Jedro

Nadomestitev kazni zapora z vikend zaporom je mogoča le v primeru izrečene kazni zapora do treh let.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 1.200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom III Pom-i 58578/2017 s 14. 3. 2018 priznalo in prevzelo v izvršitev sodbo sodišča v Vidmu (Republika Italija) št. 230/2010 s 15. 2. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Trstu – I. kazenski oddelek, s 4. 5. 2011 (pravnomočno dne 1. 7. 2011), s katero je bil obsojenec spoznan za krivega treh kaznivih dejanj po členu 81. Kazenskega zakonika Italije, čl. 9/VII Zakona 376/2000, čl. 70/XII Odloka Predsednika Republike 309/1990 ter čl. 6, 23/III in 8 in 23/III Zakonodajnega odloka 178/1991 ter mu je bila izrečena kazen pet let in osem mesecev zapora, naknadno pa mu je bila z odredbo sodišča v Vidmu št. 32/2012 z 2. 2. 2012 odpuščena kazen tri leta zapora, tako, da mora obsojenec prestati še dve leti in osem mesecev zapora.

2. Dne 4. 4. 2018 je Okrožno sodišče v Ljubljani prejelo prošnjo obsojenčevih zagovornikov, v kateri na podlagi 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) prosijo za alternativno prestajanje kazni zapora po 12. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), na način, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (t.i. vikend zapor).

3. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi 129.a člena ZKP predlog obsojenčevih zagovornikov zavrglo, Višje sodišče v Ljubljani pa je z izpodbijanim sklepom pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno ter obsojencu naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

4. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. V okviru obravnavanega izrednega pravnega sredstva grajajo stališče nižjih sodišč, po katerem je mogoče obsojenčevo prestajanje zaporne kazni nadomestiti s takoimenovanim vikend zaporom v smislu tretjega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) le tedaj, ko je bila s pravnomočno sodno odločbo obsojencu izrečena kazen zapora do treh let, ne pa tudi v primerih, kot je obravnavani, ko je bila obsojencu sama izvršitev prvotno izrečene zaporne kazni v trajanju pet let in osem mesecev odpuščena na način, da mora poslej prestati še kazen zapora v trajanju dve leti in osem mesecev. Po stališču obsojenčevih zagovornikov, obsojenec že s tem, ko mu je bila na podlagi omenjenega akta milosti deloma odpuščena izvršitev zaporne kazni na način, da se je trajanje njene preostale izvršljivosti znižalo pod mejo treh let, izpolnjuje vse formalne pogoje za njeno nadomestitev vikend zaporom v smislu tretjega odstavka 86. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, obsojenčevemu predlogu za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna v celoti ugodi; podredno pa, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

5. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in predlaga, da jo Vrhovno sodišče kot tako zavrne. Navaja, da izhajajoč iz jezikovne, sistematične in namenske razlage določila tretjega odstavka 86. člena KZ-1 kot tudi iz siceršnjih kriminalno političnih razlogov, ki so zakonodajalca vodili do sprejetja takšne zakonske solucije, ne more biti nikakršnega dvoma, da se uvodni del zakonskega besedila tretjega odstavka 86. člena KZ-1, ki se glasi: „kazen zapora do treh let...“, nanaša izključno na izrečeno zaporno kazen in ne morda na tisto izvršljivo, ki nastane npr. v posledici nastopa akta milosti, katerega je bil, kot to izpostavlja tudi sam predlagatelj, v konkretnem primeru deležen tudi obsojenec, saj – kot to povsem pravilno ugotavlja tudi pritožbeno sodišče – s konkretnim aktom milosti, ni bilo poseženo v zaporno kazen, ki je bila izrečena s pravnomočno sodbo in ki je ostala zato tudi po odredbi sodišča v Vidmu nespremenjena, temveč se je njen domet izčrpal skozi delno odpustitev njene izvršitve v že omenjenem obsegu. Strinjati se je potrebno potemtakem s stališčem, da bi bilo mogoče v obravnavanem primeru obsojenčev dejanski stan subsumirati pod določilo tretjega odstavka 86. člena KZ-1 zgolj v primeru, ko bi redno sodišče v Vidmu v že omenjenem obsegu poseglo v izrečeno kazen, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo.

6. Obsojenčevi zagovorniki v izjavi, ki so jo podali na odgovor vrhovnega državnega tožilca poudarjajo, da si le-ta zmotno razlaga določbo tretjega odstavka 86. člena KZ-1, saj njegova razlaga nasprotuje jezikovno povsem jasno navedeni zakonski določbi ter v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavljenim temeljnim ustavnim načelom zakonitosti, pravne varnosti in enakosti.

B.

7. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijani pravnomočni sklep ni odločba, s katero je bil kazenski postopek končan, temveč gre za odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku v postopku izvrševanja kazni. Glede na navedeno je moralo Vrhovno sodišče najprej preizkusiti, ali vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kakšno pravno vprašanje, ki izpolnjuje pogoje iz citiranega prvega odstavka 420. člena ZKP.

9. Vložnik kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje razlage tretjega odstavka 86. člena KZ-1 in sicer, ali se formalni pogoj za takoimenovani vikend zapor presoja po zaporni kazni, ki je izrečena s pravnomočno sodbo, ki se izvršuje ali pa po (delu) kazni, ki jo je treba izvršiti. Vrhovno sodišče se do tega vprašanja izrecno še ni opredeljevalo, v zadevah I Ips 270/2010 s 30. 8. 2012 in drugih1, na katere se sklicujeta tako vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti kot sodišče druge stopnje se je namreč opredelilo do vprašanja nadomestitve izrečene kazni s hišnim zaporom v smislu četrtega odstavka 86. člena KZ-1. Gre za vprašanje, ki presega pomen konkretne kazenske zadeve, saj je od odločitve mogoče pričakovati enotno uporabo prava preko sodne prakse, zato je Vrhovno sodišče glede tega vprašanja zahtevo za varstvo zakonitosti sprejelo v obravnavo.

10. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je bil zapor ob koncu tedna (t.i. vikend zapor) kot eden od načinov izvrševanja kazni zapora pred uveljavitvijo novele KZ-1B urejen le v ZIKS-1. Novela je temeljne določbe o tem alternativnem načinu izvrševanja kazni zapora uvedla tudi v KZ-1 in s tem na enem mestu v 86. členu KZ-1 uredila vse možne načine izvrševanja zaporne kazni. Tretji odstavek 86. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej (i) dela ali (ii) se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, pri čemer natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod. Navedena zakonska določba se sklicuje na ZIKS-1, ki v prvem odstavku 12. člena določa okoliščine, odločilne za dopustitev izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. Iz omenjene določbe izhaja, da lahko sodišče dopusti takšen način izvrševanja kazni zapora samo obsojencu, ki je (i) osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takšnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil in (ii) ki je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora zaposlen, samozaposlen ali opravlja samostojno kmetijsko dejavnost, ali pa ima status dijaka oziroma študenta in redno izpolnjuje svoje obveznosti. Sodišče lahko o alternativnem načinu izvršitve zaporne kazni odloči že v sodbi (tretji odstavek 359. člena ZKP) ali s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (129.a člen ZKP).

11. V zvezi z vprašanjem razlage določbe tretjega odstavka 86. člena KZ-1, ki ga izpostavljajo vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče ugotavlja, da v tej zakonski določbi sicer izrecno ni navedeno, da se izrečena kazen zapora do treh let lahko izvrši tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, oziroma s takoimenovanim vikend zaporom, ampak govori le o kazni zapora do treh let. Glede na umeščenost citirane zakonske določbe KZ-1 v poglavje o izvrševanju kazenskih sankcij že sistematična metoda razlage zakona privede do zaključka, da pomeni vikend zapor le izvršitev kazni zapora na način, da se zapor nadomesti z zaporom ob koncu tedna. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZIKS-1 se kazenska sankcija izvrši ko postane odločba, s katero je sankcija izrečena pravnomočna in ko za njeno izvršitev ni zakonske ovire. Izvrši se lahko tako le pravnomočna sodba, v kateri je izrečena kazen. Zato zakonsko besedilo ne dopušča drugačne interpretacije, kot sta jo sprejeli nižji sodišči torej, da je mogoče nadomestiti z vikend zaporom le s pravnomočno sodbo izrečeno zaporno kazen do treh let zapora. Izvrši se lahko le kazenska sankcija, v konkretnem primeru izrečena kazen s sodbo sodišča v Vidmu (Republika Italija) št. 230/2010 s 15. 2. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Trstu – I Kazenski oddelek s 4. 5. 2011 (pravnomočna 1. 7. 2011) (pet let in osem mesecev zapora), ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom III Pom-i 58578/2007 s 14. 3. 2018 priznalo in prevzelo v izvršitev. Dejstvo, da je bila obsojencu z odredbo rednega sodišča v Vidmu št. 32/2012 z 2. 2. 2012 odpuščena kazen tri leta zapora tako, da mora obsojenec prestati še del kazni (dve leti in osem mesecev zapora), ki je krajša od treh let, kar upošteva tudi predhodno navedeni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, zato ne pomeni, da obsojenec izpolnjuje formalni pogoj iz omenjene določbe tretjega odstavka 86. člena KZ-1. Z navedeno odredbo sodišča v Vidmu je bila namreč odpuščena izvršitev kazni tri leta zapora tako, da mora obsojenec prestati še del kazni (dve leti in osem mesecev zapora, ki je krajša od treh let, ni pa bilo s to odredbo poseženo v izrečeno kazen zapora, ki je bila izrečena s pravnomočno sodbo in ki je ostala kljub odredbi nespremenjena, temveč se je njen domet izčrpal skozi delno odpustitev njene izvršitve v že omenjenem obsegu. Le če bi bilo npr. z amnestijo, pomilostitvijo ali drugim aktom milosti poseženo v pravnomočno sodbo, v kateri je izrečena kazen, se upošteva na ta način spremenjena izrečena kazen, kar pa ni primer v obravnavani zadevi.

12. Stališču nižjih sodišč, da bi bilo mogoče v obravnavanem primeru obsojenčev dejanski stan subsumirati pod tretji odstavek 86. člena KZ-1 in nadomestiti izrečeno zaporno kazen z vikend zaporom v primeru, da bi redno sodišče v Vidmu v že omenjenem obsegu poseglo v izrečeno kazen zapora, pa kljub povedanemu ni pritrditi. Domače sodišče je po ugotovitvi, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki so predpisani za priznanje in izvršitev tuje pravnomočne sodne odločbe, prevzelo izvršitev sodbe sodišča v Vidmu št. 230/2010 s 15. 2. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Trstu – I Kazenski oddelek s 4. 5. 2011. Po tretjem odstavku 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU pa domače sodišče, ko prevzame izvršitev tuje sodbe, ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo (razen v primerih iz 140. in 141. člena tega zakona, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre). Že zato nadomestitev izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna ni dopustna (11. točka sklepa z 14. 3. 2018).

C.

13. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov zatrjevane kršitve kazenskega zakona niso podane, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbah 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Višina odmerjene takse temelji na tarifnih številkah 7116 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

1 I Ips 331/2009 s 14. 1. 2010.