Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določa ZZVN tudi pogoj, da je dejanje oziroma ukrep bil storjen zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov (2. člen ZZVN).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 10.8.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava M.-P. z dne 7.5.1999, s katero je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-izgnanca za čas od 25.10.1943 do 10.9.1944. Tožena stranka je menila, da je okupator preselil tožnikovo družino zaradi varnostnih razlogov, zaradi česar mu zahtevanega statusa po zakonu ni mogoče priznati.

Sodišče je pritrdilo toženi stranki, da glede na podatke v upravnih spisih izhaja, da je bila tožnikova družina preseljena zaradi vojnih delovanj in ne izseljena zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. S tem pa tudi ni izpolnjen eden izmed pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki jih določa Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 70/97 in 39/98, dalje ZZVN).

Tožnik v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo ter prosi sodišče, naj mu glede na 1. člen novele ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99) prizna status begunca oziroma pregnanca, iz razloga nemožnosti bivanja v domači hiši, ker je bila le-ta porušena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in razlogi, ki jih v izpodbijani sodbi navaja sodišče prve stopnje, so v skladu s podatki upravnih spisov in imajo podlago v določbah ZZVN, ki so veljale v času odločanja upravnega organa prve stopnje. Zato na drugačno odločitev v predmetni zadevi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se ne nanašajo ne na pravno in ne na dejansko podlago izpodbijane sodbe. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da tožniku ni bil priznan status žrtve vojnega nasilja, ker zatrjevane preselitve ni šteti za nasilno dejanje iz nacionalnih, verskih, političnih ali rasnih razlogov, kar je eden od zakonskih pogojev iz 2. člena ZZVN.

Glede pritožbenih ugovorov pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje presoja zakonitost upravnega akta na podlagi materialnega predpisa, ki je veljal v času, ko je bil o pravici odločeno. V času, ko je bilo o zahtevku tožnika odločeno (7.5.1999), Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-D) še ni veljal. Po določbi 1. člena ZZVN-D s katerim je bil dopolnjen 2. člen ZZVN, je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja, ali izropanja njene stanovanjske hiše od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se neprekinjeno ni mogla vrniti na svoj dom najmanj tri mesece.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo določbo (Uradni list RS, št. 1/01) razveljavilo 16. člen ZZVN-D, ki je določal, da je mogoče zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja vložiti najkasneje v 6 mesecih od uveljavitve zakona. Zato lahko tožnik, v kolikor meni, da izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje, uveljavlja status in pravice na podlagi ZZVN-D pred organom prve stopnje tudi še sedaj. Tožnikovo zahtevo v pritožbi, naj mu sodišče prizna status žrtve vojnega nasilja na podlagi novele in okoliščin, ki se nanašajo na obdobje po 10.9.1944, je treba zavrniti, saj se lahko zahtevek razširi ali spremeni le do odločitve upravnega organa prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), saj niso podani razlogi iz katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.