Jedro

Dejstvo, da je pravdna stranka podala kazensko ovadbo zoper vse sodnike pristojnega sodišča, ne more predstavljati razloga za delegacijo pristojnosti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je 27. 12. 2010 pri Okrajnem sodišču v Radovljici kot stvarno in krajevno pristojnem sodišču vložila tožbo zoper toženo stranko zaradi izpraznitve stanovanja in plačila uporabnine.

2. Tožnica je dne 27. 12. 2010 na pristojno sodišče vložila vlogo, ki jo je označila kot „zahtevek za izločitev sodišča kot razpravljajočo sodnico“. Navedla je opravilno številko obravnavane zadeve (P 162/2010) in opravilno številko zadeve P 51/2010. V tej vlogi podrobno opisuje potek naroka v zadevi P 51/2010 in jo sklene z mnenjem, da na tem sodišču ne more priti do nadaljevanja postopka, saj ne more pričakovati poštenega in nepristranskega sojenja. Poudarja, da so bile zoper vse sodnice tega sodišča vložene kazenske ovadbe „zaradi zavestnih kršitev s področja človekovih pravic in obstoječe pravne zakonodaje“. Zato predlaga prenos krajevne pristojnosti na pristojno sodišče v Ljubljani. Tožnica je naknadno Vrhovnemu sodišču poslala „dopolnilno dokumentacijo“ ter navedla, da je bila zadeva, ki je neposredno povezana z obravnavano, dodeljena isti sodnici, ki pa ju ni združila. Tožnica predlaga združitev obeh zadev, ki ju obravnava Vrhovno sodišče. 3. Predlog ni utemeljen.

4. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Tožnica ne navaja razloga, ki mu je institut delegacije pristojnosti primarno namenjen (razlog smotrnosti), zato je bilo treba presoditi, ali razlogi, ki jih navaja, predstavljajo druge tehtne razloge v smislu citiranega določila 67. člena ZPP.

5. Tožnica vidi bistveni razlog za delegacijo pristojnosti v dosedanjem, po njenem mnenju pristranskem ravnanju razpravljajoče sodnice, ki obravnava pravdni zadevi P 162/2010 in P 51/2010. To pa ni razlog za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, pač pa za izločitev sodnika (6. točka 70. člena ZPP). Takšna tožničina zahteva je bila že zavrnjena s sklepom predsednice Okrajnega sodišča v Radovljici Su 220100/2011 z dne 24. 12. 2010. 6. Kot nadaljnji razlog za prenos pristojnosti tožnica navaja, da je zoper vse sodnice sodišča, ki je stvarno in krajevno pristojno za odločanje v zadevi, vložila kazenske ovadbe, ki jih je tudi posredovala Vrhovnemu sodišču. Kazenska ovadba pa je pravzaprav obvestilo (naznanilo) pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (145. do 147. člen Zakona o kazenskem postopku). Vložitev ovadbe sodi v fazo predkazenskega postopka, presojo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ob vložitvi ovadbe opravi ovaditelj, torej v obravnavanem primeru tožnica. Zato zgolj dejstvo, da je podala kazenske ovadbe zoper vse sodnice pristojnega sodišča, še ne more predstavljati utemeljenega razloga za delegacijo; drugačna razlaga bi namreč omogočala izigravanje tega instituta.

7. V zvezi z vprašanjem združitve pravd pred Okrajnim sodiščem v Radovljici, do katerega se je po mnenju tožnice razpravljajoča sodnica očitno napačno opredelila, in katerega v vlogi, s katero je Vrhovnemu sodišču predložila dodatno dokumentacijo, ponovno načenja, Vrhovno sodišče tožnici pojasnjuje, da je odločitev o združitvi pravd stvar formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča prve stopnje in njegove ocene, ali so za združitev podane predpostavke, pri čemer sodišče na tovrsten predlog stranke ni vezano. Vrhovno sodišče na presojo sodišča prve stopnje o tem vprašanju v postopku za odločitev o predlogu za delegacijo pristojnosti ne more vplivati, na drugi strani pa samo postopkov za delegacijo pristojnosti (tudi če gre za predloge v medsebojno povezanih zadevah ali zadevah, za katere sicer obstajajo razlogi za združitev, pa po sklepu sodišča prve stopnje niso združene) ne more združevati, temveč mora v vsaki posamični zadevi presoditi, ali so za to podani tehtni razlogi.

8. Vrhovno sodišče je tako ocenilo, da predlog tožeče stranke ni utemeljen in ga je zato zavrnilo.