Jedro

Strokovno usposobljeno osebje CSD vzpodbuja uporabnike, da z lastnimi močmi in s pomočjo drugih institucij ter ljudi spoznajo svojo situacijo in iščejo ustrezne rešitve. Vendar pa je skladno s Kodeksom etičnih načel v socialnem varstvu treba spoštovati odločitve posameznikov. Ti morajo biti o oblikah pomoči poučeni in seznanjeni z različnimi možnostmi, kar je naloga CSD. Vendar pa se uporabnik sam odloči, ali bo pomoč CSD sprejel. Nikakor pa ne more sodišče CSD naložiti, naj nasprotni udeleženki proti njeni volji nudi psihosocialno pomoč. Za kaj takega v zakonodaji ni podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljev predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se pristojnemu CSD naložilo, da nasprotni udeleženki nudi psihosocialno pomoč pri ponovni vzpostavitvi stikov med mld. A. A. in predlagateljem in o tem po poteku enega meseca od izdaje začasne odredbe poroča sodišču. 2. Takšen predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo in na predlog nasprotne udeleženke ter tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je uredilo stike med devetletnim A. A. in predlagateljem.

3. Predlagatelj se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov sicer ne navaja. Graja pa postopanje različnih organov, ki niso storili ničesar za ponovno vzpostavitev stikov med njim in otrokom. Meni, da je pasiven odnos CSD in sodišča obremenjujoč ter škodljiv tudi za otroka. Njegov predlog, da nudi CSD nasprotni udeleženki psihosocialno pomoč pri vzpostavitvi stikov, je neutemeljeno zavrnjen. Preprečevanje stikov in negativen vpliv, ki ga ima nasprotna udeleženka na otroka, se kaže v nepopravljivih škodljivih posledicah na otrokovem razvoju. Pojasnjuje, da za prekinitev stikov ni najmanjšega razloga. Nasprotna udeleženka je izkoristila epidemijo za prekinitev stikov, sedaj pa ne zmore narediti prvega koraka v smeri njihove ponovne vzpostavitve. Pogovori na CSD v prisotnosti strokovnih oseb bi ji lahko pri tem pomagali. Nasprotno udeleženko bi se lahko pregovorilo, prepričalo in se ji pojasnilo, da je stik otroka z obema staršema za njegov razvoj zelo pomemben.

A. A. je željo po stikih z njim izrazil tudi na CSD, od takrat dalje pa nasprotna udeleženka na sina izvaja hude pritiske. Od 9. 3. 2020 dalje s sinom ni imel nobenih stikov. Sodišče bi v skladu z določbo 170. člena Družinskega zakonika (DZ) moralo izdelati načrt pomoči otroku. Zaradi koristi otroka pa narediti tudi načrt pomoči nasprotni udeleženki, da bo opustila onemogočanje stikov. Brez tovrstne pomoči nobena odločitev sodišča o stikih nima smisla, saj je nasprotna udeleženka ne bo spoštovala.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izda predlagano začasno odredbo. Podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa o zavrnitvi njegove začasne odredbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožba je bila vročena v odgovor nasprotni udeleženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Materialnopravno podlago za izdajo začasne odredbe predstavlja določba 161. člena DZ. Ta določa, da izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Začasna odredba je izjemno sredstvo, ki jo sodišče izda le v resnično nujnih primerih – če ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja. Njen namen je v preprečitvi ogroženosti otroka, medtem ko je optimalna odločitev predmet končne odločbe.

7. Pritožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se pristojni CSD zavezalo k nudenju psihosocialne pomoči nasprotni udeleženki pri ponovni vzpostavitvi stikov med pritožnikom in sinom A. A., in to vsakodnevno od ponedeljka do petka v trajanju najmanj ene ure dnevno, od vzpostavitve prvega stika pa dvakrat tedensko v trajanju najmanj ene ure, vse do vzpostavitve stikov, kot so določeni s sodno poravnavo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. V izpodbijanem sklepu se je izčrpno opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb. Pritožbi pa dvoma v pravilnost odločitve sodišče prve stopnje ne uspe vzbuditi.

8. Sodišče prve stopnje je prepoznalo neustreznost situacije in krnitev otrokove koristi zaradi neurejenih stikov med predlagateljem in devetletnim A. A. Zato je na predlog nasprotne udeleženke in tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je te stike uredilo. Odločilo je, da pet uvajalnih stikov poteka vsak torek od 13.30 ure do 14.30 ure v prostorih pristojnega CSD; naslednjih devet tednov se stiki izvajajo na domu očeta, ki otroka vsako sredo po pouku prevzame v šoli in ga pripelje na materin dom do 19.00 ure zvečer. Stiki pa se izvajajo tudi vsako soboto tako, da predlagatelj otroka ob 9.00 uri prevzame pri nasprotni udeleženki, ta pa ga ob 18.00 uri prevzame na predlagateljevem domu. Nato pa se bodo stiki izvajali na način in v obsegu, dogovorjenem s sodno poravnavo IV P 2197/2017, sklenjeno 8. 10. 2018 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

9. Pritožnik neutemeljeno graja zavrnitev njegovega predloga za izdajo začasne odredbe, po katerem bi bil pristojni CSD dolžan nasprotni udeleženki nuditi psihosocialno pomoč pri ponovni vzpostavitvi stikov z A. A. Sodišče prve stopnje se je oprlo na mnenje CSD z dne 15. 10. 2020, v katerem je pojasnjeno, da je bila obema staršema – takoj po predlagateljevem obvestilu z dne 8. 9. 2020 o onemogočanju stikov s strani nasprotne udeleženke – nudena psihosocialna pomoč. Udeleženca sta bila večkrat na razgovoru na CSD, prisoten je bil tudi psiholog.

10. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je CSD organ, katerega glavna naloga je pomoč uporabnikom pri premostitvi psihosocialnih težav ter nudenje ustrezne psihosocialne podpore. Strokovno usposobljeno osebje CSD vzpodbuja uporabnike, da z lastnimi močmi in s pomočjo drugih institucij ter ljudi spoznajo svojo situacijo in iščejo ustrezne rešitve. Vendar pa je skladno s Kodeksom etičnih načel v socialnem varstvu treba spoštovati odločitve posameznikov. Ti morajo biti o oblikah pomoči poučeni in seznanjeni z različnimi možnostmi, kar je naloga CSD. Vendar pa se uporabnik sam odloči, ali bo pomoč CSD sprejel. Nikakor pa ne more sodišče CSD naložiti, naj nasprotni udeleženki proti njeni volji nudi psihosocialno pomoč. Za kaj takega v zakonodaji ni podlage.

11. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je CSD v skladu s prvim odstavkom 170. člena DZ dolžan izdelati načrt pomoči družini in otroku takrat, kadar je predlagan ukrep trajnejšega značaja. Ta v obravnavani zadevi (še) ni bil predlagan. Po določbi tretjega odstavka prej citiranega člena lahko CSD v načrt pomoči družini in otroku vključi program družinske terapije, psihiatrično zdravljenje, zdravljenje odvisnosti od alkohola ali nedovoljenih drog ter druge zdravstvene, izobraževalne in psihosocialne programe, če kaže, da bodo lahko starši po terapiji ali zdravljenju ponovno prevzeli otrokovo vzgojo in varstvo, ali v drugih primerih, ko je to v korist otroka. Vendar pa vključitev vanj in izpolnjevanje načrta za družino in otroka nista obvezna.

12. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).