Jedro

Ravnanje moža tožeče stranke, ki dostopa na sporne nepremičnine, izkazuje interes tožeče stranke za uporabo spornih nepremičnin, ne pa dejanske uporabe v skladu s tožničinem solastninskim deležem.

Ni sporno, da toženec izključno sam uporablja stanovanjsko hišo, prav tako ni sporno, da so vsi predmeti, ki se nahajajo na parceli in ki jih ni malo, njegovi. Ni nujno, da solastnik aktivno prepreči uporabo, dovolj je, da drugega solastnika izključi iz rabe stvari. S tem, da tožena stranka tožeči stranki ne želi izročiti ključev ter zaseda znaten del nepremičnine s svojimi predmeti, tožeči stranki onemogoča realizacijo njene solastninske pravice, čeprav, kot tožena stranka sama navaja, tožničini souporabi aktivno ne nasprotuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 366 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se objektivna sprememba tožbe dopusti (I). Postopek za glavnico v višini 3.545,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz II. točke izreka je ustavilo (II) ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati uporabnino v višini 9.749,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz III. točke izreka. Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti potrebne stroške pravdnega postopka (IV).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke. Meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba od 26. do 46. točke povzema izvedeniško mnenje za izračun uporabnine spornih nepremičnin, medtem ko dokazno oceno za odločitev predstavljajo le 11. do 24. točka prvostopne sodbe. Navaja, da nepremičnini, ki sta predmet postopka, tožena stranka uporablja le do višine svojega solastninskega deleža, to je do 175/300 in tožeči stranki, ki je solastnica nepremičnin, do 85/300, uporabe ne preprečuje. Nepremičnini sta v solasti še drugih solastnikov. V teku je sodni postopek za razdelitev solastnine. Navaja, da prikolica, ki jo je postavil na parcelo 301 k.o. ... nikakor ni ovira in ne moti dostopa do v tem postopku spornih nepremičnin niti do drugih nepremičnin. Tožeča stranka sama in preko svojih ljudeh nepremičnini souporablja tako, kot sama želi. Stavbe so prazne, dotrajane, zemljišča pa dostopna, s tem da se na njih tu in tam nahaja kakšen predmet. Obe stranki prebivata drugje ter spornih nepremičnin stalno ne uporabljata, temveč jih le opazujeta, tožena stranka pa jih tudi malo vzdržuje, zato tudi vstopa v objekte. Tožeča stranka za uporabo nepremičnin ni zainteresirana, tožena stranka pa zaradi njihove souporabe ni okoriščena. Izvedenec je izračunal nadomestilo za izgubo koristi tožeče stranke, ki je le hipotetičen izračun, saj so objekti v slabem stanju in jih je pred oddajo v najem potrebno popraviti.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Prav tako ne nasprotujejo niti izreku sodbe. Izpodbijana sodba izpolnjuje ustrezen standard obrazloženosti sodnih odločb, kot izhaja iz pravice do poštenega obravnavanja po prvem odstavku 6. člena EKČP in 22. člena URS. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbe strank in prič, ki jih je presojalo kritično ter je oceno verodostojnosti njihovih izpovedb gradilo na njihovi notranji skladnosti in ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov.

6. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo uporabnine za obdobje od decembra 2016 do vključno aprila 2021 za nepremičnine, ki v naravi predstavljajo kmetijsko in pozidano zemljišče s stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem.

7. Stvarnopravni zakonik2 v 37. členu določa, da je lastninska pravica pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati, v 66. členu pa, da ima solastnik pravico stvar imeti v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Določba 198. člena Obligacijskega zakonika3 imetniku stvari ne glede na pravico do odškodnine daje pravico, da od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, zahteva naj mu nadomesti korist, ki jo je ta imel od uporabe. Pravilo je konkretizacija splošnega pravila o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ, po katerem mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi4. Za utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene uporabe morajo biti torej podani naslednji elementi: prikrajšanje na strani osiromašene osebe, ki mora biti vselej konkretno in realno, povečanje premoženja oziroma obogatitev na strani obogatene osebe, vzročna zveza med prikrajšanjem na eni in povečanjem na drugi strani ter pomanjkanje pravne podlage za premik premoženja. Dokler solastnik ne realizira svoje stvarne pravice z dogovorom med solastniki ali z odločitvijo sodišča ali z delitvijo stvari lahko nastane položaj, ko je en solastnik prikrajšan v svojih solastninskih opravičenjih, drugi pa neopravičeno obogaten. Standard konkretnega in realnega prikrajšanja je treba razumeti tako, da pravica do plačila uporabnine nima tisti, ki nepremičnine neprostovoljno ne uporablja in mu niti drugi solastnik tega ne preprečuje, čeprav je uporaba glede na naravo in namen stvari možna.5

8. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o ugoditvi tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine oprlo na naslednja dejstva: - tožeča stranka je solastnica spornih nepremičnin do 85/300, tožena stranka pa je solastnik istih nepremičnin do 175/300, - tožeča stranka je toženo stranko s pozivom z dne 5. 12. 2016 pozvala k izročitvi nepremičnin v posest in plačilo uporabnine za njen solastni del nepremičnin, - tožena stranka je na sporne nepremičnine postavila prikolico, traktor ter zaporo, ki otežuje dostop v hlev in druge predmete; - stvari, ki se nahajajo na spornih nepremičninah so last tožene stranke, - tožeča stranka na parcelo ne odlaga nobenih predmetov, - mož tožeče stranke občasno dostopa do spornih nepremičnin in si jih ogleduje, - tožena stranka hišo občasno uporablja, prav tako pa tudi koristi zemljišče za odlaganje stvari, - tožeča stranka s ključi nepremičnin oziroma stanovanjske hiše ter gospodarskega poslopja ne razpolaga, tožena stranka pa ji jih ne želi izročiti.

9. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna.

10. Toženec v večjem delu pritožbe izpodbija dokazno oceno sodišča sodišča prve stopnje. Takšnim ugovorom pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Prvo sodišče je opravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena je tudi življenjsko povsem sprejemljiva.

11. Pritožbena navedba, da tožena stranka uporablja nepremičnine samo do višine svojega solastninskega deleža, iz dokaznega postopka ne izhaja. Med pravdnima strankama ni sporno, da je stanovanjska hiša zaklenjena ter da je tožeča stranka ne more uporabljati, ker s ključi ne razpolaga. Na spornih nepremičninah tudi ne stoji le toženčeva prikolica, ki jo kot sporno v pritožbi izpostavlja tožena stranka, temveč tudi vrsta drugih predmetov, za katere tožena stranka ne zanika, da ne bi bile njene. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, kar zlasti potrjujejo fotografije v spisu, se na spornih nepremičninah nahaja tudi traktor ter zapora, ki preprečuje dostop v hlev. Za utemeljenost zahtevka na plačilo uporabnine tudi ni potrebno, da bi toženec nepremičnino uporabljal na način, da bi v njej živel. Dovolj je, da ima možnost v stanovanjsko hišo in gospodarske objekte prihajati.

12. Že pritožbena navedba, da tožena stranka uporablja objekte, saj vanje vstopa in jih vzdržuje, dokazuje, da sporne nepremičnine uporablja. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da če bi bile nepremičnine v tako slabem stanju, potem tudi tožena stranka spornih nepremičnin ne bi uporabljala ter svojih stvari tam ne bi hranila. Slabo stanje nepremičnin pa je izvedenec upošteval pri oceni višine uporabnine.

13. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ravnanje moža tožeče stranke, ki dostopa na sporne nepremičnine izkazuje interes tožeče stranke za uporabo spornih nepremičnin, ne pa dejanske uporabe v skladu s tožničinem solastninskim deležem.

14. Tožeča stranka v prikrajšanje ni privolila, saj se je aktivno zavzemala za souporabo nepremičnin, sorazmerno njenemu deležu, kar nenazadnje izhaja iz njenega dopisa z dne 5. 12. 2016,6 vendar pa neuspešno, saj tožena stranka tožeči stranki ključa stanovanjske hiše ne želi izročiti, uporabo zemljišča pa ji je onemogočila z nanašanjem svojih predmetov na parcelo ter postavljanjem ovir (prikolica, traktor). Tožeča stranka je na naroku predlagala, da bi uporabljala stanovanje, ki je bil nekoč last toženčevega pokojnega brata A. A. in ki ga je tožeči stranki prodala njegova dedinja, vendar pa tožena stranka ne želi narediti ničesar, kar bi spremenilo zatečeno dejansko stanje.

15. Glede na ugotovljeno dejstvo, da samo tožena stranka razpolaga s ključi in jih tožeči stranki ne želi izročiti, da po lastni izpovedbi hišo uporablja ter dejstvo, da je večji del površine zaseden s skladiščenjem njegovih stvari (avtomobili, deli avtomobilov, traktor, orodje in drugi predmeti, vinske cevi, miza, klop, kar vse je razvidno iz predloženih fotografij) je jasno, da tožena stranka onemogoča tožeči stranki uporabo nepremičnine.

16. Pritožbena navedba, da tožeča stranka nepremičnino souporablja tako kot sama želi, je prazna. Dokazni postopek tega ni pokazal. Ni sporno, da toženec izključno sam uporablja stanovanjsko hišo, prav tako ni sporno, da so vsi predmeti, ki se nahajajo na parceli in ki jih ni malo, njegovi. Ni nujno, da solastnik aktivno prepreči uporabo, dovolj je, da drugega solastnika izključi iz rabe stvari. S tem, da tožena stranka tožeči stranki ne želi izročiti ključev ter zaseda znaten del nepremičnine s svojimi predmeti, tožeči stranki onemogoča realizacijo njene solastninske pravice, čeprav, kot tožena stranka sama navaja, tožničini souporabi aktivno ne nasprotuje.

17. Tožeča stranka je torej prikrajšana, tožena stranka, ki ni v dobri veri pa obogatena, med obojim je vzročna zveza, pravne podlage za prikrajšanje pa tudi ni, ker tožeča stranka v prikrajšanje ni privolila.

18. Višino uporabnine je sodišče prve stopnje določilo na podlagi izvedeniškega mnenja. Ker nepremičnine niso primerna za oddajo v najem, je izvedenec podal oceno hipotetične najemnine s pomočjo na donosu zasnovanega načina, ki temelji na predpostavki, da je vrednost nepremičnine enaka sedanji vrednosti bodočih koristi od nepremičnine. Kot je pojasnil izvedenec, vsaka nepremičnina, ki ima vrednost, prinaša lastniku določen donos. V nasprotnem primeru bi namreč bila vrednost nepremičnine nična. Višine uporabnine tožena stranka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija.

19. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki znašajo 366 EUR.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju SPZ. 3 V nadaljevanju OZ. 4 Glej VSL sodba II Cp 1790/2015, VS RS sodba II Ips 508/2006, VSM sodba I Cp 309/2014. 5 Glej VSL sodba I Cp 43/2021. 6 Da se je tožeča stranka zavzemala za souporabo solastne nepremičnine pa kaže tudi tožba, ki jo je vložila zoper pravnega prednika tožene stranke na plačilo uporabnine, vendar se je postopek končal z ustavitvijo, ker je toženčev pravni prednik umrl in ob smrti ni imel premoženja.