Jedro

V primeru odpovedi delovnega razmerja gre za poseben disciplinski ukrep, ki je predviden samo v razmerju med delavcem in zasebnim delodajalcem in ki v drugih delovnih razmerjih ni možen, kljub temu, da je po vsebini in posledicah podoben disciplinskemu ukrepu prenehanja delovnega razmerja, kot ga določa zakon. Zato za ta postopek lahko veljajo pravila disciplinskega postopka, ki jih KPDZD določa v 41. členu. Taka razlaga pozitivnih predpisov je v skladu tudi z določbami konvencije 158. Mednarodne organizacije dela, ki določa, da ima med drugim delavec pravico do zagovora (7. člen) in pravico do pritožbe (8. člen), kar mu je z določbami KPDZD zagotovljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizije.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnice na razveljavitev odločb o odpovedi delovnega razmerja, ki ju je dne 1.3.1993 in 11.3.1993 izdala tožena stranka, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji za čas od 11.3.1993 do vrnitve na delo izplačati vse denarne obveznosti, ki izvirajo iz dela in po delu z obrestmi in stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 89. člena zakona o delovnih razmerjih. Ta določa kvalifikatorne okoliščine, ki jih tožena stranka pri izreku disciplinskega ukrepa ni upoštevala. Povzročene škode ni mogoče opredeliti kot večje škode, zato tudi ni bilo pogojev za izrek prenehanja delovnega razmerja. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala navedbe v reviziji in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljeno.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91) v prvem odstavku 112. člena določa, da se s kolektivno pogodbo v skladu s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, in drugimi predpisi, podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev, zaposlenih v organizacijah ali pri delodajalcih, ter pravice in obveznosti teh organizacij oziroma delodajalcev. Tretji odstavek istega člena pa določa, da kolektivna pogodba velja za vse delavce, ki delajo pri organizacijah ali pri delodajalcih in se lahko uporablja neposredno. V 123. členu določa, da delovno razmerje med delavcem in zasebnim delodajalcem preneha tudi z odpovedjo ali razvezo delovnega razmerja in z odpustom delavca, v 125. členu pa je določba, da zasebni delodajalec lahko med drugim pisno odpove delavcu delovno razmerje tudi v primeru, če delavec huje krši delovne obveznosti, ki so navedene v zakonu, drugih predpisih oziroma v kolektivni pogodbi. Ker so hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti naštete v 58. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD - Uradni list RS, 26/91), ki jo je v sporni zadevi treba uporabiti, v 5. točki 40. člena le še natančneje določa, katere kršitve so tiste hujše kršitve delovnih obveznosti, zaradi katerih zasebni delodajalec lahko odpove delavcu delovno razmerje. V primeru odpovedi delovnega razmerja gre za poseben disciplinski ukrep, ki je predviden samo v razmerju med delavcem in zasebnim delodajalcem in ki v drugih delovnih razmerjih ni možen, kljub temu, da je po vsebini in posledicah podoben disciplinskemu ukrepu prenehanja delovnega razmerja, kot ga določa zakon. Zato za ta postopek lahko veljajo pravila disciplinskega postopka, ki jih KPDZD določa v 41. členu. Taka razlaga pozitivnih predpisov je v skladu tudi z določbami konvencije 158. Mednarodne organizacije dela, ki določa, da ima med drugim delavec pravico do zagovora (7. člen) in pravico do pritožbe (8. člen), kar mu je z določbami KPDZD zagotovljeno.

Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožena stranka disciplinski postopek vodila v skladu z določbami 41. člena KPDZD, da je bilo v postopku dokazano, da je tožnica nezakonito razpolagala s sredstvi zasebnega delodajalca, kar pomeni, da je zasebna delodajalka imela podlago v 5. točki 40. člena KPDZD celo za izrek disciplinskega ukrepa odpovedi delovnega razmerja brez poprejšnjega pisnega opomina. V tem primeru, ko je delodajalka vodila disciplinski postopek po določbah KPDZD in odpovedala tožnici delovno razmerje zaradi nezakonitega razpolaganja s sredstvi zasebnega delodajalca, ni potrebna in ni zahtevana uporaba 89. člena ZDR, ki sicer določa tako imenovane kvalifikatorne elemente, ker gre za posebnost delovnega razmerja pri zasebnem delodajalcu, ki je posebej urejena tako v ZDR kot tudi v KPDZD. Zato se za delavce pri zasebnih delodajalcih običajno uporabljajo pri vodenju disciplinskih postopkov določbe KPDZD, kar pa zato, ker se uporabljajo za vse delavce pri zasebnih delodajalcih, ne pomeni nedopustnega drugačnega obravnavanja. Ča pa zasebni delodajalec vodi disciplinski postopek po določbah ZTPDR oziroma ZDR, kar je stvar njegove odločitve, pa mora ta postopke speljati v celoti in tedaj tudi za te delavce veljajo vse zakonske določbe, kot za ostale delavce, ki niso zaposleni pri zasebnih delodajalcih.

Glede na povedano je revizijsko sodišče revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 155. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.