Jedro

Tožnik je sicer uspel dokazati, da mu je nastala škoda, ni pa dokazal, da sta bila toženca tista, ki sta škodo povzročila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, po katerem naj bi bila toženca dolžna tožniku v 15 dneh nerazdelno plačati 1.849.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.750.000,00 SIT od izdaje prvostopne sodbe do plačila; od zneska 43.250,00 SIT od 21.10.1993 do plačila, od zneska 9.600,00 SIT od 23.12.1993 do plačila, od zneska 29.640,00 SIT od 11.11.1994 do plačila, od zneska 3.034,00 SIT od 21.6.1996 do plačila in od zneska 14.276,00 SIT od 10.8.1993 do plačila ter tožniku povrniti njegove pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da je dolžan tožencema povrniti njune pravdne stroške v višini 201.178,00 SIT. Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pravočasno pritožuje tožnik. V obsežnih pritožbenih navedbah med drugim poudarja, da je od spornega dogodka minilo že skoraj pet let, kar nedvomno vpliva na izpovedi pravdnih strank ter prič in ni čudno, da so izjave v določenih fragmentih vprašljive, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Pritožnik sicer ne zanika, da je sam začel z verbalnim oporekanjem in nasprotovanjem prvotožencu; vendar sta ga nato toženca napadla, saj sta ga zvlekla iz gostilne, prvotoženec ga je tepel s pestjo po glavi, ga vlekel po tleh in brcal, drugotoženec pa je tožnika pretepal le v gostilni. Takšno izjavo je podal tožnik tudi, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi. Pri oceni izpovedi prič Sama O. in Igorja M. sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da sta obe priči znanca pravdnih strank in sta izpovedali tako, da ne bi preveč škodovali eni ali drugi pravdni stranki. Poleg tega je zmotna in napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi "obe priči posredno potrdili navedbe prvotoženca, da je tožnik pričel prepir v smeri, da prvotoženec streže druge goste in ne njega in njegove družbe". Res sta se obe priči prepira spomnili; glede njegove vsebine pa je O. dejal le, da je bila dokaj nenavadna; M. pa, da je šlo morda za kako staro zamero. O. je z gotovostjo povedal, da je bilo v lokalu le pet ljudi; M. pa je naštel le obe priči ter pravdne stranke, zato kakšnega prepira o drugih gostih (ki jih ni bilo) ni moglo biti. V opisanem delu je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, saj je podano nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe ter tem, kar izhaja iz zapisnika o izpovedi prič. Omenjeno kršitev določb ZPP je po mnenju tožnika sodišče prve stopnje storilo tudi zato, ker ni obrazložilo izpovedi drugotoženca in v skladu z določbo 8. člena ZPP/77 podalo ocene njegove izpovedi. Sodišče prve stopnje tožniku zmotno in napačno očita, da je šele kasneje izpovedal, da ga je poleg prvotoženca tepel tudi drugotoženec; saj je takšen vrstni red le posledica napačne protokolacije njegove izpovedi. Pritožnik meni, da ni logično, da mu sodišče ne verjame glede vzroka za pretep in to povezuje z življenjskimi izkušnjami, pomen stavka pa je v celoti nelogičen. V gostilniških pretepih so udeleženci bolj ali manj vinjeni, zato ni mogoče govoriti o življenjskih izkušnjah, saj običajno ljudje v takšnih situacijah ravnajo neracionalno. Pritožnik še navaja, da dejstvo, da tožnik dogodka ni takoj prijavil policiji, ne vpliva na zaključek, da sta tožnika pretepla toženca in mu prizadejala poškodbe, saj je do napada prišlo pozno ponoči, tožnik je odšel domov in zjutraj, ko je močno zatekel, na zahtevo matere odšel na policijo. Sodišče prve stopnje je kljub izrecnemu nasprotovanju tožnika zaslišalo tudi pričo Muja K., ki naj bi bil po lastni izjavi v času dogodka pijan, njegova prijatelja sta nedosegljiva; sam pa se kljub alkoholiziranosti ter oddaljenosti dogodka natančno spominja in prepozna tožnika. Očitno je, da gre za naročen dokaz. Poleg tega pa časovni opis dogajanja, ki ga je podala omenjena priča, nasprotuje prav vsem v postopku izvedenim dokazom. Pritožnik zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi; podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem predlaga tudi zaslišanje svoje matere. Pritožba ni utemeljena. Uveljavljani pritožbeni razlog iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ni podan. Razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so jasni in si niso med seboj v nasprotju; podano tudi ni nasprotje med tem kar, se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe in vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe res deloma zmotno oz. nenatančno povzelo izpovedi prič Sama O. in Igorja M. o razlogih za prepir med pravdnimi strankami, vendar pa ta ugotovitev nikakor ne predstavlja odločilnega dejstva, zato sodišče prve stopnje s tem ni storilo očitane bistvene kršitve. Sodišče mora v obrazložitvi sodbe navesti zahtevke strank, njihove navedbe o dejstvih, na katera se zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Izpovedi drugotoženca sodišču prve stopnje torej ni bilo treba "obrazložiti", kot zmotno meni pritožnik in torej tudi v tem delu ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke citiranega člena. Dokazno oceno izpovedi drugotoženca je sodišče prve stopnje podalo skupaj z drugimi dokazi in je povsem ustrezna; zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi z 8. členom ZPP/77. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je na podlagi omenjene določbe tožnik dolžan dokazati obstoj škode ter vzročno zvezo med ravnanjem toženca in nastankom škode oz. dokazati, da mu je bila škoda povzročena z ravnanjem toženca. Tožnik je sicer uspel dokazati, da mu je nastala škoda; vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni dokazal, da naj bi mu jo povzročila prav toženca. Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema pravilne in popolne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje; v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je izpovedi tožencev ocenilo kot prepričljivejši, pa ne dvomi. Ključne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o poteku dogodkov, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, so torej: da je tožnik prišel kritičnega dne v lokal skupaj s pričama Samom O. ter Igorjem M.; začel prepir s prvotožencem z očitkom, da streže "južnjakom", po katerem sta priči takoj zapustili gostilno; da je prvotoženec tožnika izrinil iz gostilne, pri čemer ga ni poškodoval ter za njim zaklenil vrata, naslednjega dne pa je tožnik prišel prvotožencu plačati zapitek. Višje sodišče sicer soglaša s pritožbeno trditvijo, da je od spornega dogodka minilo že skoraj pet let, kar nedvomno vpliva na izpovedi strank in prič v postopku, ki se prav zato v določenih elementih razhajajo. Vendar pa je to okoliščino sodišče prve stopnje pri oceni posameznih izpovedi povsem primerno upoštevalo. Prav zaradi časovne odmaknjenosti dogodka ni neobičajno, da se priči Samo O. in Igor M. razlogov za prepir med pravdnimi strankami ne spominjata, da se izpovedi prič in pravdnih strank deloma razhajajo glede števila oseb, ki so bile ob kritičnem dogodku prisotne v gostilni in da časovni opis dogodka, kot ga je izpovedala priča Mujo K. ni povsem identičen ostalim izpovedim (kar je tudi že pojasnilo sodišče prve stopnje). Trditev pritožnika, da so udeleženci v gostilniških pretepih običajno alkoholizirani, je splošna ocena, ki za odločitev v obravnavani zadevi ni bistvenega pomena. Očitek da je upoštevanje življenjskih izkušenj ob takšnih situacijah neprimerno, saj naj bi udeleženci gostilniških pretepov ravnali neracionalno, je povsem splošen, zato ne terja posebnega odgovora. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni v skladu z življenjskimi izkušnjami, da bi lastnik lokala brez vsakega razloga napadel gosta, pa je povsem prepričljiv. Na tožnikove očitke v zvezi z verodostojnostjo priče Muja K. je odgovorilo že sodišče prve stopnje, kar pritožbeno sodišče sprejema. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je bil prav Mujo K. eden od treh tujcev, ki so bili kritičnega dne v lokalu. Za svojo trditev, da naj bi bil Mujo K. naročena priča, pa pritožnik tudi ne predlaga nobenega dokaza. V pritožbi predlagani dokaz z zaslišanjem tožnikove matere na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati. Tožbeni zahtevek je bil namreč, kot je bilo pojasnjeno, zavrnjen zato, ker tožnik ni dokazal, da sta bila toženca tista, ki sta mu povzročila zatrjevano škodo. Iz dokaznega postopka izhaja, da tožnikova mati pri obravnavanem dogodku ni bila prisotna in je tožnika videla šele naslednje jutro, okoliščine v zvezi s tem pa niso bistvenega pomena. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena uveljavljana, niti kakšna od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/99) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/77).