Jedro

42. člen ZIZ se po uveljavljeni sodni praksi ne uporablja le v primerih razveljavitve potrdila o izvršljivosti, temveč tudi pravnomočnosti, in sicer v vseh civilnih postopkih, med katere spada tudi zapuščinski postopek.

Določilo tretjega odstavka 42. člena ZIZ je stopilo v veljavo šele z novelo ZIZ-L, ki se je pričela uporabljati 25. 3. 2018, zato se na obravnavani primer zaradi splošne prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS ne more nanašati.

Vsakdo, ki v sodnem postopku zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist oziroma da se bo izboljšal njegov pravni položaj.

Dedinja v svojem predlogu potrjuje, da je dodatni sklep o dedovanju prejela in se zoper odločitev ni pritožila. Zahteva le, da sodišče datum pravnomočnosti popravi s 6. 9. 2016 na 3. 9. 2016, pri tem pa ne pojasni, v čem bi predlagana sprememba vplivala na njen položaj v postopku oziroma kakšen je njen pravovarstveni interes.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozen zavrglo predlog dedinje A. S. (v nadaljevanju dedinja) za popravo oziroma razveljavitev in izstavitev novega potrdila o pravnomočnosti dodatnega sklepa o dedovanju.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dedinja zaradi bistvene kršitve določb postopka. Opozarja, da se je sodišče pri odločitvi napačno oprlo na rok iz tretjega odstavka 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki zaradi prepovedi retroaktivne veljave za konkretni primer ne more veljati. Tudi gramatikalna razlaga zakona pove, da se rok nanaša na potrdilo o izvršljivosti in ne pravnomočnosti, sploh pa se ne nanaša na tehnični popravek datuma. Da 30 dnevni rok za razveljavitev potrdila pravnomočnosti glede sodnih odločb ni uporaben, kaže dejstvo, da je rok za pritožbo zoper sodno odločbo sedaj 30 dni. V konkretnem primeru dedinja v zakonskem roku iz tretjega odstavka 42. člena ZIZ predloga ne bi mogla vložiti, saj je potekel prej, kot je sploh izvedela za datum pravnomočnosti, katerega popravek zahteva in ki ga je sodišče računalo od trenutka, ko je sklep prejela Š. B. Odločitev sodišča prve stopnje je nerazumna in arbitrarna, z njo pa je dedinji kršena pravica do enakega varstva pravic. Podani sta bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD) ter relativna bistvena kršitev postopka zaradi napačne uporabe 163. člena ZD, saj ta ne napotuje na določila ZIZ. Potrdilo o pravnomočnosti je javna listina, ki jo izda sodno osebje. Zato bi bila pri odločitvi o popravku primernejša uporaba četrtega odstavka 180.a člena ZUP, v katerem rok za spremembo potrdila ni določen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je dedinja s predlogom s 25. 11. 2021 zahtevala spremembo datuma pravnomočnosti oziroma razveljavitev in izdajo novega potrdila o pravnomočnosti dodatnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Novem mestu D 450/2013 s 13. 7. 2016, ki ga je prejela 18. 8. 2016. Sodišče je pri presoji predloga uporabilo določilo 42. člena ZIZ1, ki se nanaša na razveljavitev neutemeljenega potrdila o izvršljivosti. Pri tem se je zmotno oprlo na tretji odstavek omenjenega člena, po katerem lahko stranka razveljavitev potrdila predlaga v tridesetih dneh, odkar se je seznanila s sodno odločbo. To določilo je namreč stopilo v veljavo šele z novelo ZIZ-L, ki se je pričela uporabljati 25. 3. 2018, zato se na obravnavani primer zaradi splošne prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS ne more nanašati. Pritožbeni očitek, da razlogi sodišča, ki je predlog dedinje kot prepozen zavrglo, temeljijo na napačni uporabi tretjega odstavka 42. člena ZIZ, je torej utemeljen.

5. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožnici, da bi sodišče njen predlog moralo obravnavati ob uporabi določila četrtega odstavka 180.a člena ZUP. Ta ureja primer, kadar stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo oziroma druga listina, ki je bila izdana v skladu s 179. ali 180. členom ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence2 in zato predlaga spremembo tega potrdila oziroma listine. Da bi bilo potrdilo, ki ga je prejela dedinja, v nasprotju z evidenco vpisnika, predlagateljica ne zatrjuje, druge uradne evidence o pravnomočnosti odločb zapuščinskega sodišča pa državni organi ne vodijo.

6. Vsakdo, ki v sodnem postopku zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist oziroma da se bo izboljšal njegov pravni položaj. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora paziti sodišče ves čas postopka in tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

7. Dedinja v svojem predlogu potrjuje, da je dodatni sklep o dedovanju prejela in se zoper odločitev ni pritožila. Zahteva le, da sodišče datum pravnomočnosti popravi s 6. 9. 2016 na 3. 9. 2016, pri tem pa ne pojasni, v čem bi predlagana sprememba vplivala na njen položaj v postopku oziroma kakšen je njen pravovarstveni interes. Ker mora biti pravovarstvena potreba podana tako v zapuščinskem postopku kot pri presoji potrdila o pravnomočnosti, te pa dedinja ni izkazala, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, čeprav iz drugih razlogov, ob smiselni uporabi 274. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pravilna.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo dedinje zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Ker je ocenilo, da zaradi pomanjkanja pravnega interesa niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko presojo pravilnosti datuma pravnomočnosti dodatnega sklepa o dedovanju, se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo. Dodaja zgolj, da se ob neizkazani pravovarstveni potrebi pritožnica ne more uspešno sklicevati na načelo pravne države in kršitev pravice do sodnega varstva iz 22. člena Ustave RS.

1 Ta se po uveljavljeni sodni praksi ne uporablja le v primerih razveljavitve potrdila o izvršljivosti, temveč tudi pravnomočnosti, in sicer v vseh civilnih postopkih, med katere spada tudi zapuščinski postopek. 2 Za uradno evidenco se šteje evidenca, ki je bila vzpostavljena na podlagi zakona, podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil (drugi odstavek 179. člena ZUP). Potrdila ali druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, morajo biti v skladu s podatki uradne evidence (tretji odstavek 179. člena ZUP).