Jedro

O nastopu posledic, opisanih v krivdoreku tako sodba ne poda jasnih razlogov, ko na eni strani govori “le” o posegu v telesno in duševno celovitost oškodovanke, ko bi kot rečeno ta zaključek utegnil temeljiti na dognanjih izvedenke psihološke stroke, po drugi strani pa, ko sodišče obrazlaga subjektivne elemente kaznivega dejanja, enostavno zaključi, da je obdolženec s takšno kršitvijo starševskih dolžnosti in opuščanja skrbi za osnovne potrebe mladoletnice ustvaril stanje resne in trajnejše ogroženosti njene vzgoje, šolanja ter skladnega osebnostnega razvoja in življenja in da je zato ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, ne da bi navedlo razloge, zakaj šteje, da je obdolženec ustvaril takšno stanje. V ničemer pa zopet ne pojasni, ali se je obdolženec takšnih posledic (bodisi tistih, ki so opisane v krivdoreku, bodisi si tistih, ki jih povzema v razloge) zavedal in ali jih je hotel doseči, ko se o zavestni in voljni komponenti naklepa opredeli le v odnosu do izvršitvenega dejanja rekoč, da se je zavedal, da takšno njegovo ravnanje presega vzgojne ukrepe in ne predstavlja skrbi za otroka, vendar pa ga je kljub temu hotel izvajati, saj je dal svoje potrebe pred skrbjo za otroka, ne pa torej tudi do posledic.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen sedem mesecev zapora, obdolženec pa je bil obsojen na plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ko sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napada pa tudi odločbo o kazenski sankciji. Predlaga spremembo sodbe tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določilu prvega odstavka 442. člena ZKP sme sodišče odločiti, da se, v primeru, ko obdolženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen, glavna obravnava opravi tudi v njegovi nenavzočnosti, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. V kolikor so izpolnjeni vsi pogoji iz citirane določbe, torej oba formalna pogoja (pravilno vabljen obdolženec, ki je bil že zaslišan) in materialni pogoj (da njegova navzočnost ni nujna), sodišče ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka citiranega člena. Danost formalnih pogojev za sojenje v odsotnosti se pritožbeno ne problematizira. Pritožba pod vprašaj postavlja zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je bil izpolnjen tudi materialni pogoj za sojenje v odsotnosti, torej vprašanje, ali je bila obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja zaključilo, da obdolženčeva navzočnost na glavnih obravnavah dne 9. 7. 2015, 10. 9. 2015 in 15. 12. 2015 ni bila nujna in da so bili zato izpolnjeni pogoji za sojenje v odsotnosti. Takšen zaključek, ki je prepričljivo obrazložen v točki 4 izpodbijane sodbe je za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv in se na citirane razloge pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje.

6. Na glavni obravnavi dne 9. 7. 1015 je sodišče prve stopnje v dokazne namene prečitalo zgolj izpiska iz kazenske evidence in iz evidence prekrškov, ki ne vsebujeta kakšnih podatkov, s katerimi obdolženec ne bi bil seznanjen. Nasprotnega so tudi pritožbeno ne trdi, zaradi česar pritožba ne more računati na drugačen zaključek o nujnosti obdolženčeve navzočnosti na tej glavni obravnavi, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

7. Res so bile na glavni obravnavi dne 10. 9. 2015 zaslišane tri priče, a z vsebino teh izpovedb je bil obdolženec seznanjen in tudi pozvan, da se o njih izreče in sicer na glavni obravnavi dne 12. 11. 2015 (list. št. 498), zaradi česar pritožba s protispisno trditvijo, da ga sodišče z vsebino izpovedb ni seznanilo, ne more računati na uspeh pri problematiziranju zaključka sodišča prve stopnje o tem, da obdolženčeva navzočnost tudi na glavni obravnavi dne 10. 9. 2015 ni bila nujna. Na zadnji glavni obravnavi edina zaslišana priča ni izpovedala ničesar novega, ničesar takšnega, o čemer obdolženec ne bi bil že seznanjen (ko se tudi pritožbeno ne trdi nasprotno), zato tudi v tem pogledu zaključek sodišča prve stopnje o izpolnjenosti vseh pogojev za sojenje v odsotnosti, ne more biti vprašljiv.

8. Glede v pritožbi izpostavljenih obtožnih aktov na listovni številki 391 do 411 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na listovni številki 398 do 411 osnovna obtožnica, vložena tudi zoper obdolženca že v letu 2012, ki je bila obdolžencu, ki se je takrat nahajal v priporu, tudi vročena, na listovni številki 391 do 397 pa je le njena modifikacija. Sprememba obtožbe pa se nanaša na del, ki za obravnavano zadevo ni relevanten, zato četudi morebiti modifikacija obtožnice obdolžencu še ni bila vročena in da obdolženec ni bil navzoč, ko se je ta obtožba na glavni obravnavi čitala, ko pa je gotovo, da mu je bila vročena osnovna obtožba, pritožba ne more računati na drugačno presojo danosti materialnega pogoja za sojenje v odsotnosti, kot ga je sprejelo in prepričljivo utemeljilo sodišče prve stopnje, to pa še zlasti ob tem, ko se pritožbeno izpodbijana obsodilna sodba na ta izvedeni dokaz ne opira.

9. Kot izhaja iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, razlog za nesprejem obdolženčevih opravičil ni bilo dejstvo, da so bila opravičila napisana v nemškem jeziku, temveč njihova neutemeljenost, ko je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo, da tudi, če bi bila opravičila obdolženčevega delodajalca v slovenskem jeziku, pa sodišče meni, da glede na to, da je obdolženi sam navedel, da dela 36 ur na mesec in je šele v mesecu novembru 2015 navajal, da dela 100 ur na mesec, bi se lahko pri delodajalcu dogovoril za prost dan, v kolikor bi imel interes, da pristopi na glavno obravnavo, saj očitno ni bil zaposlen za nedoločen čas s polnim delovnim časom.

10. Na povsem ustrezen način in skladno z napotki pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, se je sodišče prve stopnje lotilo vprašanja, ali je bila oškodovanka ob zaslišanju korektno poučena o pravni dobroti oprostitve pričevanja in tudi ali je oškodovankina izpovedba rezultat korektno danega ji pravnega pouka, ali pa je oškodovanka izpovedovala zaradi pritiska, ki da se je nanjo izvajal in s tem vprašanja zakonitosti zapisnika o zaslišanju oškodovanke na listovni številki 78 do 79. Sodišče prve stopnje je v ta namen zaslišalo sodnika, ki je opravil zaslišanje oškodovanke in ki je pojasnil okoliščine samega zaslišanja, dajanja pravnega pouka in tudi morebitne razloge za takšen zapis pravnega pouka in izjave oškodovanke po danem pravnem pouku, kot je to razvidno iz zapisnika na listovni številki 78. To izpovedbo je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojno, še zlasti, ker ima potrditev tudi v izpovedbi izvedenke, ki je bila navzoča na zaslišanju, ko sta oba pojasnila, da je izgledalo, da želi oškodovanka pričati in da ji je po pričanju tudi odleglo, da pa je sicer čustveno izpovedovala, oziroma da je imela izpovedba čustveno spremljavo. Ko tako tudi za pritožbeno sodišče ne more biti dvoma, da je bila mladoletna oškodovanka pravilno poučena o pravici do oprostitve pričevanja, da zapis njenega odgovora v zapisniku o zaslišanju v povezavi z izpovedbo priče B. pomeni pričino izrecno odpoved tej pravici, pritožba ne more biti uspešna v problematiziranju zakonitosti tega dokaza, torej zapisnika o zaslišanju oškodovanke. Ker ta dokaz ni bil pridobljen v okoliščinah iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, se pritožbeno izpodbijana sodba nanj sme opirati in tako pritožbeno uveljavljana procesna kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana.

11. Pritožnik že s tem, ko sam poda analizo razlogov izpodbijane sodbe, ko navaja o čem, da je priča A. v primerjavi s pričo M. različno izpovedovala, negira pritožbeno tezo o tem, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o tem, zakaj, da je priča A. ovrgla izpovedbo priče M.. Glede na to, da je sodišče prve stopnje razloge navedlo, ko pritožnik z njimi celo polemizira, pritožnik tako ne more biti uspešen v uveljavljanju procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki da jo je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Ta kršitev pa tudi ne more biti podana zaradi odsotnosti obrazložitve o tem, zakaj da je tudi priča B. ovrgla izpovedbo priče M., ko že sam pritožnik ugotavlja, da prva citirana priča sploh ni izpovedovala o pravno odločilnih dejstvih, torej o znakih obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

12. V točki 24 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje podalo oceno sprejemljivosti mnenja izvedenke J. B., zato je nasprotna pritožbena trditev, da sodišče izvedenskega mnenja sploh ni dokazno ocenilo, protispisna in zato neutemeljena.

13. Izvršitveno dejanje obravnavanega kaznivega dejanja je hudo kršenje dolžnosti, ki jih imajo starši, skrbnik, rejnik ali druge osebe. Glede na izsledke enotne sodne prakse gre za kaznivo dejanje praviloma takrat, ko je s takšnim ravnanjem ogrožena vzgoja, razvoj ali zdravje mladoletne osebe. Lažji primeri namreč pomenijo prekršek zoper javni red in mir. Obtožbeno se je zatrjeval ravno nastop takšnih posledic, ko je tudi sodišče v krivdorek povzelo očitek, da je obdolženec z navedenimi dejanji ustvaril stanje resne in trajnejše ogroženosti oškodovankine vzgoje, šolanja in skladnega osebnostnega razvoja in življenja. V nasprotju s tem v krivdorek povzetim očitkom, je sodišče v razlogih sodbe v točki 36 navedlo, da so v krivdoreku navedena obdolženčeva ravnanja zaradi grobosti presegla vzgojne prijeme obdolženca, kot starša in so pomenila grob poseg v telesno in duševno celovitost oškodovanke, kar pa seveda utegne biti skladno z dognanji izvedenke, da je “dopustna” ocena, da se je obdolženčevo ravnanje v času njegove starševske skrbi za deklico, negativno odrazilo v oblikovanju oškodovankine osebnosti, v njenem čustvenem razvoju in pri njenem šolanju (list. št. 206) oziroma, da oškodovanka vzgojno in razvojno v glavnem ne odstopa od povprečja svojih vrstnikov, da je dobro prilagojena, da pa ima določene vzgojne posebnosti (list. št. 255).

14. O nastopu posledic, opisanih v krivdoreku tako sodba ne poda jasnih razlogov, ko na eni strani govori “le” o posegu v telesno in duševno celovitost oškodovanke, ko bi kot rečeno ta zaključek utegnil temeljiti na dognanjih izvedenke psihološke stroke, po drugi strani pa, ko sodišče obrazlaga subjektivne elemente kaznivega dejanja, enostavno zaključi, da je obdolženec s takšno kršitvijo starševskih dolžnosti in opuščanja skrbi za osnovne potrebe mladoletnice ustvaril stanje resne in trajnejše ogroženosti njene vzgoje, šolanja ter skladnega osebnostnega razvoja in življenja in da je zato ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, ne da bi navedlo razloge, zakaj šteje, da je obdolženec ustvaril takšno stanje. V ničemer pa zopet ne pojasni, ali se je obdolženec takšnih posledic (bodisi tistih, ki so opisane v krivdoreku, bodisi si tistih, ki jih povzema v razloge) zavedal in ali jih je hotel doseči, ko se o zavestni in voljni komponenti naklepa opredeli le v odnosu do izvršitvenega dejanja rekoč, da se je zavedal, da takšno njegovo ravnanje presega vzgojne ukrepe in ne predstavlja skrbi za otroka, vendar pa ga je kljub temu hotel izvajati, saj je dal svoje potrebe pred skrbjo za otroka, ne pa torej tudi do posledic. Prav ima zato pritožba, da so razlogi o posledicah obdolžencu očitanih ravnanj in o subjektivnem odnosu obdolženca do kaznivega dejanja do te mere nejasni in pomanjkljivi, da sodbe sodišča prve stopnje ni moč preizkusiti. Na mestu je torej očitek procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je takšne narave, da terja razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev.

15. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti že izvedene dokaze in po potrebi dokazni postopek še dopolniti, nato pa izvedene dokaze znova podvreči dokazni oceni po načelu proste presoje dokazov, ko bo moralo skrbno pretehtati vsak dokaz zase in vsak dokaz v zvezi z drugimi dokazi in nato presoditi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne, ko bo moralo sklepanje o tem, ali je neko dejstvo dokazano ali ni dokazano, temeljiti na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, ki bo morala biti v odločbi tudi argumentirano obrazložena. Tako se bo moralo sodišče prve stopnje določno opredeliti o tem, ali je obdolžencu dokazano posamezno izvršitveno dejanje in na kakšni podlagi mu je dokazano, če mu je dokazano in ali so obdolžencu dokazana in če so, na kakšni podlagi sodišče sklepa, da so dokazane tudi tiste posledice, ki jih glede na očitek obtožbe pomenijo stanje resne in trajnejše ogroženosti oškodovankine vzgoje, šolanja ter skladnega osebnostnega razvoja in življenja. Razen tega pa se bo, če bo štelo kaznivo dejanje za dokazano v objektivnem pogledu, moralo konkretno opredeliti tudi do subjektivnih znakov obdolžencu očitanega dejanja. Torej bo moralo jasno odgovoriti na vprašanje, ali se je obdolženec zavedal svojega dejanja, tudi posledic in ali je takšno dejanje s pričujočimi posledicami tudi hotel storiti in zakaj sklepa, da je temu tako, oziroma ali se je zavedal, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da taka posledica nastane. Le s podajo takšnih konkretnih in jasnih ter popolnih razlogov, k podaji kakršnih je bilo sodišče prve stopnje nagovorjeno že v sklepu z dne 15. 4. 2014, bo sodišče zadostilo standardu obrazloženosti sodne odločbe v smislu določila sedmega odstavka 364. člena ZKP, po katerem sodišče določno in popolnoma navede, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, da pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obdolženca in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obdolženca in njegovega dejanja. Pri vnovičnem odločanju pa bo moralo sodišče prve stopnje izhajati tudi iz drugih pritožbenih navedb, do utemeljenosti katerih se pritožbeno sodišče ob dognanju procesne kršitve, ki je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe, ni moglo opredeliti.

16. Glede na navedeno je tako pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu prvega odstavka 392. člena ZKP.