24. 11. 2016

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Klemna Boštjančiča in Eve Boštjančič, oba Ljubljana, ki ju zastopa mag. Mitja Jelenič Novak, odvetnik v Ljubljani, na seji 24. novembra 2016

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 331/2014 z dne 28. 5. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožene stranke (Mestne občine Ljubljana – v nadaljevanju MOL) in spremenilo pravnomočno sodbo Višjega sodišča. Ta je pritožnikoma prisodila odškodnino zaradi manjvrednosti nepremičnine v višini 98.877,00 EUR, ker sta se pri nakupu nepremičnine zanesla na nepopolno urbanistično informacijo, ki jo je leta 2001 izdala MOL. MOL naj bi namreč ravnala neskrbno, ker v urbanistični informaciji ni navedla, da čez nepremičnine, ki sta jih pritožnika pozneje kupila, poteka t. i. železniški koridor (torej načrtovan potek železniške proge). To pa je pomenilo, da – v nasprotju z urbanistično informacijo, iz katere je izhajalo, da je na nepremičninah dovoljena nadomestna gradnja – nova gradnja ni dovoljena, razen izjemoma s soglasjem Železniškega gospodarstva Ljubljana, ki ga pritožnika nista dobila. Vrhovno sodišče je sodbo druge stopnje spremenilo tako, da je odškodninski zahtevek pritožnikov v celoti zavrnilo. Osredinilo se je na obstoj škode kot predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti. Ocenilo je, da zatrjevane škode ni, kar zadošča za odločitev o izključitvi toženkine odškodninske odgovornosti. Po presoji Vrhovnega sodišča je zaključek nižjih sodišč, da je nastopilo zmanjšanje premoženja pritožnikov in s tem škoda, hipotetične narave in materialnopravno zmoten. Nižji sodišči naj bi zmanjšano tržno vrednost nepremičnine z omejitvijo (železniškim koridorjem) ugotavljali z napačnega izhodišča: kot da bi bila proga že zgrajena, torej skupaj z vsemi trajnimi negativnimi posledicami obstoja take železniške proge (manjša uporabnost nepremičnine, tresljaji, hrup, smrad, dostop upravitelja do proge z vzpostavljeno služnostjo, nezmožnost gradnje). Vrhovno sodišče je menilo, da pritožnikoma škoda v nobeni opisani obliki še ni mogla nastati, ker je železniška proga za zdaj le določena oziroma predvidena v ustreznih aktih, ni pa še zgrajena. Dodalo je še, da je lastninska pravica pritožnikov še vedno pravno varovana in bo morala biti pred morebitno izgradnjo železniške proge odvzeta proti ustreznemu nadomestilu. V primeru, da železniška proga nikoli ne bo zgrajena, naj pritožnikoma škoda sploh ne bi mogla nastati. Vrhovno sodišče je poudarilo, da pritožnikoma škoda ni nastala s samim nakupom nepremičnine, saj je z nakupom njuno premoženje le spremenilo obliko; v zameno za denarni znesek sta dobila nepremičnino.

2.Pritožnika vlagata ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča in zatrjujeta kršitve človekovih pravic do enakosti pred zakonom (prvi odstavek 14. člena Ustave) in do povračila škode (26. člen Ustave). Zavračata stališče Vrhovnega sodišča o hipotetični naravi njune škode. Poudarjata, da sta se upravičeno zanesla na izdano urbanistično informacijo, ki zaradi neskrbnosti MOL ni vsebovala poteka koridorja železniške proge. MOL bi vsaj morala vedeti, da se bodo na osnovi urbanističnih informacij potencialni kupci odločali za nakup nepremičnin. Železniški koridor na zemljiščih pritožnikov naj bi vsekakor zmanjševal njihovo vrednost. Pritožnika navajata, da Vrhovno sodišče ne bi smelo s spremembo pravnomočne sodbe posegati v izvedensko mnenje, v katerem je opredeljena škoda pritožnikov, saj je mnenje del dejanskega stanja. Vrhovno sodišče naj bi kvečjemu smelo razveljaviti sodbi nižjih sodišč in jima vrniti zadevo v novo odločanje. Ne bi naj bilo jasno, kaj je imelo Vrhovno sodišče v mislih, ko je kot argument za svojo odločitev navedlo, da z nakupom nepremičnine pritožnikoma ni nastala škoda, ker je njuno premoženje le spremenilo obliko. Pritožnika menita, da je zanikanje nastanka škode nesmiselno oziroma neživljenjsko. Opozarjata, da je škoda zaradi manjvrednosti nepremičnine pravno priznana in da je tehnika ocenjevanja škode stvar strokovne ocene izvedenca. Strokovnosti izvedenčevega pristopa oziroma njegove metodologije za izračun te škode naj Vrhovno sodišče ne bi moglo ocenjevati oziroma vanjo posegati, vsaj ne brez angažmaja drugega izvedenca iste stroke. Po mnenju pritožnikov morebitnega nadomestila v primeru dejanske izgradnje železniške proge ni mogoče enačiti z odškodnino zaradi manjvrednosti nepremičnin. Pritožnika trdita, da ob morebitni izgradnji proge ne bosta mogla zahtevati odškodnine od nikogar drugega, zlasti ne od države ali Slovenskih železnic. Poleg tega naj pritožnika spornih nepremičnin ne bi mogla prodati za ceno, za katero sta jih kupila, kar nedvoumno kaže na zmanjšanje njunega premoženja.

3.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-781/15 z dne 15. 12. 2015 sprejelo v obravnavo. O tem je obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdnem postopku. MOL je odgovorila na ustavno pritožbo. Meni, da pritožnika sploh sklepčno ne zatrjujeta neenake obravnave, saj ne navedeta drugih (njunemu bistveno enakih) primerov iz prakse Vrhovnega sodišča, ki bi bili rešeni drugače od izpodbijane sodbe. Trditve pritožnikov naj bi ostale na ravni "polemiziranja" z odločbo Vrhovnega sodišča. V zvezi z domnevno kršitvijo človekove pravice iz 26. člena Ustave MOL zatrjuje, da pritožnika ne trdita, da je železniška proga že zgrajena ali da sta dejansko že utrpela kakšno škodo zaradi tresljajev, hrupa, smradu in podobnih učinkov. MOL meni, da Vrhovno sodišče ni poseglo v dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči. Prav tako naj Vrhovno sodišče ne bi drugače presodilo ali razlagalo izvedenskega mnenja. Njegova argumentacija naj bi bila materialnopravne narave. Sicer pa MOL meni, da poseg Vrhovnega sodišča v dejansko stanje niti hipotetično ne pomeni kršitve 26. člena Ustave. Po mnenju MOL je argumentacija Vrhovnega sodišča o neobstoju škode jasna in razumljiva. Pritožnika naj namreč ne bi zatrjevala, da sta nepremičnino poskušala prodati ali da bi v zvezi z načrtovano progo kdorkoli zoper njiju uveljavljal kakšne zahtevke. MOL šteje, da je obstoj škode pritožnikov zaradi napačne urbanistične informacije za zdaj negotovo bodoče dejstvo. Škoda naj bi se mogla pokazati šele v prihodnosti ob transakcijah z nepremičnino ali ob posegih v njo. Odgovor nasprotne stranke iz pravde je bil poslan pritožnikoma, ki se nanj nista odzvala.

4.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1999/2011-III.

B.

5.Pritožnika zatrjujeta, da ju je Vrhovno sodišče s svojim stališčem glede (ne)obstoja škode kot predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti prikrajšalo za odškodnino zaradi manjvrednosti nepremičnine, in to v primeru, ko je bilo zaradi ravnanja občine njuno premoženje nedvoumno zmanjšano. Menita, da sta jima bili kršeni človekovi pravici iz prvega odstavka 14. člena in iz 26. člena Ustave. Pritožnika sta v pravdi, iz katere izvira izpodbijana sodba, zahtevala odškodnino od občine, torej od samoupravne lokalne skupnosti, na katero se (med drugim) nanaša 26. člen Ustave, ki jamči vsakomur pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki takšno službo ali dejavnost opravlja. Vendar pritožnika v zadevnem primeru po vsebini ne zatrjujeta, da je Vrhovno sodišče oprlo izpodbijano sodbo na kakšno stališče, ki je nesprejemljivo prav z vidika človekove pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave kot take, torej človekove pravice, ki zahteva specifično obliko odgovornosti države za povzročeno škodo, ki izvira iz posebnega položaja države nasproti subjektom, ki so na njenem ozemlju, in ki presega klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, ker je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov, funkcionarjev in uslužbencev.[1] Pritožnika v ustavni pritožbi med drugim zatrjujeta, da so stališča Vrhovnega sodišča o tem, zakaj jima ni nastala pravno priznana škoda, nesmiselna, neživljenjska in tudi nejasna. S tem zatrjujeta kršitev človekove pravice do obrazložene sodne odločbe kot sestavine pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je glede na navedeno ustavno pritožbo obravnavalo z vidika te pravice.

6.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Sestavina navedene človekove pravice je med drugim pravica do poštenega sodnega postopka (poštenega sojenja), katere bistveni del je, glede na ustaljeno ustavnosodno presojo, obrazložena sodna odločba. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[2] Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga – v okviru pravice do enakega varstva pravic – zagotavlja 22. člen Ustave. Ima izvirno vrednost, ki je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samega po sebi, in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebno, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.[3] Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.[4]

7.Zahteva po obrazloženosti sodnih odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče. Drugačen pa je položaj, ko Vrhovno sodišče na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjih sodišč. V takem primeru zahteva po obrazloženosti zanj ne more biti bistveno ožja od obveznosti sodišča prve stopnje. Obseg obveznosti Vrhovnega sodišča, da zaradi zagotovitve človekove pravice do poštenega sojenja v primeru, ko spreminja sodbi nižjih sodišč, svojo sodbo obrazloži, opredeljuje sporni predmet, namreč, ali je treba za odločitev o sporu rešiti preprosto ali zapleteno pravno vprašanje oziroma ali se postopek nanaša na zadeve, ki so v sodni praksi ustaljene, ali pa gre za primer, v katerem so se na novo odprla zahtevna razlagalna vprašanja.[5] Sodišču ni treba odgovarjati na vsak argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni.[6] Kadar se določeno vprašanje aktualizira šele na višji stopnji sojenja, se mora instančno sodišče do njega opredeliti tako, kot da bi bilo sodišče prve stopnje.[7] V vsakem primeru mora biti iz sodbe instančnega sodišča (torej tudi Vrhovnega sodišča) jasno razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih tudi opredelilo. Opredeliti se mora tudi do njihovih nosilnih pravnih naziranj, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna.[8]

8.Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji MOL, spremenilo sodbo druge stopnje in v celoti zavrnilo odškodninski zahtevek pritožnikov. Vrhovno sodišče ni poseglo v stališče nižjih sodišč, da je MOL ravnala protipravno in neskrbno, ker je pritožnikoma izdala urbanistično informacijo, ki je bila nepravilna oziroma nepopolna, pritožnika pa nepremičnine ne bi kupila, če bi za predvideni potek obvozne železniške proge vedela. Vrhovno sodišče je zahtevek pritožnikov zavrnilo, ker naj jima škoda v nobeni od oblik, opisanih v izvedenskem mnenju in povzetih v sodbah nižjih sodišč, še ne bi mogla nastati, poleg tega je poudarilo, da z nakupom nepremičnin pritožnikoma ni nastala škoda, le njuno premoženje je spremenilo obliko – iz denarja v nepremičnino.

9.Vrhovno sodišče je glede na obrazloženo soglašalo z Okrožnim in Višjim sodiščem, da so podane tri od štirih predpostavk neposlovne odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje občine, krivda in vzročna zveza. Ni pa Vrhovno sodišče z nižjima sodiščema soglašalo glede četrte odškodninske predpostavke (škode) in je zahtevek pritožnikov zato zavrnilo. Pritožnika sta zatrjevala že nastalo navadno škodo (zmanjšanje premoženja zaradi manjvrednosti kupljene nepremičnine), vendar je Vrhovno sodišče ocenilo, da se njuno premoženje z nakupom nepremičnine ni zmanjšalo, pač pa je le spremenilo obliko oziroma se je transformiralo iz denarja v nepremičnino. Sklep nižjih sodišč, da je škoda že nastala, naj bi bil hipotetične narave in materialnopravno zmoten. Za Vrhovno sodišče je bilo odločilno, da sta se nižji sodišči pri ugotavljanju škode oprli na izvedensko mnenje, v katerem je bila izračunana razlika med vrednostjo nepremičnine brez železniškega koridorja in vrednostjo nepremičnine z železniškim koridorjem. To mnenje (in posledično odločitev sodišč prve in druge stopnje) naj bi razliko (škodo) ugotavljalo z napačnega izhodišča, kot da je predvidena železniška proga že zgrajena. Po mnenju Vrhovnega sodišča pritožnikoma škoda v opisanih oblikah še ni nastala in tudi nikoli ne bo nastala, če do izgradnje proge ne bo prišlo. Vrhovno sodišče je torej poudarilo, da škoda – takšna, kakor sta jo ugotovili nižji sodišci s pomočjo izvedenca – pritožnikoma sploh še ni nastala, ker železniški koridor čez njuna zemljišča še ni bil zgrajen, pač pa je bil zgolj načrtovan. Vrhovno sodišče je s tem stališčem povedalo, da odškodninskemu zahtevku pritožnikov ni mogoče ugoditi, ker ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti (škoda) ne obstaja v trenutku, na katerega se nanašajo časovne meje pravnomočnosti z revizijo izpodbijanih sodb. Če škoda v tem trenutku še ne obstaja, ne obstaja niti odškodninska terjatev pritožnikov. Vrhovno sodišče torej meni, da lahko škoda zaradi manjvrednosti zemljišča obstaja le, če obstaja tudi sama železniška proga (dotlej pa naj bi bila škoda pritožnikov le hipotetične narave). Škoda zaradi manjvrednosti nepremičnin, kakor sta jo ugotovili Okrožno in Višje sodišče, pa je po oceni Vrhovnega sodišča torej škoda, katere bodoči nastanek je tako temeljno dvomljiv in negotov, da ni mogoče sprejeti teze o njenem (čeprav bodočem) obstoju, in tako odškodninskemu zahtevku ni mogoče ugoditi.

10.Takšna obrazložitev ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave. Pritožnika v pravdi nista trdila, da jima je premoženjska škoda zaradi manjvrednosti nepremičnin nastala zaradi (neobstoječih) fizičnih emisij še nezgrajenega železniškega koridorja. Že v tožbi sta zatrjevala, da zahtevata odškodnino zaradi manjvrednosti kupljenih nepremičnin "[…] vsled omejitvenih pogojev, ki tožnikoma onemogočajo nadomestno gradnjo […]", pri čemer sta se sklicevala na priloženo izvensodno pridobljeno mnenje izvedenca dr. Čepona, ki manjvrednosti njunih nepremičnin ni ocenil na podlagi hipoteze o že zgrajeni železniški progi, pač pa na podlagi (že v času sojenja obstoječih) "omejitvenih pogojev iz lokacijske informacije". Pritožnika sta svoj zahtevek v pravdi opirala na obstoječe planske omejitve. Drugače povedano, trdila sta, da je njuna nepremičnina "manjvredna", torej na trgu vredna manj, kot bi bila vredna ekvivalentna nepremičnina brez načrtovanega železniškega koridorja, vendar ne zaradi učinkov že zgrajene železniške proge, pač pa zato, ker njeno uporabnost in tržno vrednost nižajo nekatere gradbene omejitve oziroma manjše povpraševanje potencialnih kupcev parcel zaradi negotovosti, ali bo železnica nazadnje zgrajena ali ne.

11.Vrhovno sodišče ni odgovorilo na upoštevne trditve pritožnikov, ki so se nanašale na drugo vrsto premoženjske škode, kot je tista, ki je po mnenju Vrhovnega sodišča (še) ni. Res je sicer, da se sodišču ni treba izrecno opredeliti do vseh navedb strank, vendar pa mora vse navedbe strank vzeti na znanje, pretehtati njihovo pomembnost in se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredeliti.[11] Vrhovno sodišče bi se torej moralo opredeliti do vseh navedb pritožnikov glede škode, ki niso očitno neutemeljene. Trditve pritožnikov, da je škoda lahko tudi zmanjšanje tržne vrednosti stvari, ki je posledica določenih šele planiranih posegov za gradnjo javne infrastrukture, ne da bi bilo treba, da je javna infrastruktura že zgrajena, niso tako očitno nesmiselne ali neutemeljene, da ne bi terjale izrecnega odgovora. Že sam zakonski pojem škode kot (vsakega) zmanjšanja premoženja iz 132. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – OZ) je namreč zelo širok.

12.Ker Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ni z zadostno jasnostjo opredelilo razlogov za svojo odločitev in argumentiralo svojih stališč, odločitev krši 22. člen Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo sojenje. Ker je sodbo razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, navedb pritožnikov o kršitvah drugih človekovih pravic ni presojalo.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, Marko Šorli in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Predsednica

[1]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-679/12 z dne 16. 10. 2014 (Uradni list RS, št. 81/14, in OdlUS XX, 39), 7. in 11. točka obrazložitve.

[2]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), 8. točka obrazložitve.

[3]Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22), 8. točka obrazložitve.

[4]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09), 12. točka obrazložitve.

[5]Primerjaj z odločbo št. Up-1381/08.

[6]Odločba št. Up-147/09, 11. točka obrazložitve.

[7]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 8. točka obrazložitve.

[8]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-919/10 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 91/12), 13. točka obrazložitve.

[9]Generalno klavzulo odškodninskega prava ali splošni civilni delikt opredeljujejo naslednje predpostavke: protipravno ravnanje ali opustitev, škoda, vzročna zveza in krivda. Če je nastanek odškodninske odgovornosti odvisen od teh predpostavk, gre za subjektivno (krivdno) odškodninsko odgovornost. Glej pri D. Jadek Pensa, Uvodni komentar k 2. oddelku: Povzročitev škode, v: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 668–669.

[10]Ko Vrhovno sodišče razpravlja o "opisanih" oblikah škode, ima očitno v mislih škodo, ki sta jo določili nižji sodišči (glej 8. točko obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1999/2011-III z dne 24. 2. 2014 in 13. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1624/2014 z dne 3. 9. 2014), saj sta pri tem v celoti upoštevali izračune izvedenca gradbene stroke Jurija Tonina o razliki med ocenjeno tržno vrednostjo zemljišča brez obremenitve z železniškim koridorjem in ocenjeno tržno vrednostjo zemljišča z navedeno obremenitvijo (izvedenec Tonin je v zadevi izdelal izvedensko mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 7. 8. 2013, ter ga nato še pisno dopolnil 19. 12. 2013 in 14. 2. 2014).

[11]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve.