Jedro

Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK), je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13/EGS. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13/EGS, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.

Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13/EGS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. izreka potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. izreka ugovoru tožene stranke z dne 18. 6. 2024 zoper sklep o začasni odredbi z dne 5. 6. 2024 delno ugodilo in sklep o začasni odredbi v delu, ki se nanaša na začasno zadržanje učinkovanja pogodbe o zastavi nepremičnin številka: ZV01516/08 z dne 8. 4. 2008 ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v notarskem zapisu opr. št. SV 658/2008 z dne 14. 4. 2008, razveljavilo in predlog za začasno odredbo v tem delu zavrnilo. V točki II. izreka je odločilo, da se v preostalem delu zavrne ugovor tožene stranke zoper sklep opr. št. 168/2024 z dne 5. 6. 2024.

2. Zoper točko II. izreka sklepa, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 5. 6. 2024, vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezis 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi navedlo iste razloge kot v zadevi A., opr. št. P 113/2024, z dne 5. 8. 2024 in je v obravnavani zadevi določena dejstva povzemalo kot ugotovljena in jih štelo za verjetno izkazana, pri čemer tožeča stranka (v nadaljevanju prvotožnik) teh dejstev niti ni zatrjevala, temveč je takšne trditve in dokaze podala neka druga tožeča stranka v zadevi A. Sodišče je vezano na dejanske ugotovitve v konkretni zadevi, ki pa jih sodišče sploh ni ugotavljalo, oziroma jih ni ugotavljalo v zadostni meri. Sodišče bi moralo za obstoj terjatve najprej s stopnjo verjetnosti ugotoviti relevantna dejstva (le v okviru podanih trditev in dokaznih predlogov strank v postopku zavarovanja), šele nato bi lahko odločilo. Tudi če je Vrhovno sodišče RS v določenih postopkih ugotovilo ničnost kreditnih pogodb, ta odločitev temelji na dejstvih, ki so bila ugotovljena v okviru izvedenega kontradiktornega postopka, v okviru katerega so sodišča nižje stopnje ugotavljala, na kakšen način je posamična banka predstavila lastnosti kredita v CHF, s katerimi informacijami je ta banka razpolagala in ali je vse te informacije potrošnikom tudi razkrila. Sodišče prve stopnje je zato kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP in 212. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ.

3. Odločitev sodišča je neobrazložena in brez dokazne ocene tudi v delu, ki se nanaša na sama izvedena plačila v valuti EUR s strani tožnika. Toženka vztraja, da bi moral tožnik pri oblikovanju svojega kondikcijskega zahtevka, s katerim zahteva svoje preplačilo za potrebe izdaje začasne odredbe, upoštevati tudi obogatitvene obresti, pri čemer bi šele ob tako obračunanem "saldu" in morebiti tako izkazanem preplačilu (presežku) lahko ugotavljali, ali je tožnik izkazal preplačilo. Toženka zato utemeljeno vztraja pri svojih stališčih o neuporabljivosti stališč iz zadeve Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) U C-520/21.

4. V zvezi s pojasnilno dolžnostjo toženka navaja, da je sodišče prve stopnje le povzelo trditve tožnika, do teh trditev pa se ni ustrezno opredelilo. Sodišče prve stopnje bi odločitev o tem, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, lahko sprejelo le na podlagi zaslišanja predlaganih prič, bančnih uslužbencev R. C. in B. B. Izvedba listinskih dokazov v obravnavani zadevi ne zadošča za zaključek, da je Banka1 d.d. ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost. V zvezi s tem se sodišče zgolj sklicuje na zadevo Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2022, kar pa ne predstavlja ustrezne obrazložitve, saj gre le za prepis stališč iz drugih zadev, oziroma za dikcijo, ki se tudi sicer pojavlja v več sodnih odločbah. Pri tem se sklicuje na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.

5. Nadalje je neobrazložena in zgolj pavšalna ugotovitev sodišča o neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti, da so bili tovrstni krediti v CHF v trenutku najema ugodnejši od kreditov v domači valuti, pri čemer sodišče ne pojasni, na podlagi česa temelji njegova ugotovitev o ugodnejših kreditih. Tožnik v obravnavani zadevi tudi ni podal konkretnih trditev, ki se nanašajo na oglaševanje kreditov v CHF s strani Banka 1 d.d.. Vsekakor pa iz izpodbijanega sklepa izhaja napačna ugotovitev, da naj bi iz predloženih listinskih dokazov izhajalo, da je Banka 1 d.d. oglaševala kredite v CHF, tako kot kredite v EUR, brez dodatnih in posebnih pojasnil, kar naj bi ob izoblikovani sodni praksi zadoščalo za ugotovitev, da Banka1 d.d. pojasnilne dolžnosti ni ustrezno opravila. Vse te ugotovitve so dejansko prepis trditev iz zadeve A. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi se od Banka 1 d.d. glede na na domnevna opozorila Banke Slovenije iz leta 2005, 2006 in 2007, ki da sicer niso vsebovala posebnih zahtev po obliki izvedbe pojasnilne dolžnosti, pričakovalo, da bo kot dober strokovnjak na svojem področju namenila večjo oziroma drugačno pozornost že pri oglaševanju produktov v CHF. Da je Banka 1 d.d. podala vsa opozorila o tveganjih, pa toženka ni izkazala zgolj s predlaganim zaslišanjem bančnih uslužbencev, temveč tudi z izrecno predstavljeno pogodbeno možnostjo, da kreditojemalec v skladu s 13. členom kreditne pogodbe zaprosi za konverzijo za primer, če izpostavljenega rizika ne bi bil več pripravljen prevzemati. Tako je bolj verjetno, da je pojasnilna dolžnost bila opravljena.

6. Sodišče prve stopnje se nadalje ni opredelilo do navedb toženke v zvezi z ugotovljeno slabo vero Banka 1 d.d. Toženka je v zvezi z domnevno slabo vero Banka1 d.d. podala obširne navedbe, do katerih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti in je slednji obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

7. Toženka še poudarja, da prav tako niso izpolnjeni ostali pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Tožnik konkretnih trditev v zvezi z obstojem hujših neugodnih posledic, ki bi jih utrpela brez izdaje začasne odredbe, od tistih, ki bi nastale toženki, ne navede, in tudi ne izkaže. Toženka je že v ugovoru izpostavila, da tožnik niti ni podal konkretnih navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti presojo, kakšne neugodne posledice bi zanj nastale. Logika sodišča prve stopnje, da toženki, ki je gospodarska družba, ki da ima za poplačilo svoje terjatve na voljo hipotekarno zavarovanje, ne morejo groziti hujše neugodne posledice kot tožniku, ki je fizična oseba, in ki da je do vložitve tožbe že plačal več, kot je v evrski protivrednosti prejel čistega kredita, so nevzdržne. Tožnik pa s stopnjo verjetnosti tudi ni uspel izkazati svojega sedanjega ali pretečega slabega finančnega stanja, ki bi mu onemogočalo plačevanje obveznosti, oziroma da mu plačevanje kredita predstavlja občuten vpliv (breme) na njegov finančni položaj. Neutemeljeno je zato razlogovanje sodišča, upoštevaje stališča Sodišča EU iz zadeve C-287/22, da polni učinek meritorne odločitve ne bo zagotovljen, ker da bo moral prvotožnik za obroke, ki jih bo plačal po odločitvi sodišča do pravnomočnosti sodne odločbe, vlagati novo tožbo. Zgolj slednja okoliščina sama po sebi ne opravičuje izdaje začasne odredbe, tako da je nadaljnje razpravljanje o potrebnosti njene izdaje nepotrebno. Prav tako je toženka v ugovoru izpostavila, da tožnik v zvezi s pogojem reverzibilnosti ni podal nobenih navedb, zato je odločitev sodišča, ki je ugotovilo, da je ta pogoj izpolnjen, napačna. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

8. Tožnika v odgovoru na pritožbo prerekala ta navedbe iz pritožbe in se zavzemata za njeno zavrnitev. Prav tako zahtevata povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je prvotožnik dne 17. 4. 2024 (drugotožeča stranka - v nadaljevanju drugotožnica se je postopku pridružila šele po izdaji izpodbijanega sklepa dne 30. 8. 2024) vložil tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnin ter zaradi plačila zneska 33.690,60 EUR s pripadki. Zatrjeval je, da je navedena pogodba, sklenjena s pravno prednico toženke Banka1 d.d. nična iz razloga, ker slednja pred sklenitvijo le-te ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti v zvezi z najemom kredita v CHF. Z zavajajočo splošno prakso in zamolčanjem ključnih informacij takšnega produkta je odločilno vplivala na nagib tožnika k sklenitvi kreditne pogodbe v CHF, s katero je tožnik nevede privolil v sklenitev pogodbe. Iz slednje je izhajalo izrazito neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih že ob sami sklenitvi kreditne pogodbe, saj toženka s predmetnim kreditom ni prevzela popolnoma nikakršnega valutnega tveganja, ker ima svoje valutne pozicije zaprte. Tako je izrazito nesorazmerje bilo podano v obliki neinformiranega prevzema celotnega tečajnega tveganja na strani potrošnika, ki se je pokazalo šele med izvajanjem pogodbe, in na katerega tožnika zaradi opustitve ter zamolčanja bistvenih informacij toženke (o dolgoročni izpostavljenosti zaradi tveganja, ki je povezano z najetjem dolgoročnega kredita v CHF in slabitvijo tečaja v EUR v razmerju do CHF na dolgi rok, o pojasnilu glede valutnih tveganj, ki za toženko izhajajo iz samih sprememb tečaja, saj sta tožnika svoj mesečni dohodek prejemala v domači valuti, s čimer je bila toženka seznanjena, pa tožnikoma kljub temu ni pojasnila dodatnega tveganja o možnosti spremembe obveznosti in posledic na njen finančni položaj v času trajanja kreditnega razmerja), nista imela nobenega vpliva. Iz tega razloga je bila banka v slabi veri in je pogodba nična. Ker je prvotožnik prejel kredit v skupni višini 67.000,00 EUR, odplačal pa ga je v skupni višini 100.690,60 EUR, mu je toženka dolžna vrniti razliko v znesku 33.690,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.Po vložitvi tožbe je prvotožnik dne 3. 6. 2024 vložil predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero je predlagal začasno ureditev pravnega razmerja med strankama. Zatrjeval je, da ker je kreditna pogodba sklenjena s pravno prednico toženke nična zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, kar je v več primerih doslej ugotovilo tako Ustavno sodišče RS kot tudi SEU, prav tako pa tudi Vrhovno sodišče RS, bi tožnik v obravnavani zadevi moral plačevati obroke kredita kljub temu, da obstaja velika verjetnost, da bo pogodba razglašena za nično.

7.Sodišče prve stopnje je dne 5. 6. 2024 izdalo začasno odredbo, po vloženem ugovoru s strani toženke, pa je o njem odločilo tako, da mu je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo v delu, ki se nanaša na začasno zadržanje učinkovanja pogodbe o zastavi nepremičnin in sporazuma o zavarovanju terjatve, v preostalem delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o začasnem zadržanju učinkovanja kreditne pogodbe št. P00826/08, pa je ugovor zavrnilo. Zadnja odločitev je predmet pritožbenega preizkusa.

8.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Slednjo je zatrjevala tudi toženka v pritožbi.

9.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njem tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi, sodišče prve stopnje je opravilo dokazno oceno listinskih dokazil, ki je logična in temelji na dokaznem standardu verjetnosti, kar se zahteva za izdajo začasnih odredb, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

10.Pritožba v točkah 3.1 do 3.11 zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo tudi razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ s tem, da naj ne bi odločilo v okviru podanih trditev in dokaznih predlogov strank v postopku zavarovanja, a vendar ne pove, katere so tiste trditve, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sploh odločilo, in katere so tiste, ki bi jih smelo upoštevati. Kršitev razpravnega načela namreč ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pač pa gre za procesno kršitev, ki je v postopku upoštevna le, če se izkaže, da je vplivala na odločitev v zadevi (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zato jo mora pritožnik konkretizirano uveljavljati v pritožbi.

11.V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Hkrati mora biti podan pogoj reverzibilnosti, kar je kot poseben dodatni pogoj opredelilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998.

12.Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13/EGS. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva.

13.Predlagatelj pa mora pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za odločanje o dejstvih, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice pa pomeni, da mora tožnik izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.

14.Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo ugovoru pasivne legitimacije, napačna. Drži sicer, da Banka 3 d.d. ni bila pogodbena stranka nobene od pogodb, ki jih napada tožnik, vendar pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, za verjetnost izkazane terjatve zoper toženko in posledično za verjetno izkazano pasivno legitimacijo le-te zadošča, da je toženka v odgovoru na tožbo sama navedla, da je njej kasneje pripojena Banka 2 d.d. s Banka 1 d.d. dne 18. 7. 2014 sklenila pogodbo o odstopu terjatev iz kreditov, katere predmet je bila tudi terjatev Banka 1 d.d. do prvotožnika po obravnavani kreditni pogodbi. Banka 2 d.d., ki je terjatev pridobila s cesijo, je spremenila firmo v Banka 4 d.d. in je bila nato pripojena k toženki, v posledici česar je terjatev prešla na slednjo. Pripojitev Banka 2 d.d. k Banka 3 d.d. pomeni, da se je na podlagi izvedene pripojitve preneslo celotno premoženje Banka 2 d.d. na toženko, torej tudi terjatev iz kreditne pogodbe, ki je predmet tega postopka. V skladu z drugim odstavkom 580. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) se pripojitev opravi s prenosom celotnega premoženja ene ali več delniških družb (prevzeta družba) na drugo delniško družbo (prevzemna družba). Odločitev sodišča prve stopnje, da je podana pasivna legitimacija toženke v obravnavani zadevi, je tako pravilna.

15.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da bi moral tožnik s tožbo na ugotovitev ničnosti zajeti vse pogodbene stranke, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je tožniku po izdaji izpodbijanega sklepa pridružila v skladu s 191. členom ZPP kot drugotožnica tudi C. C., ki je bila porokinja in zastaviteljica za zavarovanje prejetega kredita. Dejstvo, da se je slednja pridružila šele po izdaji izpodbijanega sklepa pa tudi ne vpliva na odločitev v postopku izdaje začasne odredbe, saj sta bili stranki glavne pogodbe (kreditne pogodbe) prvotožnik in Banka 1 d.d.

16.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), torej da obstaja več razlogov za to, da je kreditna pogodba nična in je toženka dolžna poravnati vtoževani znesek, kot nasprotno.

17.Tako so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da obstaja večja verjetnost, da Banka 1 d.d. ni ustrezno izvedla pojasnilne dolžnosti, in da je bila ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe v slabi veri. Banka 1 d.d. je za tožnika pripravila pogodbene pogoje glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF na način, da je tožnik v celoti prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa nobenega, kar je vzpostavilo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama in je toženka oziroma Banka 1 d.d. prevzela le kreditno tveganje, ki je bilo zavarovano s hipoteko, vpisano na nepremičnini. Takšna pojasnilna dolžnost je bila presplošna, da bi lahko tožnik ocenil možnost znatnih ekonomskih posledic in bi se banka kot finančna organizacija, od katere se pričakuje profesionalna skrbnost, tega morala zavedati, zato je bila v slabi veri.

18.Sodišče prve stopnje je že v izdanem sklepu o začasni odredbi v točki 13 obrazložitve pravilno ugotovilo, da trditve toženke o tem, da je bil tožnik s strani Banka 1 d.d. seznanjen z valutnim tveganjem na več načinov, tudi s predloženimi izračuni po različnih vrstah kreditov (česar toženka ni izkazala), glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 8/2022, ne zadostujejo za zadostno informiranost tožnika, da bi lahko ocenil tudi potencialno znatne, ekonomske posledice, ki lahko nastanejo zanj v daljšem časovnem obdobju. Pri tem se je sklicevalo tudi na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-14/21 z dne 1. 7. 2021, ki je pojasnilo, da banka pojasnilne dolžnosti ni mogla izpolniti s predstavitvijo možnosti (neugodnega) nihanja (in tuje obrestne mere) in/ali s predstavitvijo preteklih nihanj tečajnega razmerja v grafični obliki v povezavi z zatrjevanim vplivom na višino obveznosti. Prav tako so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je na tveganost komercialne banke, med drugim tudi Banka 1 d.d., opozorila Banka Slovenije v svojih dopisih in poročilih, prvič že v letu 2005, nato pa še 2006 in 2007.

19.Kar zadeva pritožbena zatrjevanja, da je Banka 1 d.d. tožnika opozorila na vsa tveganja, kar potrjuje tudi možnost konverzije kredita iz CHF v EUR, ki je bila dogovorjena v 13. členu kreditne pogodbe, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi v primeru konverzije sicer prišlo do novacije kreditne pogodbe, pri čemer pa ta možnost potrošniku ne bi dala varstva pred nepoštenimi pogoji, razen če bi tožnik izrecno izrazil voljo, da svojih pravic ne uveljavlja potem, ko je bil o njihovi nepoštenosti predhodno seznanjen.

česar pa v obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano. Prav tako Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 326. členu jasno določa, da je prenovitev brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila. Torej bi ničnost osnovne pogodbe pomenila tudi ničnost z novacijo prenovljene pogodbe. V tej zvezi pa je bilo v sodni praksi tudi že zavzeto stališče, da ima potrošnik pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto.

20.Zaradi morebitne možnosti konverzije tako še ni odpravljena nepoštenost pogodbenega pogoja vezanosti kreditne obveznosti na valuto CHF. Razen tega je v tretjem odstavku 13. člena sporne Kreditne pogodbe z dne 8. 4. 2008 (dokaz A2) bilo določeno, da si banka sama pridržuje pravico odobriti ali zavrniti konverzijo kredita, kar pomeni, da tudi če bi jo tožnik predlagal, bi banka v tistem trenutku to pravico lahko zavrnila.

21.V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve iz dajatvenega tožbenega zahtevka (na plačilo 33.690,60 EUR), se pritožba prav tako neutemeljeno zavzema za to, da so pogoji, da terjatev ne obstoji, bolj verjetni, ker bi bilo treba pri "preplačilih" upoštevati, da je banka upravičena do tako imenovanih obogatitvenih obresti, ter da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti stališč in zadeve C-520/21. Iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 kot bistveno izhaja, da lahko banka zahteva od potrošnika, ki mu je dala potrošniški kredit, samo to, kar je dala potrošniku ob sklenitvi kreditne pogodbe. Na več mestih poudarja, da je zaradi tega, ker je banka v pogodbo vključila nepoštene pogoje, prišlo do ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu in ji zato ni mogoče dodeliti nadomestila za izgubo dobička, podobnega temu, ki ga je pričakovala na podlagi navedene pogodbe (točka 82 sodbe). Zato Direktiva 93/13/EGS) v okviru razglasitve ničnosti celotne pogodbe o hipotekarnem kreditu, ker ta po odpravi nepoštenih pogojev, ki jih je vsebovala, ne more več obstajati, nasprotuje razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.

22.Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU v točki 76 sodbe zapiše, da če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13/EGS, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 60 sklepnih predlogov. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13/EGS.

23.Tako v postopku izdaje začasne odredbe, ko je v ospredju dokazni standard verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, tudi ni bilo treba zaslišati prič, ki jih je predlagala toženka, in ki bi naj po njenih navedbah opravile pojasnilno dolžnost prvotožniku pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni zaslišalo s strani toženke predlaganih prič in ni izvedlo naroka, saj v postopku izdaje začasne odredbe ni predpisana obvezna izvedba naroka, postopek pa mora biti hiter, kar izhaja iz prvega odstavka 11. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno na podlagi listinskih dokazil obširno obrazložilo že v izdanem sklepu o začasni odredbi, na ugovorne trditve pa odgovorilo v izpodbijanem sklepu, zato zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti tudi iz tega razloga, ni podana. Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega postopka. Sodišče prve stopnje je o predlagani začasni odredbi odločilo v kontradiktornem postopku in z izpodbijanim sklepom odločilo o vloženem ugovoru zoper izdani sklep o začasni odredbi, zato očitana kršitev 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) prav tako ni podana.

24.Tako je sodišče prve stopnje že ne podlagi listinskih dokazov pravilno zaključilo, da obstaja večja verjetnost, da je banka kršila svojo obveznost pojasnilne dolžnosti in pri tem bila v slabi veri. Sankcija nepoštenega pogodbenega pogoja pa je ničnost (23. člen ZVPot) in je torej prvotožnik verjetno izkazal obstoj terjatve. Takšne ugotovitve so tudi skladne s sodbo SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021, da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem (točka 65. sodbe).

25.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, med drugim tudi do pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in glede pogoja reverzibilnosti, čemur izrecno nasprotuje pritožba.

26.Sodišče prve stopnje je tako v sklepu o izdani začasni odredbi, kot tudi v izpodbijanem sklepu, pravilno izhajalo iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023. Pritožbeno sodišče povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje in pri tem le še dodaja, da z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe in posledično o dajatvenem zahtevku, saj bi moral tožnik, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo. Prav tako ima toženka še vedno zastavljeno nepremičnino, ki bo zadostovala za poplačilo morebitnega preostanka kredita. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, toženka ni z ničemer izkazala, da vrednost zastavljene nepremičnine ne bi zadoščala za poplačilo preostanka kredita in tako slednje kot finančne institucije ne morejo zadeti hujše neugodne posledice od posledic, ki jih lahko tožnik utrpi kot fizična oseba, če začasna odredba ne bi bila izdana.

27.Ob tem tudi ne držijo pritožbena zatrjevanja iz točke 4.10 pritožbe, da predlagatelj s stopnjo verjetnosti ni uspel izkazati svojega sedanjega ali pretečega slabega finančnega stanja, ki bi mu onemogočalo plačevanje obveznosti po kreditni pogodbi oziroma bi predstavljalo občuten vpliv (breme) na njen finančni položaj. Prvotožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe na strani 8 le-te jasno navedel, da je finančno stanje prvotožnika slabo, tako da je bilo ugodeno njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči in zato ni dvoma v to, da plačevanje mesečne anuitete v višini 468,00 EUR močno vpliva na njegov socialni položaj. Nadalje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 niti ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje finančnega položaja potrošnika zavezujoč pogoj, ki bi ga moral prvotožnik kot potrošnik izkazati za izdajo začasnega ukrepa. Kot izhaja iz točke 60 obrazložitve in iz izreka sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, mora biti sprejetje začasnih ukrepov v teh zadevah potrebno, da se zagotovi polni učinek odločitve o ničnosti kreditne pogodbe, to pa pomeni, da se mora vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.

28.Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da prvotožnik v zvezi s pogojem reverzibilnosti naj ne bi podal prav nobenih navedb, in da je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je pogoj reverzibilnosti ugotovilo, napačna. Kot izhaja iz predloga za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi, je prvotožnik ta pogoj utemeljeval in tudi dokazoval s številnimi listinskimi dokazili v točkah IV in V predloga za izdajo začasne odredbe na straneh 10 do 14, zato sodišče prve stopnje v tej zvezi ni kršilo razpravnega načela. Sodišče prve stopnje pa se je do teh navedb tudi opredelilo v izdanem sklepu o začasni odredbi, do ugovornih navedb v tej zvezi pa se je opredelilo v izpodbijanem sklepu.

29.V zvezi s pogojem reverzibilnosti, pa pritožbeno sodišče glede na nadaljnja pritožbena zatrjevanja še pojasnjuje, da je z izdano začasno odredbo zadržano izvrševanje kreditne pogodbe, reverzibilnost pa v tem primeru pomeni, da če bo tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe zavrnjen, se bo kreditna pogodba lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili. Prav tako drži, da bo toženka v primeru zavrnitve zahtevka ostala le delno nepoplačana, za kar ima še vedno ustrezno zavarovanje z vknjiženo zastavno pravico na nepremičnini ter bo tako lahko v primeru plačilne nesposobnosti tožnika svojo terjatev lahko izterjala s prisilno prodajo nepremičnine.

30.V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko prvotožnik zatrjuje, da je na dan vložitve tožbe toženki že poravnal celotno glavnico in le-to preplačal v znesku 33.690,60 EUR.

31.Po obrazloženem, ko se je pritožbeno sodišče opredelilo zgolj do bistvenih pritožbenih navedb, je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in v izpodbijani točki II. izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj so pritožbeni stroški, povezani z izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, pravdni stroški, o katerih bo odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

1(1) Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, ali če sklep sploh nima razlogov, ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

2Več o tem mag. Igor Strnad: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna Praksa, št. 6-7, Ljubljana 2021, str. 13 do 15, Neža Pogorelčnik: Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana, 2013, št. 1, str. 143 in 144 ter sklep VSM I Cp 824/2020 z dne 24. 11. 2020, tč. 20 obrazložitve.

3Tako Smernice Komisije EU glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah, Ur. l. Evropske unije C 323 z dne 27. 9. 2019, str. 51.

4Podobno tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VSRS II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016.

5Tako dr. Lojze Ude: Civilni pravdni postopek, ČZ, Ur. l., Ljubljana 1992, stran 93.

6

Tako sodba Sodišča EU C-452/18 v zadevi Ibercaja Banco SA in sklep VSL sklep I Cpg 644/2020, 41. in 42. točka obrazložitve.

Tako sklep VSRS II Ips 7/2022 z dne 16. 3. 2022.

Sodišče EU v točki 80 sodbe še pojasnjuje, da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvijo banke Bank M., da bi potrošniki, če prodajalci ali ponudniki ne bi imeli možnosti zahtevati nadomestila, ki bi presegal vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, dobili 'brezplačno' posojilo. Prav tako tudi ne s trditvami, da bi bila stabilnost finančnih trgov ogrožena, če bankam ne bi bilo dovoljeno, da od potrošnikov zahtevajo tako nadomestilo.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22 Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 326 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 191, 212, 338, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 365, 365/1, 365/1-2, 366 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 11, 15, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.