Jedro

Neoznačeno in nezavarovano kurišče s še tlečo žerjavico v neposredni bližini otroškega igrišča in sanitarij je nevarna stvar.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Mladoletni prvotožnik je zahteval od tožene stranke plačilo 1,541.035,50 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker se je dne 7.5.1994 hudo telesno poškodoval, ko je padel v neoznačeno in nezavarovano kurišče za straniščem na območju rekreacijskega centra tožene stranke. Drugotožnik je zahteval plačilo 38.964,50 SIT odškodnine za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je v času škodnega dogodka 9 let stari mladoletni prvotožnik prišel v družbi odraslih in otrok v rekreacijski center, da se je tam nekaj časa igral na igrišču skupaj z otroki in pod nadzorom Z. P., nato pa odšel na stranišče, ki pa je bilo zasedeno. Zato se je namenil proti potoku, vendar se je na poti spotaknil in padel v kurišče, v katerem je pod pepelom še tlela žerjavica. Po desnem stegnu in desni goleni je dobil opekline tretje stopnje. Ob tako ugotovljenem poteku škodnega dogodka je sodišče zavrnilo zatrjevanje tožene stranke, da naj bi se mladoletni prvotožnik sicer res poškodoval v soboto 7.5.1994, dogodek v M. pa naj bi se zgodil šele v nedeljo, ker naj bi mladoletnega prvotožnika tja pripeljali že poškodovanega zato, da bi poškodbo in odškodninsko odgovornost zanjo naprtili toženi stranki. Sodišče je še ugotovilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, ker je neoznačeno in nezavarovano kurišče v neposredni bližini otroškega igrišča in sanitarij nevarna stvar. Uveljavljani razlogi soodgovornosti tretje osebe po ugotovitvah sodišča prve stopnje niso utemeljeni. Zato je mladoletnemu prvotožniku prisodilo vseh zahtevanih 450.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, vseh zahtevanih 150.000,00 SIT za strah, od zahtevanih 941.035,50 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti pa 250.000,00 SIT, skupno torej 850.000,00 SIT odškodnine. Drugotožniku je za premoženjsko škodo prisodilo 23.964,50 SIT. Presežni tožbeni zahtevek obeh tožnikov je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, v katerem je bilo odločeno o prisoji odškodnine drugotožniku in o pravdnih stroških ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem delu (glede celotne prisojene odškodnine mladoletnemu prvotožniku) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je v celoti pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje o dejanskem poteku škodnega dogodka, o materialnopravni presoji objektivne odgovornosti tožene stranke in o materialnopravno pravilni prisoji pravične odškodnine. Glede uveljavljanih procesnih kršitev je ugotovilo, da do njih ni prišlo in ocenilo, da tožena stranka skuša preko teh kršitev izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje o poteku obravnavanega škodnega dogodka. Pri tem je posebej odgovorilo tudi na konkretne očitane procesne kršitve.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na pritožbeni stopnji predstavlja okoliščina, da je pritožbeno sodišče pri presojanju pritožbenih navedb o nepoškodovani obleki in obutvi mladoletnega prvotožnika in pritožbi priloženega izvedeniškega mnenja samo ocenjevalo izpoved prič o tej okoliščini, saj sodišče prve stopnje glede vprašanja poškodovanosti obleke in obutve v sodbi ni navedlo nobenih razlogov. Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča prve stopnje tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato bi moralo sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 369. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP/77) sodbo prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ne pa samo podajati ocene izvedenih dokazov. Tožena stranka se ne strinja s presojo obeh sodišč, da ni razlogov za izključitev odškodninske odgovornosti tožene stranke v smislu okoliščin iz 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR). Mladoletni prvotožnik je kot devetletni otrok očitno potreboval varstvo oziroma spremstvo, ko se je napotil na stranišče, saj na to kaže prav njegovo ravnanje, ko se je namesto v stranišče brez racionalnega razloga napotil proti potoku. Tega se je zavedala tudi Z.P., ki ji je bil otrok poverjen v varstvo, saj ga je vprašala, ali naj gre z njim na stranišče. Zato je kot tretja oseba vsaj soodgovorna za nastalo škodo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Zmotno je revizijsko stališče, da naj bi na pritožbeni stopnji prišlo do relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP/77 v zvezi s prvim odstavkom 369. člena ZPP/77 (ali v zvezi s katero drugo procesno določbo iz XXV. poglavja ZPP/77), ker naj bi zaradi pritožbeno uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP o pomanjkanju odločilnih razlogov pritožbeno sodišče smelo le razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, ne pa samo ocenjevati izvedene dokaze. Pritožbeno sodišče je glede prvemu sodišču očitane procesne kršitve ugotovilo, da je tak očitek neutemeljen. V celoti je kot jasne in popolne potrdilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kdaj in kako je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Pri taki potrditvi dokazne ocene sodišča prve stopnje je ocenilo, da okoliščina o (ne)poškodovanosti obleke in obutve mladoletnega prvotožnika ni odločilna in da tožena stranka preko uveljavljane procesne kršitve skuša izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kljub temu je odgovorilo na pritožbene trditve tožene stranke o nepoškodovanosti obleke in obutve tako, da je iz podatkov spisa povzelo izpoved treh prič o tej okoliščini. Na drugem mestu je še opozorilo, da je razumljivo, da se zaradi prizadetosti ob samem škodnem dogodku in poteka več let do zaslišanja oškodovanec in prisotne priče ne morejo povsem natančno spominjati vseh okoliščin.

Po presoji revizijskega sodišča sodišče druge stopnje ne stori bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če v razlogih svoje odločbe povzame izpovedi prič zato, da z njimi odgovori pritožniku, da ni res, kar ta trdi v pritožbi. V obravnavani zadevi je sodišče s povzemanjem izpovedi prič zavrnilo pritožbene trditve tožene stranke, da naj bi vse priče "skladno izpovedale, da trenerke in superge mladoletnega tožnika niso bile poškodovane". Revizijsko sodišče pritrjuje tudi stališču pritožbenega sodišča, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, čeprav v sodbi prve stopnje o tej okoliščini ni razlogov. Ostale ugotovljene okoliščine so bile jasne in zadosti popolne za dokazni zaključek, da je do škodnega dogodka prišlo takrat in na način, kot je zatrjevala tožeča stranka.

Tožena stranka v reviziji ne izpodbija tudi po presoji revizijskega sodišča pravilne materialnopravne presoje obeh sodišč o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti, ker je neoznačeno in nezavarovano kurišče s še tlečo žerjavico v neposredni bližini otroškega igrišča in sanitarij nevarna stvar v smislu 173. člena ZOR, zaradi česar za škodo od take stvari po prvem odstavku 174. člena ZOR odgovarja tožena stranka. Zmotno je revizijsko vztrajanje tožene stranke pri (delni) izključitvi njene odgovornosti v smislu 177. člena ZOR, ker naj bi Z. P. zanemarila varstvo mladoletnega prvotožnika. Revizijsko zatrjevanje, da naj bi se mladoletni prvotožnik brez racionalnega razloga namesto v stranišče napotil proti potoku, je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v drugem odstavku na 4. strani sodbe, da je imel mladoletni prvotožnik razlog za tako ravnanje, ker je bilo stranišče zasedeno. Revizijsko vztrajanje, da naj bi devetletni otrok potreboval varstvo in spremstvo na poti na stranišče, je milo rečeno nenavadno in tudi sicer v nasprotju z običajno samostojnostjo toliko starih otrok pri hoji na stranišče. Zato razlogi obeh sodišč za zavrnitev ugovora o delni ali celo popolni izključitvi odškodninske odgovornosti tožene stranke povsem zadostujejo.

Revizija tožene stranke se glede višine mladoletnemu prvotožniku prisojene odškodnine ni opredelila. Revizijsko sodišče je v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da glede na ugotovljene dejanske okoliščine o posameznih oblikah nepremoženjske škode sodišči druge in prve stopnje mladoletnemu prvotožniku nista prisodili odškodnine izven kriterijev o pravični denarni odškodnini iz 200. člena ZOR.

Po vsem obrazloženem so revizijsko uveljavljeni razlogi neutemeljeni. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.