Jedro

Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 zavzelo stališče, da ima obravnavano kaznivo dejanje naravo enovitega in kolektivnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da kljub temu, da posamezna izvršitvena ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri njih za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Delitev posameznih ravnanj storilcev na samostojna kazniva dejanja bi nasprotovala tako vsebini samega historičnega dogodka kot smislu in namenu predmetne kazenskopravno varovane dobrine - najosnovnejših pravic in socialne varnosti delavcev.

V primeru, da gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Nadalje je treba upoštevati posebno naravo tega kaznivega dejanja kot trajajočega delikta glede nekaterih izvršitvenih načinov.

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je dne 29. 4. 2020 na Okrajno sodišče v Ljubljani vložilo zahtevo za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, torej ravno v času zadržanja zastaranja kazenskega pregona po drugem odstavku 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ. Slednji je bil dne 28. 3. 2020 objavljen v Uradnem listu RS in je začel veljati naslednji dan po objavi. Zakon je prenehal veljati dne 1. 6. 2020. Pritožniki pravilno opozarjajo, da omenjeni zakon obravnava roke, ki se nanašajo na sodne zadeve v teku, pri čemer pa sami spregledajo, da je predmetna kazenska zadeva z vložitvijo na pristojno sodišče postala sodna zadeva, dodeljena ji je bila tudi opravilna številka kazenske zadeve. Posledično je zanjo nastopilo začasno zadržanje zastaranja kazenskega pregona z dnem vložitve, ponovno pa steklo dne 1. 6. 2020. Ne gre za pomanjkanje konkretizacije zavestne kršitve relevantnih predpisov s področja delovnega oziroma socialnega prava, saj nadaljnja razčlemba subjektivnega zakonskega znaka v opis niti ne sodi. Do kršitve bi lahko prišlo šele z izostankom konkretizacije abstraktnega dela opisa, ko torej v konkretnem delu opisa ne bi bili določeni opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Opis, v katerem se obdolžencema za točno določeno obdobje očita, da za delavki nista plačevala dela plač, regresa, drugih prejemkov iz delovnega razmerja in prispevkov za socialno varnost, vsebuje dovolj jasno in vsebinsko napolnjeno konkretizacijo zavestne opustitve plačila dela navedenih plačil in dajatev.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženca sta dolžna plačati vsak po 180,00 EUR sodne takse, obdolžena pravna oseba pa 580,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, in jima na podlagi istega zakonskega določila izreklo pogojno obsodbo, v kateri je vsakemu določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter pod posebnim pogojem, da v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe plačata oškodovanki C. C. vsak 5.623,26 EUR, oškodovanki D. D. pa vsak 3.718,405 EUR, obdolženo pravno osebo M. d. o. o. pa spoznalo za kazensko odgovorno za navedeno kaznivo dejanje, na podlagi 42. člena KZ-1 in 3. točke četrtega člena v zvezi s 7. točko 25. člena ZOPOKD in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo denarno kazen v višini 10.000,00 EUR s preizkusno dobo enega leta ter določilo, da mora obdolžena pravna oseba izrečeno denarno kazen v primeru preklica pogojne obsodbe plačati v roku treh mesecev. Odločilo je, da so obdolženca in obdolžena pravna oseba dolžni nerazdelno plačati oškodovanki C. C. 11.246,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila, oškodovanki D. D. pa 7.436,81 EUR ter s presežkom premoženjskopravnih zahtevkov oškodovanki napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencema in obdolženi pravni osebi naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovornik obdolžene A. A. in zakonita zastopnica obdolžene pravne osebe M. d. o. o. z domala identično pritožbo, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zagovornik obdolženega B. B. z vsebinsko skoraj enako pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo spremeni tako, da iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zoper obdolžena A. A. in B. B. ter obdolženo pravno osebo M. d. o. o. zavrne obtožni predlog, podrejeno pa, da obdolženca in obdolženo pravno osebo oprosti obtožbe, zagovornik obdolženca pa še podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani na pritožbe ni odgovorilo.

4. Po preučitvi pritožb, izpodbijane sodbe ter podatkov v spisu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbe zagovornikov obdolžencev in zakonite zastopnice obdolžene pravne osebe M. d. o. o. niso utemeljene.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da sta pritožbi zagovornika obdolžene A. A. in zakonite zastopnice obdolžene pravne osebe M. d. o. o. domala identični, pritožba zagovornika obdolženega B. B. pa vsebinsko skoraj enaka kot prej navedeni pritožbi, zato bo nanje odgovarjalo hkrati ter povezano v delih, ki jih uveljavlja zgolj pritožba zagovornika obdolženca.

**_Glede dokončanja kaznivega dejanja in zastaranja kazenskega pregona_**

6. Pritožniki sodišču prve stopnje prvenstveno očitajo, da je napačno štelo, da je bilo očitano kaznivo dejanje dokončano dne 16. 2. 2017, ko je začel teči rok za zastaranje kazenskega pregona, in da se ta izteče dne 9. 5. 2023. Sodišče je neutemeljeno podaljšalo zastaralni rok za 64 dni, saj je napačno razlagalo „Covid“ zakonodajo, pri tem pa spregledalo, da je bila v konkretnem primeru zahteva upravičenega tožilca vložena šele dne 15. 9. 2021, torej šele po sprejetju omenjene „Covid“ zakonodaje. Prav tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno zastaralni rok podaljšati še za 18 dni zaradi bolezenske nezmožnosti obdolženke za glavno obravnavo med 14. 11. in 1. 12. 2022, saj se postopek zaradi njenega zdravstvenega stanja, o katerem sicer ni nikakršnih dokazov v spisu, ni v ničemer podaljšal. Po mnenju pritožnikov se sodišče pri tem ne more zanesti na lastno oceno, saj ne razpolaga z medicinskim znanjem, navedeno lahko ugotovi le izvedenec ustrezne stroke, ki pa ni bil angažiran.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo kaznivo dejanje dokončano dne 16. 2. 2017. Iz podatkov spisa izhaja, da je oškodovanka D. D. dne 13. 12. 2016 podala izredno odpoved z dnem 15. 12. 2016. Sicer je pravilno stališče pritožnikov, da izredna odpoved prične učinkovati takoj in brez odpovednega roka, vendar pa se v delovnem pravu v primeru nejasnosti ugotavlja pravo voljo strank, ki pa je omejena s prisilnimi predpisi. Zato v zvezi s tem ni mogoče spregledati dejstva, da je iz odjave oškodovanke iz zdravstvenega zavarovanja razvidno, da je med oškodovanko in obdolženo pravno osebo prišlo do dogovora o koriščenju dopusta do dne 15. 2. 2017. To pomeni, da izredna odpoved oškodovanke D. D. ni bila realizirana v delu, kjer je zapisala, da izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dnem 15. 12. 2016, saj so ta dan naknadno na novo določile stranke same v medsebojnem dogovoru, ki so ga nato priložile obrazcu za odjavo iz zavarovanja (priloga A57). Sodišče prve stopnje se je o slednjem prepričalo še s poizvedbo na območni Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki je z dopisom z dne 10. 3. 2022 sporočil, da je zavezanec tj. delodajalec oziroma obdolžena pravna oseba odjavnemu obrazcu priložil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani oškodovanke D. D., s prošnjo o odjavi iz zavarovanja po datumu 15. 2. 2017 in potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela. Pripisali so še, da bi v primeru, če bi zavezanec istočasno priložil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in izredno odpoved s strani delavca ter se datuma prenehanja ne bi ujemala, to dodatno razčiščevali z delodajalcem (l. št. 382).

8. Zagovornik obdolženega B. B. dodatno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo iz krivdoreka izločiti izvršitvene fakte, za katere je zastaranje pregona že nastopilo, torej vsa dejanja, ki naj bi predstavljala očitane kršitve pravic oškodovankama C. C. in D. D.(z izjemo neplačila odpravnine).

9. Pritožnik nima prav. Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 zavzelo stališče, da ima obravnavano kaznivo dejanje naravo enovitega in kolektivnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da kljub temu, da posamezna izvršitvena ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri njih za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. To izhaja tudi iz okoliščin obravnavane zadeve, saj je bilo več izvršitvenih ravnanj storjenih zoper isti oškodovanki, ta pa so tudi časovno povezana. Obdolžencema se namreč očita neizplačevanje ali le delno izplačevanje različnih prejemkov in dajatev v obdobju od 31. 10. 2015 do 16. 2. 2017. Delitev posameznih ravnanj storilcev na samostojna kazniva dejanja bi nasprotovala tako vsebini samega historičnega dogodka kot smislu in namenu predmetne kazenskopravno varovane dobrine - najosnovnejših pravic in socialne varnosti delavcev. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da vsa očitana izvršitvena ravnanja obdolžencev predstavljajo eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic.

10. V primeru, da gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Nadalje je treba upoštevati posebno naravo tega kaznivega dejanja kot trajajočega delikta glede nekaterih izvršitvenih načinov. Skladno s kazenskopravno teorijo, kot tudi sodno prakso, je v primeru opustitvenih izvršitvenih oblik (na primer neizplačilo plač ali prispevkov) to kaznivo dejanje nedvomno trajajoče, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pri obravnavani normi se kot formalno dokončanje upošteva čas prvega neizplačila, kot materialno dokončanje pa čas zadnjega neizplačila, v konkretnem primeru torej dne 16. 2. 2017, kot že pojasnjeno zgoraj.

11. Zmotno je tudi stališče pritožnikov, da epidemija nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (Covid-19) ni imelo nikakršnega vpliva na konkretni sodni postopek. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani dne 29. 4. 2020 na Okrajno sodišče v Ljubljani vložilo zahtevo za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, torej ravno v času zadržanja zastaranja kazenskega pregona po drugem odstavku 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ. Slednji je bil dne 28. 3. 2020 objavljen v Uradnem listu RS in je začel veljati naslednji dan po objavi. Veljavnost zakona je bila po njegovem drugem členu časovno omejena do prenehanja razlogov za veljavnost ukrepov, sprejetih s tem zakonom, najdlje pa do 1. 7. 2020. Zakon je na podlagi navedenega člena v zvezi s Sklepom Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS CoV-2 (COVID-19) z dne 21. 5. 2020 prenehal veljati dne 1. 6. 2020. Pritožniki pravilno opozarjajo, da omenjeni zakon obravnava roke, ki se nanašajo na sodne zadeve v teku, pri čemer pa sami spregledajo, da je predmetna kazenska zadeva z vložitvijo na pristojno sodišče postala sodna zadeva, dodeljena ji je bila tudi opravilna številka kazenske zadeve. Posledično je zanjo nastopilo začasno zadržanje zastaranja kazenskega pregona z dnem vložitve, ponovno pa steklo dne 1. 6. 2020. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je potrebno zastaralni rok zaradi tako imenovane Covid zakonodaje podaljšati, vendar ne za 64 dni, temveč za 33 dni, kolikor znaša število dni med vložitvijo zahtevka tožilstva za opravo posameznih preiskovalnih dejanj in prenehanjem razlogov za veljavnost ukrepov, sprejetih po navedenem zakonu. Zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožnega predloga, tako nastopi dne 21. 3. 2023. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da kazenski pregon za kaznivo dejanje po obravnavanem obtožnem predlogu v času odločanja pritožbenega sodišča še ni zastaral, na preostale pritožbene navedbe v zvezi s tem (npr. da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno zastaralni rok podaljšati še za 18 dni zaradi bolezenske nezmožnosti obdolženke za glavno obravnavo med 14. 11. in 1. 12. 2022) ne bo odgovarjalo, saj za odločitev niso relevantne.

_**Glede konkretizacije subjektivnega zakonskega znaka v izreku izpodbijane sodbe**_

12. Zagovornik obdolženca graja odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni subjektivni in objektivni znaki kaznivega dejanja, pri čemer izpostavlja nekonkretiziranost obtožnega predloga in izreka sodbe glede zakonskega znaka „kdor zavestno ne ravna po predpisih“.

13. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da so subjektivni zakonski znaki del notranjega sveta storilca, da je obravnavani zakonski znak dovolj določno opredeljen že v samem zakonu, zato zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Na obstoj zavesti storilca namreč sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin in zaključek o obstoju določene zavesti storilca, pa sodišče navede v obrazložitvi sodbe in je s tem del dokazne ocene in ne njenega izreka.

14. Po pregledu opisa kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da odnos obdolžencev do očitanega dejanja izhaja iz kazensko pravnega očitka, da obdolženec kot zakoniti zastopnik in obdolženka kot dejanska poslovodja M. d. o. o., v času od 31. 10. 2015 do 16. 2. 2017 nista ravnala po predpisih o izplačilu plače, regresa in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, določenih v določbi 127., 131. in 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov, določenih v določbah 8. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost ter določbah 352. in 353. v zvezi z 283. členom Zakona o davčnem postopku in sta tako prikrajšala delavki za pravice, ki jim pripadajo, pri čemer pa sta oba skrbela za poslovanje družbe, tudi za plače in ostale obveznosti do delavcev. V predmetni zadevi tako ne gre za pomanjkanje konkretizacije zavestne kršitve relevantnih predpisov s področja delovnega oziroma socialnega prava, nadaljnja razčlemba subjektivnega zakonskega znaka pa v opis niti ne sodi. Do kršitve bi lahko prišlo šele z izostankom konkretizacije abstraktnega dela opisa, ko torej v konkretnem delu opisa ne bi bili določeni opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Opis, v katerem se obdolžencema za točno določeno obdobje očita, da za delavki nista plačevala dela plač, regresa, drugih prejemkov iz delovnega razmerja in prispevkov za socialno varnost, vsebuje dovolj jasno in vsebinsko napolnjeno konkretizacijo zavestne opustitve plačila dela navedenih plačil in dajatev. Že iz samega opisa, v katerem se obdolžencema očita, da v navedenem obdobju nista plačevala dela plač, regresa, drugih prejemkov iz delovnega razmerja in prispevkov za zaposlene v funkciji zakonitega zastopnika in dejanske poslovodje obdolžene pravne osebe, pri čemer sta oba skrbela za poslovanje družbe, tudi za plače in ostale obveznosti do delavcev, je torej mogoče z zadostno mero sklepati o zavedanju obdolžencev, da kršita relevantne predpise.

_**Glede elementa krivde**_

15. Pritožniki sodbo izpodbijajo tudi iz razloga, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je subjektivne zakonske znake objektiviziralo tako, da je svojo presojo zreduciralo na ugotavljanje dejanske in pravne utemeljenosti zahtevkov oškodovank oziroma je po oceni obrambe dokazna podlaga prešibka, saj v ničemer ne izkazuje notranjega procesa razmišljanja obdolžencev.

- Obveznosti iz naslova odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka

16. Ne drži, da se obdolženca nista zavedala obveznosti iz naslova odpravnine za oškodovanko C. C. Izgovarjanje obrambe, da sta utemeljeno verjela navedbi iz izredne odpovedi navedene oškodovanke, kjer naj bi zapisala, da ji odpravnina ne pripada, ker je pri delodajalcu zaposlena manj kot leto, je docela neuspešna, saj je taista oškodovanka v izreku predmetne izredne odpovedi zapisala, da ji odpravnina pripada. Hkrati pa nasprotujoče navedbe pri povprečnem človeku vzpodbudijo pozornost in terjajo premislek, na katero od njiju se je zanesti. Oba obdolženca sta kot zakoniti zastopnik oziroma dejanska poslovodja tudi vedela, da je oškodovanka pri njima zaposlena več kot eno leto, saj sta vodila tudi podjetje E. E. s. p., kot to izhaja iz izpovedb obeh oškodovank, kar obdolženca tudi nikoli nista zanikala, še več, obdolženka je v svojem zagovoru povedala, da je delodajalec delavki D. D. „vsa leta, ko je delala za delodajalca in E. E., redno izplačeval vse dohodke“, obdolženec pa je v zagovoru sam izpostavil, da v tekstilni dejavnosti uspešno posluje že več kot 20 let, leta 2001 pa je dobil tudi priznanje kot enemu od najuspešnejših podjetnikov. Vse to pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje iz 13. in 27. točke izpodbijane sodbe, da sta obdolženca, ki sta skupaj skrbela za poslovanje obdolžene pravne osebe, vedela za obravnavano obveznost do oškodovanke C. C. Posledično sta se zavedala tudi obveznosti izplačila odškodnine za čas odpovednega roka, saj to nedvoumno izhaja iz oškodovankine izredni odpovedi, zato pritožbeno sodišče presoji sodišča prve stopnje iz 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe v celoti sledi in se v izogib ponavljanju nanjo tudi sklicuje.

17. Kot obrazloženo zgoraj, se izkažejo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z obveznostmi obdolžencev do oškodovanke D. D. Tako ni dvoma, da je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi, ki jo je podala navedena in ji na podlagi tega pripada odpravnina. Pri tem je tako brezpredmetno izvajanje obrambe, da je poslovodstvo obdolžene pravne osebe štelo, da je bila oškodovanki redno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker nove pogodbe ni sprejela. Namreč, v primeru, da bi naziranje obrambe držalo, bi poslovodstvo obdolžene pravne osebe oškodovanko iz ZZZS odjavilo takrat, ko je štelo, da je bila redna odpoved vročena, in ko se je iztekel odpovedni rok po pogodbi o zaposlitvi. Utemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je poslovodstvo obdolžene pravne osebe sprejelo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oškodovanke in jo štelo za merodajno, saj jo je edino priložilo k obrazcu za odjavo oškodovanke iz ZZZS.

18. V zvezi z obveznostjo iz naslova odpravnine se za brezpredmetne izkažejo pritožbene navedbe, da se novi delodajalec ni zavezal upoštevati delovne dobe pri obeh delodajalcih, saj to za obravnavano zadevo niti ni ključno v tolikšni meri, da bi obdolženca razbremenilo te obveznosti. Pritožniki namreč spregledajo, da je pri oškodovankah kot delavkah prišlo do spremembe delodajalca ter da so bile odpovedi pogodb o zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu E. E. s. p. s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri obdolženi pravni osebi izvedene pravno nespretno oziroma celo odveč. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč z določbo 75. člena ureja institut varstva delavcev pri spremembi delodajalca, z določbo 92. člena pa institut varstva delavcev pri odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Pri prvem institutu gre za primer spremembe delodajalca po izvedenem pravnem prenosu podjetja ali dela podjetja in za ohranitev pravic in obveznosti delavca iz delovnega razmerja, pri drugem institutu pa gre za primer (redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za ponudbo nove pogodbe. Kot je pravilno ugotovilo in izčrpno pojasnilo sodišče prve stopnje v točkah 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, je v obravnavanem primeru prišlo do prenosa podjetja E. E. s. p. na prevzemno družbo, tj. obdolženo pravno osebo, kot to za slednjo izhaja iz izpiska AJPES na l. št. 11-12. V takšnem primeru pa se delavcem ne vroča odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to velja pri uporabi instituta iz 92. člena ZDR-1. Kar je pomembno pri varstvu delavcev pri spremembi delodajalca je, da poleg prenosa in zagotavljanja pravic iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika (najmanj 1 leto po prenosu), v skladu s 75. členom ZDR-1 delodajalec prevzemnik delavcem zagotavlja še kontinuiteto pravic, ki so vezane na delovno dobo pri delodajalcu prenosniku, kot da ne bi prišlo do spremembe delodajalca. S prenosom podjetja namreč vse pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi preidejo na delodajalca prevzemnika. Z dnem prenosa delodajalec prevzemnik tako postane nosilec pravic in obveznosti iz pogodb, delodajalec prenosnik pa sočasno preneha biti nosilec teh pravic in obveznosti. Na takšen način, sicer po 73. členu takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), pa je bila izvedena tudi sprememba delodajalca za oškodovanko D. D., kot to izhaja iz Aneksa k Pogodbi o zaposlitvi št. 12, z dne 2. 9. 1997, in sicer se je spremenil naziv delodajalca iz F. d. d. v E. E. s. p. (priloga C19), enako pa izhaja tudi za oškodovanko C. C., kjer je prišlo do spremembe naziva delodajalca iz G. d. d. v prav tako E. E. s. p. (l. št. 453). Podobno je tudi pri institutu, ki so ga uporabili obdolženca in obdolžena pravna oseba, vendar s to razliko, na katero pritožniki tudi opozarjajo, da se mora po tem členu delodajalec pogodbeno zavezati, da bo upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. Vseeno pa ob tem spregledajo, da morajo biti za uspešno razbremenitev obveznosti plačila odpravnine s strani prejšnjega delodajalca kumulativno izpolnjeni pogoji, in sicer da delodajalec ali zavod za zaposlovanje ponudi zaposlitev pri drugem delodajalcu, da je ponudba dana v času odpovednega roka, da se ponudba nanaša na ustrezno zaposlitev za nedoločen čas v smislu petega odstavka 91. člena ZDR-1, da delavec sprejme ponudbo in sklene pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem, ter končno, da se novi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. Ker v obravnavanem primeru zadnji pogoj ni bil izpolnjen, se prejšnji delodajalec ni razbremenil obveznosti plačila odpravnine. Pritožbeno sodišče ob navedenem zato opozarja še na določilo četrtega odstavka 75. člena ZDR-1, ki ureja solidarno odgovornost delodajalca prevzemnika in delodajalca prenosnika za obveznosti oziroma terjatve delavcev, ki je predvidena tako za terjatve delavcev, ki so nastale do datuma prenosa podjetja, kot tudi za terjatve, nastale zaradi odpovedi pogodb o zaposlitvi, do katerih je prišlo, ker so se delavcem zaradi prenosa podjetja iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. V takšnem primeru se odpoved delavca sicer šteje za odpoved delodajalca iz poslovnih razlogov, kar pomeni, da delavec pridobi terjatve iz tega naslova. V obravnavanem primeru sta oškodovanki terjatev iz naslova odpravnine pridobili na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje, saj se delodajalec pred zahtevki delavk za plačilo odpravnine ni branil v delovnem sporu, kjer bi sodišče presodilo utemeljenost njune izredne odpovedi. Neupoštevne so pritožbene navedbe, da oškodovanki obdolženi pravni osebi nista predložili dokumentacije o njihovih prejšnjih zaposlitvah, saj je v vseh primerih šlo za prenos delavcev preko instituta spremembe delodajalca, ki je v tem pogledu pravni naslednik prejšnjih delodajalcev obeh oškodovank in je dokumentacija v zvezi s tem v posesti obdolžene pravne osebe. Sodišče prve stopnje je za obe oškodovanki pravilno presodilo kontinuiteto zaposlitev, in sicer za oškodovanko C. C. v 21. točki, za oškodovanko D. D. pa v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, tej presoji pa se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Po presoji pritožbenega sodišča vse navedeno pomeni, da se je zaradi prenosa prejšnjega delodajalca na obdolženo pravno osebo, kot družbo prevzemnico, vzpostavila solidarna odgovornost za plačilo odpravnine obema oškodovankama do višine, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

_- Obveznosti iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost_

19. Ni dvoma, da je bila oškodovanka D. D. od dne 11. 11. 2016 do dne 4. 2. 2017 bolniško odsotna z dela. Obdolženca sta razpolagala s potrdili o upravičeni zadržanosti od dela za oškodovanko D. D., izdanimi za obdolženo pravno osebo kot delodajalca (l. št. 385), ki sta ju ravno tako priložila odjavi iz ZZZS, zato sta tudi vedela, da je v času bolniške odsotnosti delavca do 30 dni nadomestilo za odsotnost in s tem prispevke za socialno varnost zavezan plačati delodajalec,1 ki pa jih obdolženca nista plačala. Zato tudi po 30 dneh ni nastopila obveznost plačila navedenih prispevkov s strani ZZZS. Hkrati pa tudi posedovanje navedenih potrdil dodatno pritrjuje zaključkom, da je poslovodstvo obdolžene pravne osebe štelo, da delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi, temveč izredne, podane s strani delavke, oškodovanke D. D. _- Obveznosti iz naslova regresa in dela plače_

20. Obramba obdolženca v zvezi z neplačilom dela plače za junij 2016 oškodovanki C. C. ter sorazmernega regresa za leto 2015 za obe oškodovanki, sorazmernega regresa za leto 2016 za oškodovanko C. C. in celotnega regresa za leto 2016 za oškodovanko D. D. meni, da obdolžencema ni mogoče očitati zavestnega kršenja predpisov, saj oškodovanki tega nista omenjali v izrednih odpovedih, prav tako jih nobena tudi ni zahtevala s tožbo pred pristojnim delovnim sodiščem.

21. Kot je pravilno zavzelo stališče sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, sta obdolženca zavestno kršila predpise o plači iz delovnega razmerja. Poleg dejstva, da ZDR-1 z določbama 126. in drugega odstavka 134. člena določa plačo za delo, ki mora biti izplačana najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, je nesporno tudi zavedanje obdolžencev, da takšna obveznost izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med obdolženo pravno osebo, katere poslovodstvo sta obdolženca, in oškodovanko C. C. Neupoštevna je zato pritožbena navedba, da oškodovanke C. C. po podani izredni odpovedi poslovodstvo obdolžene pravne osebe ni štelo med prisotnimi v delovnem procesu in je bilo neizplačilo zgolj pomota, saj je bila oškodovanki za 13 dni v mesecu juniju izdana plačilna lista (priloga A37), medtem ko podatki Banke X. o prometu na računu obdolžene pravne osebe ne prikazujejo odliva v višini dela plače po plačilni listi, prav tako bančni izpiski na TRR oškodovanke C. C. ne prikazujejo priliva v enaki višini (priloge A64 in A16-A36). Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da ZDR-1 v tretjem odstavku 135. člena določa, da je pisni obračun verodostojna listina, na podlagi katere lahko delavec predlaga sodno izvršbo. Vseeno pa to ne pomeni, da je breme opozarjanja in uveljavljanja izplačila (dela) plače preloženo na delavca, saj je to zakonska obveza, ki sta se jo obdolženca pri poslovanju zavedala. Sodišče prve stopnje je zato tudi pravilno upoštevalo nakazilo 100,00 EUR na TRR račun oškodovanke iz naslova plače za mesec junij 2016, ki je bilo izvedeno leto in pol po zapadlosti te obveznosti, saj to izpričuje, da sta se neporavnane obveznosti zavedala, pa jo kljub temu nista izpolnila v celoti.

22. Povsem zgrešeno zagovornik obdolženca povzema vsebino Plačilnega naloga št. 000–1237/2016–1 z dne 18. 7. 2016 (l. št. 351) in iz tega izpelje, da je obdolženec utemeljeno sklepal, da v obdobju od 1. 1. 2016 do 30. 6. 2016 drugih obveznosti pravna oseba ni imela. Iz navedenega plačilnega naloga namreč ne izhaja, da se je v inšpekcijskem postopku pregledalo navedeno obdobje, temveč, da so na podlagi pisnega opomina delodajalcu za izpolnitev obveznosti s strani obeh oškodovank izvedli inšpekcijski nadzor, zaradi neizplačila plače za mesec december 2016, ki bi moralo biti izvedeno najkasneje do dne 18. 1. 2017. Zato je povsem neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je zaradi inšpekcijskega postopka, ki ima pristojnost tudi nad izplačevanjem regresa, obdolženec utemeljeno sklepal, da pravna oseba obveznosti iz tega naslova ni imela. Obdolženca pri poslovanju nista laika, saj sta skrbela za poslovanje podjetja E. E. s. p., obdolženo pravno osebo in podjetja N. d. o. o., vsi te subjekti pa so zaposlovali delavce do katerih sta imela obdolženca kot vsakokratna delodajalca obveznosti iz naslova delovnega razmerja, skladno z delovnopravno zakonodajo.

23. Kot obrazloženo že v točkah 16. in 18. obrazložitve te sodbe se obdolženca tudi ne moreta razbremeniti odgovornosti za plačilo (sorazmernega) regresa v letih 2015 in 2016 obema oškodovankama, na način, da obveznost prevalita na delodajalca E. E. s. p., saj, kot pojasnjeno, sta tudi ta subjekt vodila obdolženca. Ne glede na to, pa sta oškodovanki zahtevali le regres za čas delovnega razmerja pri obdolženi pravni osebi, kar pomeni, da gre za obveznost obdolžene pravne osebe oziroma njenega poslovodstva, obdolžencev. Regres je zakonsko določen kot pravica delavca, katere namen je v tem, da si lahko delavci privoščijo plačan oddih v času izrabe letnega dopusta. Ker gre za kogentno normo iz 131. člena ZDR-1, ki je zapisana tudi v 8. členu pogodb o zaposlitvi, ki sta bili sklenjeni med obdolženo pravno osebo in oškodovanko C. C. ter obdolženo pravno osebo in oškodovanko D. D. (prilogi A4 in C27) je neutemeljeno pritožbeno izvajanje, da je sodišče prve stopnje naklep gradilo na tem, da obdolženec pozna pravo in da se očitani obveznosti po zakonu sploh ne more izogniti, ker mu je ta poznana. Ta obveznost jima je poznana, saj je zapisana ravno v pogodbah, katere stranka je bil obdolženec kot zakoniti zastopnik in obdolženka kot dejanska poslovodja obdolžene pravne osebe.

24. Pritožniki opozarjajo tudi, da sta obdolženca izvajala določene legitimne in zakonite ukrepe, ki so v skladu z delovno zakonodajo, z namenom reorganizati poslovanje, poleg tega pa kritizirajo tudi pomanjkljivo izvedensko mnenje, ki bi ga morali dopolniti, saj izvedenec ni odgovoril na vprašanje, ali je bilo sredstev dovolj ob zapadlosti, prav tako pri presoji objektivne zmožnosti poplačila obveznosti obdolžene pravne osebe ni upošteval relacija med obdolženo pravno osebo in N. d. o. o., saj gre za vertikalno povezano enotno proizvodno-trgovsko podjetje, kot tudi, da je delavce N. d. o. o. zmotno opredelil kot tuje delavce.

25. Pritožbeno sodišče zavrača vse pritožbene polemike obrambe v smeri reorganizacije poslovanja obdolžene pravne osebe, saj bi sicer nasprotna razlaga, za katero se zavzemajo pritožniki, pomenila, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in zaposlitve njenih delavcev, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada, vključno z vsemi predpisanimi obveznimi prispevki, namenjeni socialni varnosti. Kot je to v razlogih izpodbijane sodbe pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče RS že v več svojih odločbah zavzelo jasno stališče, da poslovanja družbe ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcev oziroma z neizplačilom obveznih prispevkov za socialno varnost. Izplačilo plače delavcu, drugih prejemkov iz delovnega razmerja in predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Plače, nadomestila plače, neizplačane odpravnine ter plačilo obveznih prispevkov imajo tudi po določbi 21. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) naravo prednostnih terjatev, kar pomeni, da ima plačilo teh terjatev v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP) in tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno), zlasti pa pred stroški, povezanimi z iskanjem novih projektov. Gospodarska družba mora dati prednost plačam delavcem, šele nato, če ima presežek sredstev, lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, povezane s poslovanjem družbe.

26. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno in argumentirano zaključilo, da sta obdolženca kot poslovodstvo obdolžene pravne osebe imela možnost poravnati obravnavane obveznosti do obeh oškodovank, saj je bila obdolžena pravna oseba tega objektivno zmožna, pri čemer pritožbeno sodišče dodatno ugotavlja, da pritožbene navedbe, ki gredo v smeri, da sta obdolženca izvajala prestrukturiranje in sprejela določene ukrepe, pomenijo zgolj, da obdolženca nista pravočasno sprejela ustreznih ukrepov, da bi kljub slabemu poslovanju lahko pravočasno poravnavala obveznosti do delavcev oziroma do oškodovank. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sledilo prepričljivim in strokovnim pojasnilom izvedenca finančne stroke, ki je glede na podatke o prometu na računu obdolžene pravne osebe, brez druge računovodske dokumentacije, ki ni bila vložena v spis, in ne bi spremenila izvedenskega mnenja, podal zaključek, da je obdolžena pravna oseba imela na voljo finančna sredstva, ki jih ni namenila za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, niti za plačilo obveznih prispevkov, ampak je pri plačilih dala prednost drugim upnikom oziroma drugim obveznostim in s tem na tak način balansirala poslovanje. Kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je namreč podano vselej, kadar storilec ravna v nasprotju s prednostno naravo terjatev delavcev iz naslova delovnega razmerja, pa čeprav to počne z namenom ohranitve dejavnosti. Nikakor tudi ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da je izvedenec pavšalno zaključil, da je bilo v nekem daljšem časovnem obdobju sredstev za poplačilo dovolj, temveč je svoje zaključke utemeljil tudi na podlagi javno objavljenih podatkov pregleda bilance stanja in izkaza uspeha za leti 2016 in 2017, poleg že prej omenjenih podatkov iz transakcijskega računa obdolžene pravne osebe za leto 2016 ter vse do 25. 5. 2017. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi bilo potrebno izvedensko mnenje dopolniti, saj je izvedenec tudi pri zaslišanju vztrajal, da dodatna poslovna dokumentacija zaključkov ne bi spremenila. Poleg tega pritožbeno sodišče ne more spregledati, da je imela obdolženka kot trenutna zakonita zastopnica možnost izročiti poslovno oziroma računovodsko dokumentacijo pred izdelavo izvedenskega mnenja, pa tega ni storila, prav tako dokumentacijo do konca glavne obravnave ni vložil niti zagovornik obdolženke, čeprav se je to zavezal narediti. Glede pritožbenih navedb, da je z vidika presoje objektivne zmožnosti poplačila obveznosti obdolžene pravne osebe pomembna tudi relacija med obdolženo pravno osebo in N. d. o. o., saj gre za vertikalno povezano enotno proizvodno-trgovsko podjetje in da je izvedenec zmotno opredelil delavce N. d. o. o. kot tuje delavce, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to ne vpliva na ugotovljeno objektivno zmožnost poplačila obveznosti do obeh oškodovank, ki sta bili zaposleni pri obdolženi pravni osebi, temveč zgolj utrjuje zaključek sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno sledilo argumentaciji izvedenca, da bi morala obdolženca primarno zagotoviti plače delavcem obdolžene pravne osebe ter šele potem poravnavati obveznosti do dobaviteljev in druge obveznosti, torej tudi obveznosti kot so posojila drugi povezani družbi. Pritožbeno sodišče tako v celoti sledi obrazložitvi 25. točke sodbe sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanjo.

**_Kazenska sankcija, posebni pogoj in premoženjskopravni zahtevek_**

27. Odločbo o kazenski sankciji grajajo vsi pritožniki. Obramba namreč meni, da je sodišče kot obremenilno okoliščino neutemeljeno štelo zavestno kršenje predpisov, ki je tako ali tako subjektivni znak kaznivega dejanja. Prav tako po njihovem mnenju ni izkazan naveden zakonski znak, saj je bil delavnopravno položaj oškodovank zapleten, o obsegu njunih pravic in obveznosti so obstajale različne pravne podlage, ki niso bile predmet sodnega preizkusa, saj oškodovanki nista sprožili delovnopravnega spora. Vse to bi moralo sodišče upoštevati kot olajševalne okoliščine, zato je kazen materialnopravno nepravilno odmerilo. Glede posebnega pogoja so pritožniki mnenja, da zahtevani zneski ne izhajajo iz domnevne škode, povzročene s kaznivim dejanjem. Obdolžena pravna oseba pa izpodbija tudi odločitev o višini pogojno določene kazni, saj je kazen nesorazmerna in neprimerna po višini, ker dosega več kot polovico očitane pridobljene protipravne premoženjske koristi, kar je oškodovankam priznalo v okviru premoženjskopravnega zahtevka. Slednjega pa je po njihovem mnenju sodišče oškodovankama tudi neutemeljeno priznalo, čeprav bi ju moralo napotiti na pot pravde.

28. S takšnimi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ne strinja, saj po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih trditev ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije izrečene obdolžencema ali obdolženi pravni osebi. Prvostopenjsko sodišče je namreč v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, na tej podlagi pa utemeljeno izreklo pogojne obsodbe, v katerih je obdolžencema določilo kazen zapora petih mesecev, obdolženi pravni osebi pa denarno kazen v višini 10.000,00 EUR, kar je zakonski minimum po 13. členu ZOPOKD. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je kazen obdolžene pravne osebe nesorazmerna in neprimerna. Po presoji pritožbenega sodišča se v tako izrečeni kazenski sankciji v zadostni meri odražajo tako osebne okoliščine na strani obdolžencev kot teža kaznivega dejanja, vključno z izpolnitvijo alternativno predpisanih izvršitvenih ravnanj in njegovimi posledicami ter časovno oddaljenostjo od obravnavanega kaznivega dejanja. Obdolženca sta kaznivo dejanje izvrševala, tako da sta zavestno kršila več predpisov (poudarek je na več predpisov in ne na zavestno), kar je okoliščina, ki vpliva na odmero kazni, saj je kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 storjeno že s kršitvijo enega predpisa, ki ureja delovnopravna razmerja, kar pomeni, da gre pri izpolnitvi alternativno predpisanih izvršitvenih ravnanj za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava, zaradi česar se tosmerne pritožbene navedbe zagovornikov pokažejo kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je glede na navedene ugotovitve pritožbenega sodišča tudi utemeljeno odločilo o posebnem pogoju, da obdolženca oškodovankama v določenem roku povrneta po temelju in višini pravilno ugotovljeno pridobljeno protipravno premoženjsko korist. 29. Iz enakih razlogov je tako neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče oškodovankama neutemeljeno priznalo premoženjskopravni zahtevek. Namreč, zahtevki oškodovank po civilnih predpisih še niso zastarali, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 353. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje. Kot je bilo že bilo pojasnjeno pa kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje še ni zastaral. _**Stroški kazenskega postopka**_

30. Pritožniki grajajo tudi odločbo o stroških, saj bi sodišče moralo obtožni predlog zavrniti zaradi zastaranja oziroma obdolženca in obdolženo pravno osebo oprostiti obtožb, stroškovna odločitev pa bi morala temeljiti na določbi prvega odstavka 96. člene ZKP, tako da stroški, izdatki in nagrade bremenijo proračun.

31. Pritožbeno sodišče se z izvajanji pritožnikov ne strinja. Sodišče prve stopnje je obdolžencema in obdolženi pravni osebi utemeljeno naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in vsakemu tudi plačilo sodne takse. Tudi po oceni pritožbenega sodišča iz podatkov spisa ne izhajajo nobene okoliščine, zaradi katerih plačila stroškov postopka ne bi zmogli plačati brez škode za lastno preživljanje.

32. Glede preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne, bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

33. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

34. Glede na izid kazenskega postopka in upoštevajoč premoženjske razmere obdolžene A. A., ki je direktorica obdolžene pravne osebe ter prejema plačo v višini 800,00 EUR, obdolženega B. B., ki prejema 600,00 EUR pokojnine ter je lastnik nepremičnine in obdolžene pravne osebe, s premoženjem v obliki osnovnega kapitala in lastništvom poslovnega prostora, so navedeni v skladu s tretjim odstavkom 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in 42. členom ZOPOKD dolžni plačati vsak sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa obdolžencema odmerjena na podlagi tar. št. 7111, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), obdolženi pravni osebi pa na podlagi tar. št. 7117, 71113 in 7122 ZST-1. 1 Po takratni ureditvi 137. člena Zakona o delovnih razmerjih in 29. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.