsko izobrazbo ni mogel natančneje argumentirati svojih osebnih težav. Zato jih konkretizira v tožbi. Njegove izpovedbe v upravnem postopku so prepričljive, verodostojne in vseskozi konsistentne, razen letnice njegovega rojstva. Te je sedaj odpravil. Predložil je sliko svojega veljavnega potnega lista. Na socialne razmere državljanov Alžirije nanašajoča se dokazna ocena toženke bi morala biti vestna, skrbna in analitično sintetična, vendar ni bila oz. je povsem izostala. Tožnik meni, da je konkretiziral svoje navedbe o ogroženosti v Alžiriji zaradi težke revščine, v kateri je tam živel zaradi brezposelnosti, ki bi mu v primeru vrnitve povzročila resno škodo. Zato mu je treba dati možnost, da ostane v Sloveniji in se redno zaposli. Kot je splošno znano, v Sloveniji primanjkuje delovne sile.

14.Toženka je glede presoje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite navedla le pavšalno obrazložitev. Ni utemeljila razlogov, zaradi katerih ni sledila njegovim navedbam v zvezi z njegovimi širšimi navedbami, temveč zgolj ozkogledo vzela v obzir njegovo željo po zaposlitvi in rednem delu. Preganjanje namreč predstavlja nedoločen pravni pojem. Zato je treba njegovo vsebino napolniti v vsakem konkretnem primeru glede na okoliščine specifične zadeve. Sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi in mu s sodbo samo prizna status begunca, podrejeno pa naj zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

15.Tožnik je v tožbi še podal prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod.

Odgovor na tožbo

16.Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter pri njej vztraja. Ni sporno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi tega, ker tam ni mogel dobiti dobro plačane službe in ker ni dokončal srednje šole. Revščina ni razlog za priznanje katerekoli oblike mednarodne zaščite. Iz opisa razmer v Alžiriji, kot jih je podal tožnik, je jasno razvidno, da tam ni imel nobenih problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Prav tako mu v izvorni državi ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1.

17.Toženka tudi nasprotuje temu, da ne bi metodološko pravilno opravila primerjave tožnikovih izjav z informacijami o izvorni državi. Upravno sodišče je v svojih sodbah že večkrat navedlo, da ko ni podan subjektivni element, toženki informacij o izvorni državi ni treba preverjati, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Institut mednarodne zaščite tudi ni instrument za izdajanje delovnih dovoljenj. Če tožnik želi delati, mora svoje dovoljenje za prebivanje urediti na drugi pravni podlagi. Toženka podaljšanju roka za prostovoljni odhod nasprotuje.

18.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis, ki se nanaša na zadevo ter priloge A 1 do A 3 sodnega spisa, ki jih je vložil tožnik.

19.Ni zaslišalo tožnika. Pravilno vabljen se naroka ni udeležil, biti zaslišan pa je pravica in ne dolžnost stranke.

Presoja sodišča

20.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da ni pristojno odločati o predlogu tožnika za podaljšanje roka za prostovoljni odhod. Predmet presoje v upravnem sporu je namreč zakonitost dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v položaj tožnika (2. člen ZUS-1). Zato je v tem sporu odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe, citirane v točki 1. obrazložitve te sodbe.

21.Tožba ni utemeljena.

22.Toženka pravilno citira 20. člen ZMZ-1, ki v prvem odstavku definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite. Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku tega člena in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjanja ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Pogoji za dodelitev statusa subsidiarne zaščite so definirani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1: pri prosilcu mora obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

23.Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti v skladu z 21. členom ZMZ-1, to je izkazati subjektivne okoliščine oziroma dejanja, ki so mu v izvorni državi pretile oziroma so že nastopile (zaradi razlogov iz drugega ali tretjega odstavka 2o. člena ZMZ-1), in utemeljujejo njegov strah pred preganjanem ali resno škodo. Vendar za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe (prvi odstavek 22. člena ZMZ-1, v povezavi z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1).

24.Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

25.Sodišče ugotavlja, da tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 (sploh) ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (prvi odstavek 27. člena ZMZ-1). Kot pojasnjeno, je trditveno in dokazno breme glede tega na njem.

26.Tožnik izpostavlja le težak ekonomski položaj - revščino in splošno sistemsko hibo glede slabo plačanega dela za nižje izobražene. To pa, glede na zgoraj podano materialno pravno podlago, nista razloga, ki bi narekovala ugoditev prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče tako pritrjuje toženki, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, taka prošnja pa se po prvi alineji 52. člena ZMZ-1 šteje za očitno neutemeljeno.

27.Toženka je v izpodbijani odločbi to obrazložila, a se tožnik z njeno argumentacijo ne sooči. Navaja le, da je revščino oz. težak ekonomski položaj (v okviru njegovih trditev o nezmožnosti dobiti ustrezno plačano delo) upoštevala nepravilno. Ne ponudi pa razlage, po kateri bi njegove trditve o nepravilnem upoštevanju razlogov, imele podlago v materialnem pravu za priznanje mednarodne zaščite. Zgolj nestrinjanje s toženko ne more biti uspešen izpodbojen tožbeni razlog. Tožnik se sicer v tožbi obširno teoretično opredeljuje do pojma preganjanja, vendar ne pojasni, katera okoliščina bi ga v njegovem konkretnem primeru predstavljala. Kot povedano, revščina v ta sklop (pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju) ne spada.

28.Zato tudi ne more biti utemeljen tožbeni razlog, da toženka ni pridobila informacij o izvorni državi. Vrhovno sodišče je še v nedavni sodbi I Up 284/2024 s 27. 12. 2024 ponovilo stališče, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. S tem tudi ni utemeljen očitek tožnika, da se toženka ni opredelila do socialnih razmer v Alžiriji oz. jih dokazno ocenjevala ter da se zaradi manjka odločilnih razlogov odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

29.Revščina tudi ne predstavlja resne škode v smislu 28. člena ZMZ-1, ki bi jo tožnik utrpel, če bi se vrnil v Alžirijo. Vrhovno sodišče je glede slabih ekonomskih razmer (revščine - op. sodišča) v izvorni državi že pojasnilo, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Prav tako po že ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, ne more biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi. Gre za stanje ekonomskih in socialnih razmer, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Alžirije. Institut mednarodne zaščite, kot je prav tako večkrat poudarilo Vrhovno sodišče, varstvu pred tem ni namenjen. Ta daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Razlog za mednarodno zaščito tudi ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.

30.Končno ne more biti utemeljen niti tožbeni razlog, iz katerega smiselno izhaja, da tožniku gre mednarodna zaščita zato, ker je v izvorni državi revščina, v Sloveniji pa primanjkuje delovne sile (in mu je zato tudi treba omogočiti zaposlitev). ZMZ-1, kot pojasnjeno, nobene oblike mednarodne zaščite ne povezuje s potrebami po delovni sili v državi, kjer prosilec zaprosi za mednarodno zaščito.

31.Glede na povedano, je toženka tudi pravilno zaključila, da Alžirija za tožnika predstavlja varno državo. To pa je po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog, da se njegova prošnja šteje kot očitno neutemeljena. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je toženka pravilno uporabila materialno pravo in prošnjo tožnika na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

32.Do okoliščin glede letnice rojstva tožnika se sodišče ni posebej izrekalo. Kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, je toženka očitno sledila tožniku, da je rojen 1989.

33.Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Tč. 9. obrazložitve. Pri tem se je sklicevalo na odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024, I Up 2/2017 z dne 1.5. 3. 2017, I lo. 2015 in I Up 221/2024 z dne 9. 10. 2024 ter sklep Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014.

2ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

3Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve.

4Primerjaj 27. člen ZMZ-1 in Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 1o. 2023 in druge.

5Tako izrecno Vrhovno sodišče v zadevi I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, ki se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 83/2024 z dne 9. 4. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52-1, 52-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.