Jedro

SZ daje možnost najemodajalcu, da ob neizpolnjevanju najemne pogodbe s strani najemnika (kar velja tudi za najemnike v denacionaliziranih stanovanjih), odpove najemno razmerje in doseže izpraznitev stanovanja.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Revidentka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/05 - odl. US in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.3.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana z dne 18.12.2003, s katero je ta odločil, da je tožnica za čas od 1.5.2003 do 31.12.2003 upravičena do povračila razlike stroškov kapitala za denacionalizirano stanovanje v stanovanjski hiši v Ljubljani, in sicer za garsonjero v prvem nadstropju, ki jo ima v najemu A.A., v znesku 2.497 SIT mesečno (1. točka izreka), razliko stroškov kapitala mesečno plačuje lastnici stanovanja B.B. Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana iz sredstev, ki jih zagotovi državni proračun (2. točka izreka), v 3. točki izreka je določen način izračuna višine mesečne razlike stroškov kapitala v navedenem obdobju, v 4. točki izreka je določeno, da je upravičenka do povračila stroškov kapitala B.B. dolžna Javnemu stanovanjskemu skladu Mestne občine Ljubljana sproti javiti vsako spremembo, ki bi vplivala na izplačilo razlike stroškov kapitala; če te spremembe ne javi, se ji lahko pravica z odločbo ukine in naloži povrnitev neupravičeno sprejete razlike stroškov kapitala z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne, ko je sprememba nastala; v 5. točki izreka pa je ugotovljeno, da B.B. ni upravičena do povračila stroškov kapitala za denacionalizirano stanovanje v stanovanjski hiši v Ljubljani, za katero ima sklenjeno najemno pogodbo C.C. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 16. členom ZUS, zavrnilo.

Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo prvostopnega organa, ki ji je pritrdila tudi tožena stranka, da tožnica za stanovanje (5. točka izreka prvostopne odločbe) ni upravičena do povračila dela stroškov kapitala v smislu določbe 3. odstavka 63.a člena Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/91 in spremembe). To določbo je po mnenju sodišča treba razlagati v kontekstu še z drugimi določbami tega zakona in novega SZ-1 (uveljavljenega že v času odločanja prvostopnega organa, ki pa je pustil v veljavi nekatere določbe SZ, med drugim za to zadevo relevantno določbo 63.a člena SZ), tako, da je dolžna občina dopolnitev najemnine zagotavljati lastniku stanovanja le v primeru, če je ta dobil v denacionalizaciji vrnjeno stanovanje, za katero je zavezanec s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice moral skleniti najemno pogodbo, in za katero je kot novi lastnik to pogodbo moral prevzeti ter vanjo vstopiti v vlogi najemodajalca (1. odstavek 173. člena SZ-1), vendar ne, če kot novi lastnik bremena take pogodbe ni dolžan nositi, torej če obstojajo razlogi, zaradi katerih bi najemno pogodbo bilo mogoče odpovedati. V obravnavani zadevi ni sporno, da se najemna pogodba za stanovanje ne izvršuje v skladu s pogodbenimi določbami, saj najemnica v stanovanju ne biva in nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega bivališča, torej stanovanja za stanovanjske potrebe ne uporablja, čeprav iz najemne pogodbe izhaja, da bo najemnik uporabljal stanovanje za stanovanjske potrebe (6. člen). Najemni pogodbi nasprotna raba pa je razlog za odpoved najemne pogodbe po 1. točki 1. odstavka 53. členu SZ (ta zakon je veljal do 13.10.2003) oziroma je po določbi 11. točke 1. odstavka 103. člena SZ-1 (ta zakon je začel veljati 14.10.2003) krivdni razlog za odpoved neuporaba stanovanja tri mesece in več. Tožnica pa niti ne zatrjuje, da bi poizkušala sporno najemno pogodbo odpovedati. Glede na to je utemeljen zaključek, da v obravnavani zadevi ne gre za konkretni dejanski stan, ki bi omogočal uporabo zakonske določbe 63.a člena SZ. Tožnica namreč ne le, da najemne pogodbe, čeprav gre s strani najemnice za pogodbi nasprotno rabo, ni odpovedala, pač pa tudi ni izkazala nobenega aktivnega ravnanja v tej smeri. Neutemeljeno se ob povedanem tožnica sklicuje na dolgotrajnost sodnih postopkov in stroške sodnega postopka. Brez podlage so tudi tožbeni ugovori v zvezi s taksno obveznostjo po Zakonu o upravnih taksah.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne daje odgovorov na številna dejstva, ki jih je navajala v vsem dosedanjem postopku, nekatere ugovore v tožbi pa na kratko odpravlja. Smiselno ponovi vse tožbene navedbe. Meni, da je nerazumljivo in obremenjujoče, da mora kot lastnica stanovanja, ki ga je dobila v last na podlagi odločbe o denacionalizaciji, uveljavljati povračilo razlike od občine. Ne strinja se z pravnim mnenje sodišča, da bi morala stanovanjsko pogodbo odpovedati. Pri notorno znanih sodnih zaostankih, postopek za sodno odpoved še do danes ne bi bil rešen niti na prvi stopnji, iluzorno pa bi bilo pričakovati, da bi bil odpovedni postopek pravnomočno končan do 31.12.2004. Sodišče ignorira njeno tožbeno navedbo, da se bo v „avanturo“ z morebitno tožbo na odpoved najemne pogodbe spustila le pod pogojem, da ji bo država zagotovila brezplačno pravno pomoč in se tudi v naprej zavezala pokrivati stroške v primeru, da s tožbo ne bi uspela. V takšno situacijo jo je pripravila država s svojo zakonodajo. Po njenem mnenju pa je „odpovedna tožba“ tudi že v naprej obsojena na neuspeh in navaja, zakaj je v to prepričana. Neupravičeno je tudi zavrnjen njen zahtevek za povračilo plačane upravne takse. Sodišče bi lahko oba njena postopka združilo na podlagi 41. člena ZUS, zaradi po njenem mnenju restriktivnega tolmačenja ZUS, pa mora sedaj pisati dve pritožbi skoraj enake vsebine in za to plačati dve taksi tako za sodbo kot za pritožbo. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS spremeni izpodbijano sodbo, da pozitivno odloči o tožbenem zahtevku, pri čemer tožnica zaznamuje še stroške takse za sodbo v znesku 19.000,00 SIT in pritožbo v znesku 38.000,00 SIT Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je pritožb zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007, in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija.

K 1. točki izreka Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh določb se je gibal tudi preizkus podanih revizijskih razlogov.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi ni podan.

Pravna podlaga za povrnitev razlike stroškov kapitala lastniku stanovanja, ki je bilo denacionalizirano, za kar gre v obravnavanem primeru, je bil 63.a člen SZ, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku. Ta določa, da sme vsakokratni lastnik stanovanja, starega nad 60 let, najemniku, ki je prejšnji imetnik stanovanjske pravice ali osebi, s katero je dolžan skleniti najemno pogodbo na podlagi 1. odstavka 56. člena tega zakona, z najemnino zaračunati samo stroške investicijskega in tekočega vzdrževanja, upravljanja in zavarovanja ter amortizacije za stanovanje oz. stanovanjsko hišo in del stroškov kapitala v višini največ 0,23 % od vrednosti stanovanja oziroma stanovanjske hiše letno (1. odstavek 63. a člena). Po 3. odstavku 63.a člena pa je občina iz sredstev, ki jih zagotavlja državni proračun, dolžna lastniku stanovanja iz 1. odstavka tega člena, ki je bilo denacionalizirano, povrniti razliko stroškov kapitala v višini 1,27 % od vrednosti stanovanja oziroma stanovanjske hiše letno.

Institut povrnitve razlike stroškov kapitala iz določbe 3. odstavka 63. člena SZ, na katerem temelji odločitev v tem primeru, ni samostojen inštitut, ampak je izveden iz temeljne obveznosti lastnika stanovanja do zaračunavanja omejene najemnine po določbi 1. odstavka 63.a člena SZ. Institut je sicer v funkciji socialnega varstva prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice oziroma oseb s katerimi so lastniki stanovanj dolžni skleniti najemno pogodbo, s tem da SZ daje možnost najemodajalcu, da ob neizpolnjevanju najemne pogodbe s strani najemnika (kar velja tudi za najemnike v denacionaliziranih stanovanjih), odpove najemno razmerje in doseže izpraznitev stanovanja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da ni sporno, da se v obravnavanem primeru najemna pogodba ne izvršuje skladno s pogodbenimi določbami, da bo najemnica uporabljala stanovanje za stanovanjske potrebe, saj v stanovanju ne biva. Ob navedenih okoliščinah, ki jim revidentka sama pritrjuje, pa revidentka najemne pogodbe ni odpovedala. Kljub temu, da prisilni najem denacionaliziranega stanovanja, ki ima podlago v zakonu, v tem primeru omejuje revidentkino lastninsko pravico tako v razpolaganju kot v njenem ekonomskem izkoriščanju, revidentka ni izkazala nobenega aktivnega ravnanja v smeri, da bremena take pogodbe ne bi nosila (2. odstavek 53. člena SZ). Revizijsko sodišče glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za konkretni dejanski stan, ki bi omogočal uporabo določbe 63.a člena SZ.

Revidentka je v reviziji izrecno uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, le tega pa revizijsko sodišče ne preizkuša po uradni dolžnosti.

Na drugačno odločitev revizijskega sodišča ne morejo vplivati ugovori, ki jih je revidentka uveljavljala že kot tožbene ugovore in jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, niti ne revidentkine navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih tožbenih navedb. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da ni obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedb strank izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako sodišče prve stopnje ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev tožene stranke dovolj izčrpna in popolna. S tem, ko je sodišče prve stopnje ocenilo odločitev tožene stranke kot pravilno in zakonito ter se sklicevalo tudi na razloge izpodbijane odločbe in to v sodbi ugotovilo, je pritrdilo tudi njenim ugotovitvam. Takšno ravnanje ima podlago v določbah 2. odstavku 67. člena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:Ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo zavrnilo, revidentka v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Uradni list RS, št. 73/07), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, sama trpi svoje stroške postopka.