Jedro

Po pooblastitvi odvetnika je na stranki in na odvetniku odgovornost, da zagotovita nemoteno in potrebno komunikacijo med njima, zato gredo načeloma zamude, ki so nastale zaradi težav v komunikaciji, v breme stranke, saj je odnos med stranko in njenim pooblaščencem stvar njunega mandatnega razmerja, ki navzven nima nobenega vpliva, predvsem pa nima nobenega vpliva na sodišče. Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je torej stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti.

Sistemske napake v informacijski tehnologiji so sicer običajno res izven sfere stranke in nanje načeloma ne more vplivati, vendar pa je treba ob tem upoštevati, da komunikacija preko informacijske tehnologije ne predstavlja edine možnosti komunikacije med stranko in njenim pooblaščencem. Bistveno pri tem je tudi, da je pooblaščenka v obravnavanem primeru odvetnica, ki mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). V tem normativnem okviru je sodišče prve stopnje dolžnikovi pooblaščenki utemeljeno očitalo, da bi ob dejstvu, da od dolžnika ni prejela povratne informacije o prejemu elektronske pošte, in ob zavedanju posledic neplačila sodne takse morala kljub zatrjevanemu siceršnjemu ustaljenemu načinu komunikacije z dolžnikom preko sporočil po elektronski pošti s ponovnim sporočilom pred iztekom roka ali na kakšen drug primeren način (telefon ipd.) preveriti, ali se je dolžnik s plačilnim nalogom pravočasno seznanil in bo oziroma je sodna taksa kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje pritožbe tudi pravočasno plačana.

Pooblaščenkina opustitev take poizvedbe ob opisanem ne pomeni potrebne skrbnosti, ki bi jo bilo od pooblaščenca pričakovati v sklenjenem mandatnem razmerju s stranko. V konkretnem primeru zato ni mogoče govoriti o naključju, ki se je pripetilo stranki, niti o dogodku, ki ga stranka ali njena pooblaščenka kljub zadostni skrbnosti ne bi mogla predvideti niti preprečiti. Posledično dolžnikova zamuda s plačilom sodne takse ni opravičljiva, saj že tudi najnižja stopnja krivde - majhna malomarnost ne dopušča vrnitve v prejšnje stanje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa z dne 13. 1. 2023 in z dne 10. 2. 2023 potrdita.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. **Z izpodbijanim sklepom z dne 13. 1. 2023** je sodišče prve stopnje štelo, da je pritožba zoper sklep z dne 1. 12. 2022 umaknjena, **z izpodbijanim sklepom z dne 10. 2. 2023** pa je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper **sklep z dne 13. 1. 2023** se pravočasno po pooblaščenki pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov, hkrati vlaga tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev sklepa in odločanje o pritožbi zoper sklep z dne 1. 12. 2022, priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Tudi zoper **sklep z dne 10. 2. 2023** dolžnik po pooblaščenki vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo tako, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na obe pritožbi predlaga njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanih sklepov ter priglaša stroške odgovora.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Višje sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 12. 2022 odločilo o dolžnikovem ugovoru po izteku roka. Dolžnik je zoper sklep vložil pritožbo, in ker ob tem ni plačal sodne takse (prim. 29.b člen ZIZ), je sodišče 19. 12. 2022 izdalo plačilni nalog, s katerim je dolžniku v plačilo naložilo sodno takso v znesku 125,00 EUR. Dolžnik je bil hkrati opozorjen tudi na posledice morebitnega neplačila sodne takse. Plačilni nalog je bil dolžniku po podatkih spisa vročen po pooblaščenki s fikcijo 29. 12. 2022, in ker v roku iz plačilnega naloga sodna taksa ni bila plačana, je sodišče 13. 1. 2023 izdalo prvi izpodbijani sklep, s katerim je dolžnikovo pritožbo zoper sklep z dne 1. 12. 2022 štelo za umaknjeno. Dolžnik je skupaj s pritožbo zoper sklep z dne 13. 1. 2023 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve stopnje z drugim izpodbijanim sklepom z dne 10. 2. 2023 zavrnilo. Obe odločitvi višje sodišče sprejema kot materialnopravno pravilni.

7. Višje sodišče najprej presoja pravilnost odločitve o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. V tem predlogu je dolžnik navedel, da mu je pooblaščenka plačilni nalog še istega dne, ko ga je prejela, posredovala preko elektronske pošte, vendar pa potem ni dodatno preverjala, ali je dolžnik plačilni nalog prejel, saj je po ustaljeni poslovni praksi med njima zadoščalo, da se dolžniku pošljejo zadeve preko elektronske pošte. Šele po prejemu izpodbijanega sklepa je bilo ugotovljeno, da dolžnik pooblaščenkinega elektronskega sporočila s plačilnim nalogom ni prejel. Po preveritvi sistema je bilo ugotovljeno, da več elektronskih sporočil v tistem času zaradi napake na njegovem IT sistemu ni prejel. O tem se sodišče lahko prepriča z zaslišanjem njegovega zakonitega zastopnika. Poudaril je, da bi takso sicer poravnal pravočasno, kar je v vmesnem času tudi storil. 8. Po prvem odstavku 116. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je vrnitev v prejšnje stanje dovoljena, če stranka iz upravičenega vzroka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje. Predlog je treba vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok za zamudo, če pa je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedela (drugi odstavek 117. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Objektivni rok za vložitev predloga je 6 mesecev od dneva zamude (tretji odstavek 117. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje (četrti odstavek 117. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dolžnik predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, prav tako je ob tem opravil zamujeno dejanje (plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 1. 12. 2022), zato je njegov predlog dovoljen in sposoben za vsebinsko presojo.

10. Stranka, ki predlaga vrnitev v prejšnje stanje, je dolžna dokazati, da je zamudila opravo procesnega dejanja iz upravičenega razloga. Vsebino predpostavke „upravičeni razlog“ ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. Sodna praksa in pravna teorija sta pri tem izoblikovali merilo, da je upravičen razlog vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše slučaju, ki se je zgodil stranki. Trditveno in dokazno breme za opravičljivo zamudo je na stranki, ki vloži predlog (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), sodišče prve stopnje pa je tudi po mnenju višjega sodišča pravilno ugotovilo, da v predmetni zadevi upravičen razlog za zamudo roka za plačilo sodne takse ni podan.

11. Kot je bilo že pojasnjeno, je bil plačilni nalog z dne 19. 12. 2022 dolžniku vročen po pooblaščenki 29. 12. 2022, dejanske vročitve in njene pravilnosti pa dolžnik ne napada. Po pooblastitvi odvetnika je na stranki in na odvetniku odgovornost, da zagotovita nemoteno in potrebno komunikacijo med njima, zato gredo načeloma zamude, ki so nastale zaradi težav v komunikaciji, v breme stranke, saj je odnos med stranko in njenim pooblaščencem stvar njunega mandatnega razmerja1, ki navzven nima nobenega vpliva, predvsem pa nima nobenega vpliva na sodišče. Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je torej stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti.2 Pritrditi je sodišču prve stopnje, da v predmetni zadevi ne gre za okoliščine, ki ne bi bile predvidljive in jih ne bi bilo mogoče preprečiti.

12. Sistemske napake v informacijski tehnologiji so sicer običajno res izven sfere stranke in nanje načeloma ne more vplivati, vendar pa je treba ob tem upoštevati, da komunikacija preko informacijske tehnologije ne predstavlja edine možnosti komunikacije med stranko in njenim pooblaščencem. Bistveno pri tem je tudi, da je pooblaščenka v obravnavanem primeru odvetnica, ki mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka, prim. drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Odvetnik mora kot pravni strokovnjak delovati v korist stranke, saj že splošna določila glede mandatnega razmerja poudarjajo naročiteljeve interese kot temeljno vodilo izvršitve zaupanega posla (768. člen OZ), pri čemer mora odvetnik ravnati vestno, pošteno in skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike (11. člen Zakona o odvetništvu).3 V tem normativnem okviru je sodišče prve stopnje dolžnikovi pooblaščenki utemeljeno očitalo, da bi ob dejstvu, da od dolžnika ni prejela povratne informacije o prejemu elektronske pošte, in ob zavedanju posledic neplačila sodne takse morala kljub zatrjevanemu siceršnjemu ustaljenemu načinu komunikacije z dolžnikom preko sporočil po elektronski pošti s ponovnim sporočilom pred iztekom roka ali na kakšen drug primeren način (telefon ipd.) preveriti, ali se je dolžnik s plačilnim nalogom pravočasno seznanil in bo oziroma je sodna taksa kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje pritožbe tudi pravočasno plačana.

13. Pooblaščenkina opustitev take poizvedbe ob opisanem ne pomeni potrebne skrbnosti, ki bi jo bilo od pooblaščenca pričakovati v sklenjenem mandatnem razmerju s stranko. V konkretnem primeru zato ni mogoče govoriti o naključju, ki se je pripetilo stranki, niti o dogodku, ki ga stranka ali njena pooblaščenka kljub zadostni skrbnosti ne bi mogla predvideti niti preprečiti, in se nasprotne pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene. Posledično dolžnikova zamuda s plačilom sodne takse ni opravičljiva, saj že tudi najnižja stopnja krivde - majhna malomarnost ne dopušča vrnitve v prejšnje stanje.4

14. Dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje je po vsem obrazloženem torej sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 2. 2023 pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Ker dolžnik s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni uspel, ker ni ne zatrjeval ne izkazal pravočasnega plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 1. 12. 2022 in ker tudi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo te sodne takse, predpostavke za zahtevano vsebinsko obravnavo pritožbe zoper sklep z dne 1. 12. 2022 niso izpolnjene, izpolnjeni pa so pogoji za nastop fikcije umika te pritožbe po sedmem odstavku 29.b člena ZIZ, kot je v izpodbijanem sklepu z dne 13. 1. 2023 pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

15. Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovi neutemeljeni pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa z dne 13. 1. 2023 in z dne 10. 2. 2023 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Dolžnik s pritožbama ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške, ki so mu nastali z odgovorom na pritožbi, saj ta ni pripomogel k odločitvi in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Prim. VSRS Sklep I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015, VSL sodba in sklep I Cpg 797/2013 z dne 24. 9. 2014, VSL sklep III Ip 937/2014 z dne 23. 4. 2014, VSM Sklep III Cp 1054/2019 z dne 29. 11. 2019. 2 Tako VSRS Sklep I Up 165/2022 z dne 14. 9. 2022. 3 Prim. VSM Sklep I Ip 1074/2012 z dne 28. 11. 2012. 4 Prim. VSL Sklep II Cp 2196/2015 z dne 4. 11. 2015, tako tudi A. Galič v Pravdni postopek Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 489.