Jedro

Če v pravdi tožena stranka ugovarja aktivno legitimacijo skupnosti stanovalcev, mora sodišče ugotoviti, ali so lastniki v večstanovanjski hiši že sklenili pogodbo o upravljanju iz 22. člena SZ in kdaj je do podpisa takšne pogodbe prišlo. Slednje lahko odločilno vpliva na pravilnost uporabe materialnega prava, ki predpisuje različne pravne posledice glede na to, ali je skupnost stanovalcev izgubila lastnost pravne osebe in s tem sposobnost biti stranka postopka šele tekom pravdnega postopka ali že pred pravdo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba zato r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženec za daljše obdobje opustil plačevanje stroškov centralnega ogrevanja ter da za to svoje početje ni ponudil nikakršne utemeljitve, ki bi jo bilo moč upoštevati pri meritornem odločanju v tej pravdni zadevi.

Nadalje je bilo še ugotovljeno, da toženec ne kaže nikakršne pripravljenosti, da bo te neplačane obveznosti poravnal v bodočnosti.

Zaradi navedenega je prvostopno sodišče izdani sklep o izvršbi, na podlagi katerega je slednji dolžan plačati tožeči stranki 45.235,00 SIT ter stroške izvršilnega postopka, obdržalo v veljavi, hkrati pa mu je naložilo še obveznost, da tožeči stranki povrne tudi stroške tega pravdnega postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje toženec, ki se v večjem delu svoje pritožbe spušča v polemiko s prvostopnim sodiščem ter razpravljajočo sodnico. Sprašuje se, ali je bila z napadeno sodbo upoštevana ustavnost in zakonitost postopka ter vse pravne norme, izraža pa tudi svoje pomisleke o strokovni usposobljenosti sodišča. Nadalje pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da je ravnalo nekorektno, ko je v sodbi omenjalo skupnosti stanovalcev, saj slednje pač ne obstajajo več. Nekorektna pa je tudi navedba firme pravne osebe, ki v postopku zastopa tožečo stranko, saj bi bilo po njegovem mnenju potrebno upoštevati tudi nekatere spremenjene okoliščine v zvezi s tem, kot so druga kapitalska oblika firme, drugi lastniki ter drug upravitelj.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožbeno sodišče ni podrobneje presojalo tistega dela pritožbe, s katerim bi tožena stranka očitno želela sprožiti polemiko glede vprašanja ustavnosti in zakonitosti izdane odločbe ter strokovne usposobljenosti prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče namreč sodi, da takšni pritožbeni očitki, še zlasti ker niso podprti z dokazi, pravzaprav sploh niso pomembni za sprejem pravilne končne odločitve v tej pravdni zadevi. Ravno zaradi navedenega pa je bilo potrebno zaključiti, da so v tem tonu zastavljene pritožbene navedbe pravnoneupoštevne tudi v predmetnem pritožbenem postopku, ko je potrebno presojati pravilnost napadene sodbe. Zato pa pritožnik, čeprav le posredno, povsem utemeljeno opozarja na to, da je tekom postopka na prvi stopnji ostalo nerazčiščeno vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke. V času zakonodaje, ki je veljala pred sprejemom novega Stanovanjskega zakona (SZ) so bile pristojnosti Skupnosti stanovalcev urejene z določbami Zakona o stanovanjskem gospodarstvu (ZSG). Slednji je v 1. odst. 72. čl. določal, da v okviru teh skupnosti stanovalci uresničujejo svoje pravice in dolžnosti pri gospodarjenju s stanovanji in stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini. Določba 73. čl. istega zakona pa je tem skupnostim priznavala lastnost pravne osebe, ki je bila zastopana s strani predsednika hišnega sveta. Do spremembe takšne ureditve je prišlo z uveljavitvijo novega SZ, ki je v 2. odst. 159. člena določil prenehanje veljavnosti ZSG. Slednje je torej imelo za posledico, da je prenehal obstajati pravni naslov, na podlagi katerega je bilo Stanovanjskim skupnostim mogoče priznati lastnost pravne osebe in s tem tudi sposobnost biti stranka pravdnega postopka. V skladu z novo ureditvijo stanovanjskih vprašanj so etažni lastniki v večstanovanjskih hišah morali skleniti pogodbo zaradi ureditve medsebojnih razmerij v zvezi z njenim upravljanjem, med katere spadajo tudi vse zadeve glede stroškov upravljanja in obratovanja (22. do 26. čl. SZ). Kljub temu pa so Skupnosti stanovalcev le ohranile določen pomen na področju stanovanjske zakonodaje, saj je SZ v prehodnih določbah začasno podaljšal njihove pristojnosti tudi za opravljanje nalog, ki sicer izvirajo iz novega zakona, vendar le do sklenitve pogodbe iz 22. člena (145. člen). To pa je posledično pomenilo, da je navkljub razveljavitvi ZSG v tem vmesnem obdobju Skupnost stanovalcev ohranila lastnost pravne osebe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v predmetni pravdni zadevi na strani tožeče stranke nastopa Skupnost stanovalcev Kotlarne na V. v P. Ali so solastniki tega objekta že sklenili pogodbo iz 22. čl. SZ pa iz spisovnih podatkov, ki so na voljo, ni razvidno. To vprašanje, na katerega je sicer precej nejasno opozoril toženec že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pa v skladu z dosedaj obrazloženim ni nepomembno. Iz ugovornih trditev je namreč moč razumeti, da je že jeseni leta 1993 z objektom na V. v P. upravljala družba S., ki v tem postopku nastopa kot zastopnik tožeče stranke. Ta trditev, kot tudi pritožbena navedba o novonastalem položaju v zvezi z drugim upraviteljem, namreč kažeta na možnost, da je bila pogodba o upravljanju spornega objekta že sklenjena, česar pa prvostopno sodišče pri odločanju ni ugotavljalo in posledično niti upoštevalo pri izdaji izpodbijane sodbe. Zato pa je te trditve pritožnika bilo potrebno upoštevati v pritožbenem postopku, in sicer v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava, kamor nenazadnje tudi sodi vprašanje, ali na strani tožeče stranke nastopa oseba, ki ima sposobnost biti stranka pravdnega postopka. Ker tekom postopka na prvi stopnji niso bila ugotovljena vsa pravnorelevantna dejstva, na podlagi katerih bi bilo moč zanesljivo najti odgovor na takšno vprašanje, pritožbeno sodišče tudi nima dovolj trdne podlage na katero bi se lahko oprlo pri ugotavljanju, ali je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je Skupnosti stanovalcev priznalo aktivno legitimacijo v sporu zoper toženca. Zaradi navedenega je bilo potrebno napadeno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje. Tekom slednjega bo potrebno sprva ugotoviti, ali so solastniki objekta na V. že sklenili pogodbo, s katero so uredili medsebojna razmerja glede njegovega upravljanja, in če, s kom so jo sklenili ter kakšna pooblastila so bila na upravitelja prenesena. Nenazadnje pa bo potrebno tudi natančno ugotoviti, kdaj je do morebitnega podpisa takšne pogodbe prišlo.

Slednje namreč lahko odločilno vpliva na pravilno uporabo materialnega prava, ki predpisuje različne posledice glede na to, ali je Skupnost stanovalcev izgubila lastnost pravne osebe in s tem sposobnost biti stranka pravdnega postopka šele tekom tega pravdnega postopka ali že pred vložitvijo izvršilnega predloga zoper toženca.