Jedro

Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi neprimernosti kazenske sankcije ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni A.P. je dolžan plačati 1000 eurov povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je obsojenemu A.P. zaradi kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 100. člena KZ RS izrečena kazen 1 leta zapora.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo 25. člen Ustave, ker ni presodilo pritožbenih navedb in obrazložitve o kršitvah postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP; o kršitvah kazenskega zakona, ker da dejanje obsojenca nima znakov kaznivega dejanja posilstva, saj je oškodovanka "želela biti v družbi obdolženca"; da kazen ni ustrezna glede na časovno odmaknjenost kaznivega dejanja, da obsojenec še ni bil obravnavan za istovrstno kaznivo dejanje; da je oškodovanka dejanje prijavila in obsojenca obremenjevala zaradi razočaranja, ker obsojenec ni nadaljeval razmerja z njo. Zahtevo vlaga tudi zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka, ker obsojenec ni zaposlen in sodišče zmotno navaja, da je samostojni podjetnik, je brez premoženja in ima tri otroke. Predlaga, da se "zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in odloži izvršitev pravnomočne sodne odločbe".

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da so nekateri zaključki sodišča skopo obrazloženi, vendar pa zadoščajo za utemeljitev obsodbe. Zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in izpodbija izrečeno kazen, tega pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Predlaga, da se zahteva zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavku 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi neprimernosti sankcije zahteve ni mogoče vložiti.

S trditvami, da sodišče ni presodilo pritožbenih navedb o bistvenih kršitvah kazenskega postopka in kršitvah kazenskega zakona zahteva uveljavlja kršitev določb 1. odstavka 395. člena ZKP, vendar neupravičeno. Ni utemeljena trditev, da sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb, da ima sodba sodišča prve stopnje bistvene napake v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodba pritožbenega sodišča je obrazložila zavrnitev teh pritožbenih navedb v 4. odstavku na 2. strani.

Pritožbene navedbe, da dejanje obsojenca nima znakov kaznivega dejanja posilstva, je pritožbeno sodišče presodilo in obrazložilo svoje stališče v 1. odstavku na 3. strani svoje sodbe.

Odločbi o kazenski sankciji in o stroških postopka je moč z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati le, če je sodišče odločilo v nasprotju z določbami zakona, ki so obvezne narave in je torej prekoračilo svoje zakonske pravice (5. in 6. točka 372. člena ter 4. odstavek in 2. del stavka v 3. odstavku 374. člena ZKP). Zahteva pa ne trdi, da je sodišče z odločbo o kazenski sankciji in o stroških postopka prekoračilo svoje pravice, ki jih ima po zakonu ampak, da sankcije ni pravilno izbralo glede na okoliščine, in o stroških ni pravilno odločilo v smislu 1. in 2. odstavka ter 1. dela stavka v 3. odstavku 374. člena ZKP, ker ni pravilno in popolno ugotovilo okoliščin, ki vplivajo na odločitev, ali naj se obsojenca v skladu s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Iz takih razlogov pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ker zahteva zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98. a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je delovno sposoben in ima primeren poklic ter ne posebno zapleteno zahtevo za varstvo zakonitosti.