Jedro

V primeru, da tožeča stranka ni prekludirana z navedbami, ki jih je podala po prvem naroku za glavno obravnavo (in jih sodišče upošteva), je potrebno upoštevati tudi odgovor tožene stranke na te trditve.

S tem, ko se je sodišče prve stopnje kljub pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke v zvezi s terjatvami iz I. in II. razširitvene faze, oprlo na izvedensko mnenje, ki temelji na računih iz teh dveh faz in do katerih se tožena stranka ni mogla opredeliti, je poseglo v toženkino pravico do obravnavanja pred sodiščem.

Če terjatve niso nesporne, ni podlage za uporabo 2. odstavka 287. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2006/01998 z dne 14. 4. 2006 razveljavi v delu, ki presega 6.279,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2011 in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (in ostaja v veljavi v delu, v katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati glavnico v višini 6.279,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2011 dalje), v ostalem delu pa se pritožba zavrne in se izpodbijani, a nespremenjeni del I. točke izreka sodbe potrdi.

- v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 7.373,82 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 4.645,48 EUR v roku 15 dni, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2006/01998 z dne 14. 4. 2006 ostane v veljavi v tistem delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki v 8 dneh plačati glavnico v višini 48.298.711,82 SIT (201.546,92 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer iz naslova računov: - št. 79: znesek 283.480,17 SIT (1.182,94 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6. 10. 2005 do 31. 12. 2005 in od zneska 1.182,94 EUR za čas od 1. 7. 2007 dalje do plačila; - št. 94: znesek 9.439.131,63 SIT (39.388,79 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 31. 12. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 39.388,79 EUR za čas od 1. 1. 2007 dalje do plačila; - št. 103 znesek 1.085.259,90 SIT (4.528,70 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 10. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 4.528,70 EUR za čas od 1. 1. 2007 dalje do plačila ter znesek 16.278.775,32 SIT (67.930,12 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 31. 12. 2004 do 31. 12. 2006 ter od zneska 67.930,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila; - št. 116: znesek 10.266.326,72 SIT (42.840,62 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 11. 11. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 42.840,62 EUR za čas od 1. 1. 2007 dalje do plačila ter od zneska 10.945.738,08 SIT (46.675,75 EUR) za čas od 31. 12. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 45.675,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila - in izvršilne stroške v višini 1.271,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2006 dalje do plačila (I. točka izreka), v preostalem pa je sklep o izvršbi zaradi skrčitve tožbenega zahtevka razveljavilo (II. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati njene nadaljnje pravdne stroške v višini 17.387,97 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper I. in III. točko izreka sodbe vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Kadar višje sodišče spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja izvesti posamezne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo (ali ocenilo), kljub temu, da jih je stranka pred sodiščem prve stopnje predlagala (2. alineja tretjega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku), razpiše obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP). Zato je senat višjega sodišča na seji dne 13. 5. 2015 sklenil, da se opravi obravnava na pritožbeni stopnji, pri čemer je za pripravo in vodenje obravnave pooblastil sodnico poročevalko (četrti odstavek 347. člena ZPP). V dokaznem postopku je višje sodišče (ponovno) vpogledalo v dokazne listine v spisu in nato istega dne odločilo, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena.

6. Višje sodišče že tretjič odloča o pritožbi v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2. 9. 2008 (red. št. 46) v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, vendar jo je višje sodišče s sklepom I Cpg 1110/2008 z dne 31. 3. 2009 razveljavilo in opozorilo, da se lahko pri vračunavanju po drugem odstavku 287. člena Obligacijskega zakonika – OZ upoštevajo zgolj nesporne terjatve, če pa gre za sporne obveznosti, trditveno in dokazno breme zanje nosi tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju presodilo, da tožeča stranka le-tega ni zmogla, zato je s sodbo z dne 12. 1. 2010 (red. št. 65) zahtevku tožeče stranke ugodilo le delno, ker je presodilo, da so bile navedbe tožeče stranke o poplačilu obveznosti iz I. in II. razširitvene faze dane prepozno. To odločitev je višje sodišče s sodbo I Cpg 1045/2010 z dne 13. 7. 2011 potrdilo, vendar je tožeča stranka uspela v revizijskem postopku, saj je Vrhovno sodišče RS s sklepom III Ips 23/2012 z dne 22. 1. 2013 ugodilo reviziji in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj tožeča stranka ni bila prekludirana z navedbami iz vloge z dne 17. 3. 2008 v zvezi s tem, katere obveznosti je zapirala s preplačilom računa št. 144 (torej obveznosti iz I. in II. razširitvene faze). Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in upoštevalo njeno vlogo z dne 17. 3. 2008 ter presodilo, da je uspela dokazati sporne terjatve iz I. in II. razširitvene faze, ter da je tožena stranka s preplačilom računa št. 144 poplačala te terjatve (ne pa terjatev iz III. razširitvene faze); v zvezi z višino vtoževane terjatve pa je sledilo mnenju sodnega izvedenca (list. št. 69-70 spisa), ki je vpogledal še v vse ostale odprte postavke iz I. in II. razširitvene faze.

7. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da če je sodišče prve stopnje sledilo sklepu Vrhovnega sodišča RS III Ips 23/2012 z dne 22. 1. 2013 in upoštevalo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 17. 3. 2008, bi moralo za zagotovitev enakopravnega položaja obeh strank upoštevati tudi navedbe in dokaze iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 31. 3. 2008 (red. št. 61). Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v vlogi z dne 17. 3. 2008 navedla zgolj to, da je tožena stranka s preplačilom računa 144(1) plačala druge, starejše obveznosti iz drugih pogodbenih razmerij, ki so navedene v preglednici „Vračunavanje preplačila po računu št. 144“ (list. št. 45 v zvezi s prilogo A17 spisa). Čeprav je bila vloga, v kateri je tožeča stranka navedla te trditve, vložena po prvem naroku za glavno obravnavo, pa tožeča stranka po stališču Vrhovnega sodišča RS z njimi ni bila prekludirana. Vendar je v tem primeru treba upoštevati tudi odgovor tožene stranke na te trditve. Tožena stranka je namreč navedla (list. št. 61), da te druge, starejše obveznosti, niso nesporne in niso izpolnjeni pogoji za vračunavanje po 287. členu OZ. Poleg tega je opozorila, da tožeča stranka sploh ni predložila računov iz Preglednice vračunavanja preplačil po računu št. 144 (priloga A17 spisa), niti ustreznih pogodb, niti končnih obračunov, niti ni zanje navedla nobene trditvene podlage, zaradi česar se do njih ne more opredeliti, te obveznosti pa bi lahko bile tudi zastarane. Ker tožeča stranka ni pravočasno predložila računov iz te tabele (oziroma jih sploh ni predložila na procesno upošteven način) ter v zvezi z njimi ni navedla nobene trditvene podlage, tožena stranka pravilno opozarja, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z drugimi, starejšimi obveznostmi, zato ni bilo podlage za uporabo pravila o vračunavanju iz 287. člena ZPP. Višje sodišče tudi pripominja, da se je ugotovitev, da so zgoraj omenjeni računi iz I. in II. razširitvene faze, izkristalizirala šele kasneje, s pomočjo sodnega izvedenca.

8. Ob povedanem se kot utemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko se je oprlo na izvedensko mnenje (red. št. 30 spisa), v katerem so upoštevani tudi računi iz I. in II. razširitvene faze in ki so navedeni v Preglednici vračunavanja preplačila po računu št. 144. Le-teh namreč tožeča stranka ni predložila niti toženi stranki, niti sodišču, temveč jih je predložila na vpogled zgolj sodnemu izvedencu, ki jih je vključil v prej omenjeno izvedensko mnenje. S tem, ko se je sodišče prve stopnje kljub pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke v zvezi s terjatvami iz I. in II. razširitvene faze, oprlo na izvedensko mnenje, ki temelji na računih iz teh dveh faz in do katerih se tožena stranka ni mogla opredeliti, je poseglo v toženkino pravico do obravnavanja pred sodiščem.

9. Ker terjatve iz I. in II. razširitvene faze niso bile nesporne (oziroma jih tožeča stranka ni uspela izkazati), ni bilo pogojev za uporabo 287. člena OZ in se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje na red. št. 30 spisa. To je razlog, zaradi katerega je treba šteti, da je tožena stranka s preplačilom računa št. 144 poplačala obveznosti iz III. razširitvene faze (iz katere izhajajo vtoževani računi). Zato se kot pravno nepomembne izkažejo pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni podala izjave v smislu 287. člena OZ, oziroma da je tožeča stranka glede na končni obračun (priloga B35) točno vedela, da se preplačilo nanaša na III. razširitveno fazo. Ker je torej glede na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago tožeče stranke šteti, da se je preplačilo nanašalo na III. gradbeno fazo, se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke v zvezi z zmotno ugotovitvijo o dolžini plačilnih rokov iz I. in II. razširitvene faze (torej da bi se moral pri ugotavljanju poteka 28 dnevnega plačilnega roka upoštevati dan prejema računa tožene stranke, ne pa dan njegove izdaje). Enako velja za pritožbene navedbe, da je izostala opredelitev sodišča prve stopnje do navedb tožene stranke, da je poravnala vse zneske po sklenjenih končnih obračunih iz I. in II. faze razširitve, ter da se sodišče ni opredelilo do pomena končnih obračunov z dne 15. 12. 2004, 28. 1. 2003 ter 14. 5. 2003, ki se nanašajo na ti dve razširitveni fazi.

10. Ob povedanem je bilo treba ugotoviti, ali so utemeljene ugovorne navedbe tožene stranke, da je s preplačilom računa št. 144 poplačala vse še odprte obveznosti iz III. razširitvene faze (kot izhaja iz priloge B2 spisa). V ta namen je višje sodišče na glavni obravnavi vpogledalo v mnenje sodnega izvedenca, v katerem so bili upoštevani zgolj računi iz III. razširitvene faze (priloga C 46 spisa) in končni obračun (pojasnilo izvedenca na list. št. 176) - torej računi, v zvezi s katerimi je tožeča stranka zmogla trditveno in dokazno breme. Višje sodišče je mnenju izvedenca v celoti sledilo, saj je ta tudi na glavni obravnavi dne 12. 1. 2010 prepričljivo pojasnil, na kakšen način je prišel do izračuna višine preostanka terjatve in kaj je bila podlaga za ta izračun (prim. list. št. 176), samo izvedensko mnenje pa je tudi pregledno, logično in preverljivo. Višje sodišče ugotavlja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki kljub delnim plačilom za III. razširitveno fazo dolgovala še 2.842.506,96 SIT (11.861,57 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2005 dalje in znesek 10.945.738,08 SIT (45.675,76 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2005 dalje.

11. Tožena stranka sicer v zvezi z izvedenskim mnenjem na red. št. 30 (ki upošteva tudi I. in II. razširitveno fazo) navaja, da je sodni izvedenec pri računu št. 79 z dne 30. 6. 2004 napačno obračunal znesek varščine, ter namesto 14.217.123,88 SIT štel zgolj 11.824.574,25 SIT, kar ustvarja situacijo, kot da je bila tožena stranka pri plačilu tega računa v zamudi. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami višje sodišče pojasnjuje, da je sodni izvedenec v izvedenskem mnenju, v katerem je upoštevana zgolj III. razširitvena faza (priloga C46 spisa), kot varščino štel znesek 11.342.078,40 SIT, saj je tožena stranka sama zatrjevala, da je ta znesek zadržala kot varščino, čeprav bi lahko zadržala 14.217.123,88 SIT (prim. njene trditve na list. št. 33 spisa). Zato s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.

12. Tožena stranka nadalje v zvezi z računom št. 116 v pritožbi navaja, da je sodni izvedenec napačno obračunal znesek varščine zgolj v višini 10.945.738,08 SIT (po odštetju dobropisov), namesto 16.777.233,10 SIT, kot je znašala varščina. Tudi te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj četudi bi bila varščina po prvotnem računu 16.777.233,10 SIT, se je ta kasneje znižala na 10.945.738,08 SIT, ker se je zaradi kasneje izdanih dobropisov tudi višina računa znižala.

13. Vendar višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožeči stranki ne dolguje več toliko, kolikor znaša obračun terjatve v mnenju sodnega izvedenca (priloga C 46 spisa). Med pravdnima stranka je namreč nesporno, da je tožena stranka tožeči stranki dne 25. 8. 2011 plačala znesek v višini 94.859,68 EUR, česar sodišče prve stopnje tudi sicer v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, na kar tožena stranka pravilno opozarja v pritožbi. Višje sodišče je zato opravilo obračun delnega plačila terjatve, kot jo je izračunal sodni izvedenec, in vanj vključilo tudi izvršilne stroške, ki so bili odmerjeni s sklepom o izvršbi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (vendar je upoštevalo uspeh strank v tem postopku). Kot izhaja iz obračuna, ki je priloga te sodbe, tožena stranka tožeči stranki dolguje še znesek v višini 6.279,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2011 dalje do plačila.

14. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in I. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2006/01998 z dne 14. 4. 2006 razveljavi v delu, ki presega 6.279,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2011 in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, ter da sklep o izvršbi ostaja v veljavi v tistem delu, v katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati glavnico v višini 6.279,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2011 dalje, v ostalem delu pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani, a nespremenjeni del I. točke izreka sodbe potrdilo (prva alineja 358. člena ZPP in 353. člen ZPP).

15. Ker je višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, je bilo treba poseči tudi v odločitev o stroških pravdnega postopka, saj se je končni uspeh pravdnih strank spremenil. Višje sodišče pojasnjuje, da je štelo, da je uspeh tožeče stranke do plačila tožene stranke dne 25. 8. 2011 28,55 %, uspeh tožene stranke pa 71,45 % (pri vrednosti spornega predmeta 202.546,92 EUR). Višje sodišče je tožeči stranki za vloge in naroke priznalo 12.550 točk, kar znaša 5.760,45 EUR, k temu je prištelo še pavšalni znesek v višini 2% od nagrade in DDV, ter ugotovilo, da nagrada iz tega naslova znaša 7.050,78 EUR. K tej nagradi je prištelo še stroške sodnega izvedenca v višini 1.752,82 EUR in 229,60 EUR, ter sodno takso za pritožbo v višini 3.325,02 EUR, kar skupaj znaša 12.358,22 EUR.

16. Višje sodišče je toženi stranki za vloge in naroke priznalo 16.040 točk, kar znaša 7.362,36 EUR, k temu je prištelo še pavšalni znesek v višini 2 % od nagrade in DDV, ter ugotovilo, da nagrada iz tega naslova znaša 9.011,52 EUR. K temu je prištelo še sodno takso za ugovor v višini 1.176,00 EUR, za pritožbo v višini 3.325,05 EUR in še eno pritožbo v višini 3.284,00 EUR, kar skupaj znaša 16.796,57 EUR. Po plačilu tožene stranke dne 25. 8. 2011 je višje sodišče štelo, da je uspeh tožene stranke 100 %. Zato ji je ob nižji vrednosti spornega predmeta (144.010,16 EUR) priznalo nagrado za naroke in vloge v višini 5.225 točk, kar predstavlja 2.398,27 EUR, k čemur je prištelo še pavšalni znesek 2 % od nagrade in DDV, kar skupaj znaša 2.935,42 EUR. Tožeča stranka od plačila tožene stranke dalje ni upravičena do stroškov, saj je svojim zahtevkom v celoti propadla. To pomeni, da je tožena stranka upravičena do stroškov v skupni višini 19.732,04 EUR.

17. Po pobotu zgoraj opisanih stroškov višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka toženi stranki dolguje pravdne stroške v višini 7.373,82 EUR, ki naj jih plača v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zato je višje sodišče odločilo, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 7.373,82 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. Ker je tožena stranka s pritožbo skorajda v celoti uspela (in za del, v katerem ni uspela, niso nastali nobeni posebni stroški), ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 4.645,48 EUR v roku 15 dni, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče ji je priznalo 1375 točk od 2.500 priglašenih za pritožbo z dne 4. 11. 2013, saj je vrednost spornega predmeta po plačilu dne 25.8.2011 nižja (144.010,16 EUR namesto 201.546,92 EUR), ter 550 točk od priglašenih 2.500 točk za zastopanje na naroku dne 3. 6. 2015 (saj ne gre za prvi narok za glavno obravnavo, poleg tega pa je vrednost spornega predmeta nižja). To znaša 883,57 EUR, k čemur je treba prišteti še pavšalni znesek v višini 2 % od nagrade in DDV, kar skupaj znaša 1.090,50 EUR, k slednjemu pa se prišteje še znesek sodne takse v višini 3.555,00 EUR, iz česar sledi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.645,48 EUR.

Op. št. (1): po navedbah tožeče stranke je preplačilo znašalo 58.596.590,90 SIT