Jedro

Neizpodbijani del glede odločitve o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo ne presega revizijskega praga in ker sklep o stroških ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, revizija v tem delu ni dovoljena.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se glede zneska 394,33 EUR in glede odločitve o stroških postopka zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 7.882,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.888.847 SIT od 4. 12. 2005 do 31. 12. 2006, od zneska 7.882,02 EUR pa od 1. 1. 2007 do višine glavnice. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, naj tožnici povrne sorazmeren del stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se prisojena odškodnina zniža za 208,65 EUR (tako da sedaj znaša 7.673,37 EUR) in da se zahtevek za plačilo 208,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne. V ostalem je toženkino pritožbo zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožničino pritožbo. Odločitev o pravdnih stroških je spremenilo tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). S spremembo sodbe sodišča prve stopnje glede odločitve o premoženjski škodi in o stroških postopka je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je namreč navedlo, da dejanskega stanja glede odškodnine zaradi bistvenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni izpodbijala nobena od strank, kar ne drži. Tožnica je v pritožbi navedla, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, poleg tega pa je že v postopku na prvi stopnji predlagala, naj sodišče izvedencu naloži, naj glede na ugotovljeno 10 % invalidnost ugotovi, kakšno je bilo bistveno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, sodišče pa tega ni storilo. Glede na to, da ima tožnica velike težave pri opravljanju poklica, da zaradi tega, ker ne more opravljati stoječih del, ne more najti zaposlitve in da je relativno mlada, je prisojena odškodnina zaradi bistveno zmanjšanih življenjskih aktivnosti prenizka. Tàko stališče utemeljuje tudi primerjava s primeroma 492 in 483 v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, v katerih sta bili prisojeni odškodnini v višini 8.345,85 EUR oziroma 7.511,26 EUR, kar je bistveno več, kot je bilo prisojeno tožnici. Ker je skaženost podana in je ta razvidna iz slik, ki so v spisu, o njenem obstoju pa se je prepričalo tudi sodišče, je zavrnitev zahtevka iz tega naslova napačna. Napačna je tudi odločitev o stroških. Tožnica predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa predlaga, naj se izpodbijani sodbi razveljavita.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi dela zahtevka za premoženjsko škodo in zoper odločitev o stroških ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tožnica izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode v skupni višini 394,33 EUR. Iz tega naslova je namreč zahtevala odškodnino v višini 2.000 EUR, ugodeno pa je bilo zahtevku za plačilo 1.605,67 EUR. Ker izpodbijani del ne presega revizijskega praga, revizija v tem delu ni dovoljena.

7. Revizija ni dovoljena niti zoper sklep o stroških. Sklep o stroških namreč ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, revizija pa je praviloma dovoljena le zoper tak sklep (prvi odstavek 384. člena ZPP).

8. Zatrjevani očitki bistvenih kršitev določb postopka niso utemeljeni. Na podlagi navedbe pritožbenega razloga sodišče druge stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, s katerim ugotovljenim dejstvom se tožnica ne strinja, v obrazložitvi pritožbe pa v zvezi z dejstvi, ki so bili podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tožnica ni navedla ničesar.

9. Z zatrjevanjem, da sodišče ni upoštevalo njenega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja, tožnica uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker je v pritožbi ni uveljavljala, v revizijskem postopku pa je tàko kršitev mogoče uveljavljati le, če je bila storjena pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), navedenega očitka ni mogoče preizkusiti.

10. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in zaradi strahu, določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

11. Tožnica je v škodnem dogodku – tedaj je bila stara 27 let – utrpela zlom desnega gležnja s premikom in udarnino desnega gležnja. V odmerjeni odškodnini v višini 6.500 EUR za telesne bolečine in 1.500 EUR za strah je sodišče ustrezno upoštevalo trajanje in intenzivnost prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter trajanje in intenzivnost prestanega strahu, natančneje opisanih v izpodbijanih sodbah (v obeh gre za četrto in peto stran). Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče poleg težav pri hoji po stopnicah in prenehanja ukvarjanja z nekaterimi športnimi aktivnostmi upoštevalo tudi, da stoječe delo opravlja z večjim naporom, in tožničino starost ob škodnem dogodku. Odmerjena odškodnina iz tega naslova v višini 8.500 EUR ustreza intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih tožnica trpi zaradi ugotovljenih prikrajšanj. Primera, ki ju je navedla tožnica, po višini prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – in edino to izpostavlja tožnica – ne odstopata od odškodnine, odmerjene v obravnavanem primeru. Očitek o neupoštevanju načela objektivne pogojenosti pri odmeri odškodnine pa prav tako ni utemeljen. Celotna odškodnina, ki z upoštevanjem zneska, plačanega na račun odškodnine pred pravdo, znaša skupno 16.500 EUR, in je ob sojenju na prvi stopnji predstavljala 19 povprečnih neto plač, je primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih v podobnem časovnem obdobju in ki se – kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje – gibljejo med 17 in 20 povprečnimi neto plačami.

12. Neutemeljen je tudi očitek o nepravilnosti odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Na podlagi ugotovitev, da ne gre za očitno zunanjo spremembo in za takšno opaznost brazgotin, ki bi vzbujala pozornost, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je stališče sodišča, da ne gre za skaženost, pravilno.

13. Po ugotovitvi, da revizija v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških in o zavrnjenem delu zahtevka za premoženjsko škodo, ni dovoljena, in da revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo v nedovoljenem delu zavrglo (377. člen ZPP), v ostalem pa zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).