Jedro

Kadar lastnik z gradnjo soglaša, govorimo o skupni gradnji, ki je poseben pravni temelj za pridobitev lastnine graditeljev.

Iz vsebine 5. člena darilne pogodbe izhaja, da je šlo za dogovorjeno skupno gradnjo, zaradi česar določila ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice ne pridejo v poštev.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku, poleg v zemljiški knjigi že vpisane lastninske pravice na idealnem deležu do ¾ nepremičnin parc. št. 517/4 in 517/6, obeh k. o. ..., pripada tudi lastninska pravica na idealnem deležu do ¼ teh nepremičnin v lasti toženke in se lastninska pravica tožnika vpiše tudi na deležu do ¼ v lastnini toženke, tako da tožnik postane lastnik nepremičnin parc. št. 517/4 in 517/6, obeh k. o. ..., do celote (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo glede tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da toženki na podlagi lastništva idealnega solastnega deleža do ¼ nepremičnine parc. št. 517/1, k. o. ..., pripada le tisti del nepremičnine, ki v naravi predstavlja v II. točki izreka izpodbijane sodbe navedene prostore. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta z dne 7. 1. 2013 in kot bistveno navaja, da je ocenjena vrednost 41.700,00 EUR previsoka. Sklicuje se na izvedensko mnenje, izdelano v nepravdnem postopku zaradi delitve solastnine N 55/1996, iz katerega izhaja, da razlika med dejansko zasedenim prostorom sporne stanovanjske hiše v posesti toženke in tržno vrednostjo njenega idealnega deleža do 1/4 znaša 15.373,00 EUR (tabela na str. 28 izvedenskega mnenja), za idealni delež ¼ garaže pa bi tožnik moral toženki izplačati 2.500 EUR, kar pomeni, da vrednost spornega predmeta znaša 17.873,00 EUR. Pritožuje se tudi zoper II. in III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje. Nasprotuje zaključku sodišča, da ni izkazal pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Opozarja, da je zahteval ugotovitev, da toženki pripada lastninska pravica le na določenih prostorih nepremičnine, ne glede na tržno vrednost idealnega deleža, skladno z listino 5. 4. 1995, na kateri so bili s sodbo na podlagi pripoznave Okrajnega sodišča v Ljubljani 31. 5. 1996 overjeni podpisi pravdnih strank. Tožnik ima pravni interes za ugotovitveno tožbo, saj želi doseči fizično razdelitev nepremičnine brez doplačila, ker toženka zaseda vse, kar ji pripada na podlagi listine. Ker toženka dogovora v listini ne priznava, je sporen predmet delitve, o čemer lahko odloči le sodišče v pravdnem postopku (drugi odstavek 118. člena Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Tožnik nima izvršilnega naslova, saj dogovora iz listine ni mogoče zemljiškoknjižno izvršiti - ne predstavlja podlage za vknjižbo etažne lastnine tožnika na delu sporne stanovanjske hiše, ki ga toženka ne zaseda, oziroma ne predstavlja sporazuma o delitvi solastnine.

3. Toženka v pravočasni pritožbi nasprotuje zaključku, da je tožnik garažo dobil na podlagi darilne pogodbe, saj naj bi starša le potrdila, da je v garažo vlagal sredstva. Meni, da sta s tem priznala le vlaganja in ne lastninske pravice nad garažo, saj darilna pogodba v 1. točki ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo garaže. Opozarja, da priznanje izgradnje garaže ne pomeni, da je darovano tudi zemljišče pod garažo. Sodišču prve stopnje očita, da je ugotovilo posebne okoliščine, ki se z dejanskim stanjem konkretnega primera ne ujemajo(1). Navaja, da je tožnik uveljavljal originarno pridobitev zemljišča na podlagi gradnje na tujem svetu, čeprav je bilo zemljišče družbena lastnina, na kateri priposestvovanje ni dovoljeno. Zemljišča tožnik tudi ni mogel priposestvovati, ker ni bil dobroveren – vedel je namreč, da gradi na očetovem zemljišču. Pojasnjuje, da pridobitev lastninske pravice na podlagi soglasja ni mogoča, tožnik pa sporazuma o skupni gradnji ni zatrjeval. Poudarja, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožnika z zaključkom, da sta mu starša podarila garažo, saj je tožnik uveljavljal lastninsko pravico na podlagi gradnje na tujem svetu in ne na darilni podlagi. Nasprotuje stroškovnemu sklepu in navaja, da je tožnik uspel le z zahtevkom glede garaže v vrednosti 2.500 EUR, kar pomeni, da njegov uspeh znaša 6%.

4. Toženka je pravočasno odgovorila na pritožbo tožnika in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožnika

6. Pritožba neutemeljeno nasprotuje določitvi vrednosti spornega predmeta v sklepu z dne 7. 1. 2013 (list. št. 14), ki po oceni prvostopenjskega sodišča znaša 41.700 EUR(2). Pritožnik je namreč v vlogi 14. 8. 2014 (list. št. 57, prvi odstavek) sam opozoril na s sklepom določeno vrednost spornega predmeta v višini 41.700,00 EUR in predlagal, da sodišče v sklepu določeno vrednost upošteva kot vrednost spornega predmeta, ker mu zagotavlja pravico do revizije. Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje vrednosti spornega predmeta ni utemeljeval z izvedenskim mnenjem, izdelanim v nepravdnem postopku. Zato pritožbeno sklicevanje na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da mora tožnik za idealni delež ¼ garaže izplačati 2.500 EUR, medtem ko doplačilo za razliko med tržno vrednostjo idealnega deleža toženke do ¼ in vrednostjo prostorov, ki jih dejansko zaseda, znaša 15.373,00 EUR(3), predstavlja nedovoljene pritožbene novote (337. člena ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati in se zato do teh trditev ni vsebinsko opredelilo.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrglo tožbo glede tožbenega zahtevka, kjer je tožnik zahteval ugotovitev, da toženki pripadajo le v II. točki izreka navedeni prostori stanovanjske stavbe, na podlagi lastništva idealnega solastnega deleža do ¼ nepremičnine parc. št. 517/1, k. o. ... Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da je tožba glede 2. točke tožbenega zahtevka preuranjena. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je med pravdnima strankama v teku nepravdni postopek zaradi razdelitve sporne nepremičnine (v naravi). Trditvena podlaga tožnika glede v 2. točki zahtevka navedenih prostorov se opira na listino (priloga A8) in sodbo na podlagi pripoznave (na podlagi katere so bili podpisi overjeni, priloga A5), s katero sta potrditvah tožnika pravdni stranki pogodbeno uredili razmerja glede solastnega premoženja. Vendar tožnik ni zatrjeval, da bi bil nepravdni postopek prekinjen, ker je toženka nasprotovala pogodbenemu dogovoru o razdelitvi nepremičnine(4). Ne navaja torej, da bi se v nepravdnem postopku skliceval na listino, temveč v pritožbi ravno nasprotno trdi, da dogovora iz listine v nepravdnem postopku ne more uveljavljati (list. št. 140, tretji odstavek). Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sklicevanje na listino predstavljalo spor o predmetu delitve, kar bi terjalo napotitev na pravdo. S tožbenim zahtevkom je namreč tožnik le zahteval ugotovitev, kaj v naravi predstavlja idealni delež toženke do ¼ na sporni nepremičnini oziroma kako naj se solastna nepremičnina razdeli(5), kar se ugotavlja v nepravdnem postopku. Med pravdnima strankama namreč ni sporno, da gre za delitev stanovanjske stavbe 517/1, k. o. ... (in garaže na parc. št. 417/4 in 417/6, k. o. ...), temveč je sporen zgolj način razdelitve, o čemer odloča nepravdno sodišče. Nenazadnje tudi tožnik sam v pritožbi priznava, da želi zaobiti nepravdni postopek razdelitve solastnine oziroma da je tožbeni zahtevek postavil le z namenom, da se izogne doplačilu toženki pri fizični razdelitvi nepremičnine.

Glede pritožbe toženke

8. Tožnik je zahteval ugotovitev, da mu pripada lastnina na idealnem deležu ¼ nepremičnine 517/4 in 517/6, tako da postane lastnik nepremičnin do celote, in se skliceval na 5. točko darilne pogodbe (A12)(6), v kateri sta mu starša priznala, da je z gradnjo pridobil izključno lastninsko pravico. V tožbi je zatrjeval, da sta mu starša z darilno pogodbo leta 1976 priznala, da je z gradnjo na njunem zemljišču s svojimi sredstvi in delom ter z njunim dovoljenjem zgradil garažo in mu priznala, da je njegova izključna lastnina (list. št. 10). Zmotne se pritožbene navedbe, da je tožnikova trditvena podlaga temeljila na gradnji na tujem svetu in priposestvovanju. Iz tožbenih trditev (in neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, 26. točka obrazložitve) izhaja, da je tožnik z vednostjo in s soglasjem lastnikov zemljišča (staršev) sam zgradil garažo na tujem zemljišču. Že navedene tožbene trditve, ki so potrjene z ugotovitvami sodišča, da sta lastnika (tožnikova starša) dovolila gradnjo garaže na njunem zemljišču, izključujejo tako uporabo določb ZTLR (ali ODZ) o gradnji na tujem zemljišču, kot tudi uporabo 32. člena ZD(7). Zato toženkino sklicevanje na določbe ZTLR (ali ODZ) o gradnji na tujem zemljišču ni utemeljeno, saj pridejo določbe ODZ in/ali ZTLR o gradnji na tujem zemljišču v poštev lahko samo takrat, kadar gre za gradnjo na tujem zemljišču brez pravne podlage, torej brez soglasja lastnika zemljišča. Čim pa lastnik z gradnjo soglaša, je mogoče govoriti le o skupni graditvi, ki je poseben pravni temelj za pridobitev izvirne lastnine graditeljev(8). Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnik sam zgradil garažo. Po končani gradnji garaže je sklenil z lastnikoma zemljišča (staršema) dne 5. 2. 1976 dogovor, ki so ga sicer poimenovali "darilna pogodba", s katerim je bilo tožniku priznano izključno lastništvo garaže iz naslova njegovih vlaganj. Po presoji pritožbenega sodišča torej iz vsebine 5. člena darilne pogodbe izhaja, da je šlo v konkretnem primeru za dogovorjeno skupno gradnjo, zaradi česar določila ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice ne pridejo v poštev. Iz citirane določbe darilne pogodbe je namreč razvidno, da se je tožnik s starši dogovoril o pridobitvi lastninske pravice na garaži. Na podlagi dogovora s starši, da bodo imela vlaganja v nepremičnino za posledico spremembo solastniških deležev, je tožnik povečal svoj solastniški delež oziroma pridobil izključno pravico na garaži. S priznanjem lastninske pravice na garaži sta mu starša priznala tudi pravico uporabe na spornih nepremičninah, na katerih je tožnik zgradil garažo in jo z njunim dovoljenjem uporabljal. S priznanjem lastninske pravice na garaži, je torej na tožnika prešla tudi pravica uporabe zemljišča, na katerem se je ta nahajala. Ker je bil tožnik ob uveljavitvi ZLNDL resnični, dejanski imetnik pravice uporabe, je s tem postal tudi lastnik zemljišča na podlagi 2. člena v zvezi s 7. členom ZLNDL(9).

9. Pritožnica neutemeljeno nasprotuje stroškovni odločitvi. S strani toženke izpostavljena vrednost posameznega tožbenega zahtevka za odločitev ni odločilna. Ker je tožnik uspel z enim izmed dveh postavljenih tožbenih zahtevkov, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno njegov delež uspeha ocenilo na 50% in pravdnima strankama naložilo kritje svojih stroškov postopka. Prav tako toženka ne more uspeti s sklicevanjem na odločbe višjih sodišč VSL sklep I Cp 3927/2009, VSK sklep Cpg 106/2012 in VSL sklep I Cp 2130/99, po katerih lahko sodišče glede na uspeh odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške samo, kadar so poleg uspeha primerljivi tudi stroški pravdnih strank. Kot pojasnjeno tožnikov delež uspeha znaša 50%, toženka pa v pritožbi ni zatrjevala, da je trpela višje stroške oziroma da ti niso primerljivi.

10. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

11. Glede na navedeno sta pritožbi neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe. Toženka stroškov pritožbe ni priglasila, zato je izrek o stroških vložene pritožbe odpadel (163. člen ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je podala toženka, ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno ni bil potreben, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Ob tem opozarja, da gre v obravnavanem primeru za prenos lastninske pravice iz družbene v zasebno last, da tožnik ni razpolagal z dovoljenji za gradnjo in nepremičnine ni imel v izključni posesti.

Op. št. (2): Prvostopenjsko sodišče je pri določitvi prave vrednost spornega predmeta upoštevalo vrednost spornih nepremičnin, parc. št. 517/1, 517/4 in 517/6, vl. št. 433, k. o. ..., in v nasprotni tožbi P 1871/2012-II navedeno vrednost v znesku 25.000,00, s katero je tožnica po tožbi (toženka po nasprotni tožbi) zaradi vlaganj zahtevala ugotovitev 15% solastninskega deleža na sporni nepremičnini, tako da bi postala lastnica 40% sporne nepremičnine parc. št. 517/1, 517/4 in 517/6, vl. št. 433, k. o. ... Upoštevaje, da v konkretni pravdi tožnik zahteva ugotovitev 25% solastniškega deleža na omenjenih parcelah, je vrednost spornega predmeta ocenilo na 41.700 EUR.

Op. št. (3): Tabela na str. 28 izvedenskega mnenja.

Op. št. (4): Nepravdni postopek je bil prekinjen zaradi zatrjevanja toženke o povečanju njenega solastnega deleža. Op. št. (5): Ugotovitev, da v idealni delež sodijo le določeni prostori, je ugotovitev dejstev in ne pravice ali pravnega razmerja in je kot taka nedopustna (181. člen ZPP), podobno VSL sodba in sklep I Cp 2507/2009 z dne 7. 10. 2009. Op. št. (6): 5. člen darilne pogodbe določa, da starša priznavata, da je tožnik garažo sezidal sam, s svojimi sredstvi, in da je ta garaža, njegova lastnina.

Op. št. (7): Pravico zahtevati izločitev dela zapuščine, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, imajo na podlagi 32. člena ZD tisti zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju. Tožnik je svoj zahtevek utemeljeval s trditvami, da je s svojim delom in sredstvi zgradil garažo na tujem zemljišču (kar ni dejanski stan iz 32. člena ZD) in da sta mu lastnika zemljišča (starša) gradnjo dovolila, z njo soglašala.

Op. št. (8): Primerjaj sodba II Ips 282/2004 z dne 1. 9. 2005 in VSRS sklep II Ips 175/2000 z dne 31. 1. 2001 Op. št. (9): Po katerih pridobijo fizične osebe, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, lastninsko pravico na podlagi zakona z dnem uveljavitve (2. in 7. člen).