Jedro

Pravilen je argument izpodbijane sodbe, da bi omejevanje štipendista na iskanje (ustrezne) zaposlitve v Republiki Sloveniji v daljšem časovnem obdobju predstavljalo zanj pretežko breme. To bi namreč pomenilo, da je ves čas iskanja zaposlitve brez lastnih sredstev za preživljanje. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, bi bila taka zahteva nemoralna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranke je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 893,04 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 104602/2014 z dne 9. 8. 2014 v 1. in v 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožniku naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba se ne opredeli do pisnih dokazov, ki izkazujejo, da je toženec študijske obveznosti zaključil 1. 10. 2010 in ne 26. 8. 2010, kot je zatrjeval toženec in je ugotovljeno v sodbi. Ker se je o tem opredelila že tuja izobraževalna institucija, se sodišče v presojo tega vprašanja sploh ne bi smelo spuščati. Toženec ni predložil dokaza, da je zaključno nalogo oddal 26. 8. 2010 in da je s tem opravil vse študijske obveznosti. Ni trdil, da je zahteval popravo potrdila, niti ni znal pojasniti, zakaj iz potrdila izhaja kasnejši datum zaključka obveznosti. Ni razvidno, na čem temelji zaključek, da zagovora magistrske naloge ni bilo. Pogodbena določba o datumu zaključka študija je jasna. Sodišče je z rahljanjem njene jasne vsebine napačno uporabilo materialno pravo. Ne drži, da toženec ni imel vpliva na vsebino pogodbe. Napačna je ugotovitev sodbe, da tožnik ni ugovarjal, da tožencu ni bilo treba zagovarjati naloge. Trdil je, da je razmerje med fakulteto in tožencem zanj res inter alios acta, in zanikal tožnikovo navedbo, da je vse študijske obveznosti opravil do 26. 8. 2010. Stališče sodbe o minimalni in zato neupoštevni zamude ne upošteva tožnikovega argumenta, da je bil toženec dolžan spoštovati jasne pogodbene določbe, da za oprostitev vračila ni bilo nobene pravne podlage, da bi bil v takem primeru privilegiran v razmerju do drugih štipendistov in da sta se dogovorila, da se pogodba v primeru zamude roka šteje za razdrto.

Sodba se ne opredeli do tožnikove trditve, da se ni pravočasno prijavil v evidenco brezposelnih oziroma da se je vpisal v obdobju, ko je bil še študent. Sodba se ne opredeli do trditve, da je toženec kršil pogodbo, ker ga ni pravočasno obveščal o vseh relevantnih dejstvih. Ni ga namreč obvestil o zaključku študija niti o izbrisu iz evidence brezposelnih. Zaradi tega je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodbe, da tožencu ni bila znana notranja organizacija dela pri tožniku, je napačna in ne upošteva izpovedbe prič A. A. in B. B. Ugotovitev sodbe, da je bil toženec "s Skladom ves čas v kontaktu", ni obrazložena.

Napačen je zaključek sodbe, da je bil tožnik aktiven iskalec zaposlitve. Pojem aktivnega iskanja zaposlitve opredeljuje 11. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD). Toženec ni dokazal, da je redno spremljal objave prostih delovnih mest, niti se ni pravočasno prijavljal na prosta delovna mesta. Sodba se ni opredelila do izpovedbe, da je samo tožnik v tistem času objavil 37 prostih delovnih mest, za katere je izpolnjeval pogoje, a se toženec ni prijavil niti na eno. Sodba se tudi ne opredeli do kršitve, da se je toženec krivdno izpisal iz evidence brezposelnih oseb, čeprav ni sklenil delovnega razmerja pri delodajalcu v Republiki Sloveniji. Sodba spregleda, da ni bilo dogovorjeno, da bi zaposlitev morala ustrezati določenim standardom. Zato je zmotna ugotovitev, da nadaljnja prijava ne bi prispevala k večjim možnostim za ustrezno zaposlitev. Neobrazložen in zmoten je zaključek sodbe, da bi bila zahteva, da bi moral biti toženec prijavljen v evidenci brezposelnih do pridobitve zaposlitve, nesorazmerna. Pogodbe ni mogoče razlagati tako, da pogoj zaposlitve za eno leto izpolni tudi tisti, ki je na zavodu prijavljen eno leto. Sodba se ne opredeli do tožnikove navedbe, da je zaposlitev po pogodbi obligacija rezultata in ne prizadevanja. Glavni namen sklepanja teh pogodb je namreč, da se štipendist zaposli v Republiki Sloveniji.

Napačen je argument o nesorazmernosti zahteve, da je oseba brez finančnih sredstev v nedogled prijavljena na zavodu za zaposlovanje, in o nemoralnosti pričakovanja, da si bivši štipendisti ne bi iskali zaposlitve v tujini. Toženec se je prostovoljno zavezal, da se bo zaposlil v Republiki Sloveniji. Pogodba le za primer, ko se toženec ne zaposli in ne kaže truda, da bi se zaposlil, določa obveznost vrnitve štipendije. Toženec je sam povedal, da je opravljal honorarno delo v Veliki Britaniji.

Ni upoštevano, da ne gre za tipično vzajemno dvostransko pogodbeno razmerje in da zato načelo sorazmernosti (enake vrednosti dajatev) ne more biti uporabljivo. Gre za pogodbo, ki je načeloma neodplačna, po kateri ima toženec v zameno za denarna sredstva za študij določene obveznosti, ki niso neposredno obveznosti do tožnika. Le v primeru kršitve te obveznosti je dolžan prejeta sredstva vrniti, kar je po pravni naravi bližje zahtevku na podlagi neupravičene obogatitve. Obveznost plačila namreč stopi v veljavo, ko odpade kavza pogodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da so bili podani upravičeni razlogi za odstop od pogodbe in posledično za vrnitev danega.

Sodba se ni izrekla o navedbi, da bi se moral toženec takoj zaposliti pri delodajalcu v Republiki Sloveniji. Če namreč paricijski rok ni določen, je pogodbena stranka dolžna obveznost izpolniti takoj.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska v višini dane štipendije temeljil na trditvah, da je toženec kršil pogodbo o štipendiranju, ker ni pravočasno izpolnil svoje študijske obveznosti, ker ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti glede zaposlitve in ker tožnika ni obveščal o vseh pomembnih dejstvih.

6. V skladu s 7. členom pogodbe o štipendiranju, ki sta jo pravdni stranki sklenili 11. 12. 2009, se je toženec med drugim zavezal,

(1) da bo v celoti in redno izpolnjeval vse svoje študijske obveznosti ter da bo uspešno zaključil študij v roku iz tretjega odstavka 3. člena pogodbe(1) (prva alineja),

(2) da bo štipenditorja v roku osmih dni obveščal o vsaki spremembi stanja (spremembe v študijskem sistemu ali programu, pridobitev drugih virov financiranja, dolgotrajna bolezen, sprememba bivališča, pooblaščene osebe, bančnega računa in drugo) v zvezi s štipendijskim razmerjem in obveznostmi po tej pogodbi, ki vpliva oziroma bi utegnila vplivati na izvrševanje pogodbe o štipendiranju (drug alineja) in da bo takoj, ko je to mogoče, vendar najkasneje v osmih dneh po zaključku tekočega študijskega leta, predložil dokazilo o uspešnem zaključku študija oziroma izpolnitvi študijskih obveznosti (peta alineja),

(3) da se bo po uspešno zaključenem študiju zaposlil v skladu s 13. členom te pogodbe (šesta alineja). Po 13. členu pogodbe je štipenditor dolžan skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v Republiki Sloveniji za vsaj toliko let, kolikor študijskih let je prejemal štipendijo. V tridesetih dneh po zaključku izobraževanja je dolžan predložiti eno izmed naslednjih dokazil: kopijo sklepa o izbiri na delovno mesto, kopijo pogodbe o zaposlitvi, potrdilo delodajalca o nastopu dela, številu ur tedenske obveznosti in trajanju delovnega razmerja ali izjavo o vpisu v register brezposelnih oseb pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.(2) Če štipendist ne izpolni pogodbene obveznosti iz 13. člena pogodbe, mora povrniti vrednost štipendije (16. člen pogodbe).

Po 11. členu pogodbe štipendijsko razmerje (med drugim) preneha, če štipendist v roku osem dni štipenditorja ne obvesti o vsaki okoliščini oziroma spremembi, ki vpliva oziroma bi utegnila vplivati na izvrševanje pogodbe o štipendiranju, če se vpiše v evidenco brezposelnih oseb pred zaključkom izobraževanja ali če krši druga določila pogodbe.

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - da iz odločbe o dodelitvi štipendije z dne 11. 11. 2009 izhaja, da je toženec dolžan študij zaključiti do 30. 9. 2010, po pogodbi pa se je zavezal, da bo svoje študijske obveznosti, vključno z oddajo in zagovorom morebitne zaključne naloge, zaključil do 30. 9, 2010, - da se pouk na Fakulteti v L. prične 1. 9. 2009 in traja 12 mesecev do 30. 9. 2010, - da je v potrdilu fakultete o končanju študijskih obveznosti navedeno, da je tožencu potem, ko je opravil študij in izpite, 1. 10. 2010 podelila naziv magister znanosti, - da je toženec magistrsko nalogo oddal 26. 8. 2010, da se je ne zagovarja in da je ni mogoče oddati, če niso opravljene predhodne obveznosti, - da je toženec imel že pred tem v Sloveniji pridobljen naziv doktorja znanosti in magistra znanosti, - da se je toženec 27. 9. 2010 prijavil pri Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, - da je bil toženec pri Zavodu za zaposlovanju prijavljen od 27. 9. 2010 do 21. 10. 2011, - da v obdobju od 15. 5. 2009 do 7. 9. 2012 ni bil zaposlen, - da se je usposabljal od 18. 1. 2011 do 17. 3. 2011 pri Varuhu človekovih pravic, a ne gre za redno obliko zaposlitve, - da je predložil več prijav na delovna mesta, oddanih po končanem izobraževanju, ki so bile vse zavrnjene, - da je aktivno iskal zaposlitev, - da je bil v rednih stikih z go. N., zaposleno pri tožniku in zadolženo za finance ter kreditno pogodbo, ki jo je toženec poleg obravnavane sklenil s tožnikom, - da iz pogodbe ne izhaja, da bi se moral toženec glede finančnih zadev obrniti na go. N., glede ostalih pa na go. S., - da tožnik ni trdil, da je N. toženca opozorila, da je pristojna le za finance in da se mora glede ostalega obrniti na druge pristojne osebe pri tožniku.

8. Sodba zaključuje, (1) da je toženec končal svoje študijske obveznosti do izteka pogodbenega roka, tudi sicer pa je zamuda enega dne minimalna, (2) da se je glede na že prej pridobljen enak in tudi višji naziv upravičeno prijavil pri Zavodu za zaposlovanje pred izdajo potrdila o pridobitvi naziva, pridobljenega v študiju na Univerzi v L., (3) da je bil v rednih stikih s tožnikom in da je aktivno iskal zaposlitev več kot eno leto, kar je dlje, kot je bilo dolžno obdobje zaposlitve po pogodbi, ter posledično (4) ni kršil pogodbe in ni bilo podlage za odstop od pogodbe.

9. Pritožbeni očitki v zvezi s pravočasnostjo izpolnitve študijskih obveznosti niso utemeljeni. Pritožnik ne dvomi o pravilnosti ugotovitve, da je toženec s 1. 10. 2010 pridobil naziv magister znanosti, tj. naziv, ki ga pridobi študent po uspešno zaključenem študiju, za kakršnega je toženec dobil štipendijo. Pravilen je zato zaključek sodbe, da morebitna enodnevna zamuda z izpolnitvijo navedene pogodbene obveznosti ne more utemeljevati zaključka o kršitvi pogodbe, ki bi bila podlaga za zahtevek za vrnitev štipendije. Očitno je namreč, da je toženec izpolnil vse študijske obveznosti do 30. 9. 2010, kot se je zavezal s pogodbo. Pritožbeni argumenti o jasnosti pogodbene določbe, o neobstoju podlage za neupoštevanje pogodbe v primeru minimalne zamude in o privilegiranju toženca v primerjavi z drugimi štipendisti so zato neutemeljeni. Iz istega razloga so nepomembne za odločitev pritožbene navedbe o pravilnosti ugotovitev v zvezi z oddajo zaključne naloge in ostalimi študijskimi obveznostmi.

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z zaključkom sodbe, da toženec ni kršil pogodbenih obveznosti v zvezi s prijavo na Zavodu za zaposlovanje. Stališče sodbe je jasno: okoliščina, da se je toženec prijavil 26. 9. 2010, tj. štiri dni pred pridobitvijo naziva po zaključku štipendiranega študija, ne daje podlage za kršitev pogodbe, ki bi utemeljevala vrnitveni zahtevek. Neutemeljen je zato tožnikov pritožbeni očitek, da se sodba ni opredelila do njegove trditve, da se je prijavil pred zaključkom študija. Tudi argument, s katerim je v sodbi obrazloženo navedeno stališče, je prepričljiv: toženec se je kot iskalec zaposlitve prijavil z izobrazbo iste stopnje in enake smeri, kot je bila izobrazba, pridobljena s štipendiranim študijem. Navedeni argument pravilno upošteva namen pogodbene obveznosti, ki je v tem, da štipendist z izobrazbo, k pridobitvi katere je finančno pripomogla država, prispeva k tehnološkemu, gospodarskemu, znanstvenemu ali družbenemu razvoju te iste države.(3) Drugačen namen pogodbene določbe iz pritožbe ni razviden. Pritožba na eni strani trdi, da se je toženec prijavil prezgodaj, na drugi strani pa, da se je prijavil prepozno, ne utemelji pa smisla pogodbene obveznosti.

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o pravilnosti zaključka sodbe, da je toženec v več kot enoletnem obdobju, ko je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, aktivno iskal zaposlitev, in da iz pogodbe ne izhaja dolžnost štipendista, da mora biti prijavljen na Zavodu za zaposlovanje dlje časa, kot bi bil dolžan biti zaposlen v Republiki Sloveniji.

12. Zaključek sodbe, da je toženec aktivno iskal zaposlitev, ne temelji le na deset predloženih prijavah za različna delovna mesta, ampak tudi na izpovedbi priče C. C., ki je kot svetovalka na Zavodu za zaposlovanje izvrševala naloge zavoda v okviru pomoči tožencu kot iskalcu zaposlitve. Pritožbeno sklicevanje na zakonsko opredelitev, kaj pomeni aktivno iskanje zaposlitve, je splošno. Mnenje priče B. B., zaposlene pri tožniku, da deset prošenj "ni nek strašen angažma", je preveč posplošeno, da bi lahko nudilo podlago za kakršenkoli zanesljiv zaključek. Kot tako ne more biti tehtnejše od izpovedbe uslužbenke Zavoda za zaposlovanje, ki ne daje podlage za dvom, da si tožnik ni resno prizadeval najti zaposlitve. Enako velja za navedbo, da je tožnik v času, ko je toženec iskal zaposlitev, objavil vsaj 37 prostih delovnih mest. Pritožnik namreč ni navedel, ali je tožnik izpolnjeval (vsaj) izobrazbeni pogoj za ta delovna mesta. Da argument "koliko je bilo šele drugih objav, za katere bi se toženec lahko prijavil, pa se ni", v dokaznem postopku ne more imeti nobene teže, je očitno. Tudi zaključek pritožbe, da se je toženec s tem, ko se je izpisal iz evidence iskalcev zaposlitve, prenehal truditi z iskanjem zaposlitve, je presplošen, da bi lahko imel kakršnokoli težo. Tako sklepanje bi bilo logično, če bi držalo, da lahko zaposlitev dobijo le osebe, ki so prijavljene kot iskalci zaposlitve ali da zaposlitev iščejo le osebe, ki so prijavljene na zavodu, pa nič od tega ne drži. 13. Iz sodbe izhaja smisel pogodbene zahteve, da se štipendist po zaključku štipendiranega študija zaposli v Republiki Sloveniji, ki je v tem, da tako pridobljeno znanje uporabi v državi, ki je finančno podprla pridobitev znanja. Pritožnik ni ponudil drugega pomena pogodbene obveznosti. Neutemeljeno je zato polemiziranje z argumentom sodbe, da nadaljnja prijava ne bi prispevala k večjim možnostim za ustrezno zaposlitev v Sloveniji. Pritožnik ni bil dolžan iskati (in sprejeti) kakršnekoli zaposlitve.

14. Pravilen je tudi zaključek sodbe, da je toženec s tem, ko je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje toliko časa, kot je obstajala njegova obveznost zaposlitve po pogodbi, izpolnil obveznost iz 13. člena pogodbe. V sodbi je obrazloženo, da je pogodbo sestavil tožnik, ki je imel možnost, da natančneje opredeli obseg toženčevih pogodbenih obveznosti, pa tega ni storil. Ker tega ni storil, je vsebino pogodbene obveznosti treba ugotoviti z razlago. Stališču sodbe ni mogoče očitati, da je spregledalo ali napačno uporabilo katero od pravil, ki jih Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) določa za razlago pogodbe (82. in 83. člen). V pogodbi je izrecno določeno, da je štipendist dolžan v tridesetih dneh po zaključku študija predložiti bodisi dokazilo o zaposlitvi bodisi dokazilo o prijavi v evidenco brezposelnih pri Zavodu za zaposlovanje. Določeno je tudi, koliko časa traja obveznost zaposlitve, ni pa določeno, koliko časa si je štipendist dolžan prizadevati za pridobitev zaposlitve (da izpolni pogodbeno obveznost). Stališče sodbe, da je v odsotnosti izrecne drugačne pogodbene določbe to obdobje lahko le enako obdobju dolžne zaposlitve, ustrezno upošteva besedilo pogodbe, smisel pogodbene obveznosti o zaposlitvi za čas trajanja prejemanja štipendije in sprejemljivost pogodbenih bremen ob upoštevanju narave štipendijske pogodbe. Tožnikovo zavzemanje, da toženec krši pogodbo že v primeru, če se ne zaposli v 30 dneh po zaključku študija, nima podlage v pogodbi. Pogodba namreč izrecno določa, da je štipendist dolžan predložiti bodisi dokazilo o zaposlitvi bodisi dokazilo o vpisu v evidenco brezposelnih. Poleg tega bi tridesetdnevni rok za zaposlitev po zaključku študija predstavljal nesprejemljivo težko breme za štipendista. Tako kratek čas ne omogoča niti izvedbe običajnega postopka od razpisa delovnega mesta do odločitve o izbiri oziroma do sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega delovnih mest ni na pretek.(4) Na drugi strani neomejeno trajanje obveznosti zaposlitve v Republiki Sloveniji (ali čakanje nanjo) ni v interesu tožnika. To bi namreč pomenilo, da do kršitve sploh še ni prišlo.(5) Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe, da je štipendist izpolnil obveznost iz 13. člena pogodbe bodisi z zaposlitvijo, bodisi s skrbnim prizadevanjem za njeno pridobitev. Neutemeljeno je tudi nadaljnje pritožbeno stališče, da bi moral biti toženec vpisan v evidenco brezposelnih, vse dokler ne bi našel zaposlitve (ali več njih) za eno leto, kolikor je prejemal štipendijo. Pravilen je argument izpodbijane sodbe, da bi omejevanje štipendista na iskanje (ustrezne) zaposlitve v Republiki Sloveniji v daljšem časovnem obdobju predstavljalo zanj pretežko breme. To bi namreč pomenilo, da je ves čas iskanja zaposlitve brez lastnih sredstev za preživljanje. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, bi bila taka zahteva nemoralna.

15. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi s kršitvijo dolžnosti obveščanja. Tožnik je sam navedel, da je toženec po njegovem pozivu predložil potrdilo o zaključku študija. Iz poziva tudi izhaja, da mu je tožnik dal dodaten rok za izpolnitev pogodbene obveznosti in da bo šele neupoštevanje tega roka imelo za posledico prenehanje štipendijske pogodbe in zahtevek za vrnitev danega. To tožnikovo ravnanje utemeljuje sklep, da tožnik ni štel, da je bila pogodba razvezana že z iztekom osemdnevnega roka po zaključku študija, oziroma da rok, določen za predložitev potrdila o zaključku študija, ni bil bistvena sestavina pogodbe (104. člen in 105. člen OZ).

16. Da bi bil toženec dolžan tožnika potem, ko je izpolnil svojo pogodbeno obveznost, obvestiti tudi o izpisu iz evidence brezposelnih, iz pogodbe izrecno ne izhaja. Glede na to, da je z enoletno prijavo v evidenci brezposelnih izpolnil svoje pogodbene obveznosti, pa tudi ne drži, da bi opustitev obvestila o tem pomenila táko kršitev pogodbe, ki bi utemeljevala zahtevek za vračilo štipendije. Pritožbene navedbe o zmotnosti zaključka sodbe, da je bil toženec ves čas v stikih s tožnikom, po navedenem za odločitev niso pomembne.

17. Po presoji, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan tožencu povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev odgovora na pritožbo (712,00 EUR po tar. št. 3210) in materialne stroške (20 EUR po tar. št. 6002), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in znašajo skupaj 893,04 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Po tretjem odstavku 3. člena pogodbe mora štipendist študijske obveznosti, vključno z oddajo in zagovorom morebitne zaključne naloge, zaključiti do 30. 9. 2010. Op. št. (2): V skladu s 14. členom pogodbe štipendist izpolni svojo obveznost iz 13. člena, če se pod pogoji, določenimi v prejšnjem členu, samozaposli v Republiki Sloveniji.

Op. št. (3): Prim. obrazložitev predloga 58. člena Zakona o štipendiranju, Poročevalec Državnega zbor z dne 19. 3. 2013. Gre sicer za zakon, ki je nadomestil Zakon o štipendiranju, veljaven v času sklenitve obravnavane pogodbe (ZŠtip), vendar je namen štipendij, ki jih podeljuje tožnik, ostal enak.

Op. št. (4): Veljavni zakon o štipendiranju za prejemnike štipendij Ad futura, ki jo je prejemal tudi toženec, določa bistveno daljši rok za izpolnitev te obveznosti (prim. 2. točko sedmega odstavka 58. člena ZŠtip-1).

Op. št. (5): Nenazadnje: če bi bila obveznost zaposlitve neomejena, bi bilo poleg tega treba upoštevati toženčevo izpovedbo, da je v začetku leta 2016 pridobil status samozaposlenega, kar po 14. členu pogodbe pomeni izpolnitev obveznosti v zvezi z zaposlitvijo.