Jedro

Kontingenti so ugodnost, ki jih določi vlada, na uvozniku pa je, da uveljavi pravice iz tega naslova. Gre za izjemo, ki je dovoljena le, če jo deklarant izrecno uveljavlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 9.8.2001, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Jesenice z dne 24.1.2001. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožeče stranke za delni odpust carinskega dolga in spremembo podatkov v deklaraciji za sprostitev blaga v prost promet z dne 19.12.2000, Izpostava ... (ECL).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in pritrjuje razlogom v obrazložitvi njene odločbe. Po presoji sodišča prve stopnje carinski organ prve stopnje utemeljeno ni ugodil tožnikovi zahtevi, da se spozna ECL za nepravilno in na tej podlagi zmanjša carinski dolg iz obravnavanega uvoza. Ne drži trditev tožeče stranke, da so Uredbo o določitvi carinskih kontingentov pri uvozu blaga v letu 2000 (Uradni list RS, št. 103/99, Uredba), na katero se sklicuje tožeča stranka, carinski organi dolžni upoštevati po uradni dolžnosti, in da je v primeru, če tega ne storijo, ECL nepravilna. Kontingenti so ugodnost, ki jih določi vlada, na uvozniku pa je, da uveljavi pravice iz tega naslova. Če jih ne uveljavi oziroma jih ne uveljavi na predpisan način, tako da v ustrezno polje ECL (36 oz. 39) vpiše ustrezne šifre, se šteje, da ugodnosti ne želi, in da torej veljajo za blago običajne carinske stopnje, kot pravilno pojasnjuje že tožena stranka. V konkretnem primeru v ECL nesporno niso bili vpisani podatki, ki se zahtevajo po Uredbi. To pa pomeni, da je ECL kljub temu pravilna, le da tožniku na njeni podlagi ni bilo mogoče priznati ugodnosti, ki mu jih daje Uredba. Hkrati pa to pomeni, da ni podlage za ukrepanje carinskih organov v smislu odprave napak oziroma nepravilnosti, ugotovljenih pri naknadnem preverjanju deklaracije na podlagi 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in drugi, CZ), posledično pa tudi ne za odpust carinskega dolga, ki ga je tožnik predlagal v svoji vlogi. Sprememba ECL pa po sprostitvi blaga v prost promet ni več mogoča (50. člen CZ). Določbe 145. člena Uredbe o izvajanju carinskega zakona, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi, pa tudi ni mogoče uporabiti, ker ne gre za poenostavljeni postopek carinjenja, ko je ECL (na podlagi posebne zahteve in posebnega dovoljenja) lahko vložena tudi brez vseh predpisanih podatkov.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi in odločba tožene stranke odpravi ter se ji zadeva vrne v ponoven postopek. V pritožbi navaja, da 1. odstavek 62. člena CZ daje pravno podlago, po kateri lahko carinski organ po lastni iniciativi ali na zahtevo deklaranta preveri deklaracijo tudi po prepustitvi blaga. CZ in Uredba za primere, ko so deklaracije napačno izpolnjene, predpisujeta postopke, ki z izdajo nove odločbe omogočijo odpravo napak. Če to velja za prenizko odmerjeno carino, mora to veljati tudi za previsoko odmerjeno carino. Iz dikcije 5. člena Uredbe ni mogoče izluščiti stališča, da se znižana carinska stopnja lahko uporablja le na željo carinskega deklaranta in da določena znižana carinska stopnja za carinski organ ni zavezujoča. Uredba je predpis, ki zavezuje tudi carinski organ. Z določitvijo znižane carinske stopnje je izključena običajna carinska stopnja. Carinski organ je v primeru, ko naleti v deklaraciji na blago iz seznama Uredbe, dolžan upoštevati znižano carinsko stopnjo ali stopnjo "prosto", ali omogočiti deklarantu naknadno popravo deklaracije, če znižana carinska stopnja po pomoti ni vpisana v deklaraciji. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih navedb v tožbi, da plačilo carinske stopnje v primeru, ko je določena znižana carinska stopnja, predstavlja plačilo carinskega dolga, ki v času obračuna ni bil dolgovan in da je v takšnem primeru podana podlaga za odpust preveč plačanega carinskega dolga po 3. odstavku 158. člena CZ.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ prve stopnje utemeljeno zavrnil zahtevo carinskega deklaranta za popravek podatkov v ECL in posledično zahtevo za delni odpust carinskega dolga.

Izraz "carinska deklaracija" pomeni ravnanje oziroma dejanje, s katerim oseba na predpisan način izrazi namen, da se za blago začne določen carinski postopek (10. točka 3. člena CZ). Pod tem pojmom torej označujemo vsako zahtevo carinskega deklaranta, s katero jasno izrazi, kakšen carinski postopek zahteva za točno določeno blago. Po določbi 1. odstavka 48. člena CZ carinski deklarant izpolni carinsko deklaracijo v skladu s predpisom iz 2. odstavka 46. člena CZ, tako da izpolnjena deklaracija vsebuje vse tiste podatke, ki so potrebni glede na izbran carinski postopek. Po določbi 50. člena CZ carinski organ lahko na podlagi zahteve deklaranta dovoli, da deklarant spremeni posamezne podatke v deklaraciji, ki jo je že prejel, vendar se deklaracija tako ne sme razširiti še na drugo blago, razen tistega, na katerega se je že prvotno nanašala (1. odstavek). Spreminjanje deklaracije ni več mogoče dovoliti potem, ko je carinski organ: 1. obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago ali 2. ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni, ali 3. prepustil blago deklarantu (2. odstavek).

Kot izhaja iz predloženih spisov, in kar med strankami ni sporno, tožeča stranka v carinski deklaraciji z dne 19.12.2000, ni vpisala šifre 0 v polju 36 - ugodnosti in šifre 4005 v polju 39 - kontingent za blago, ki je bilo carinjeno dne 19.12.2000, kar je pogoj za uveljavljanje delnega odpusta carinskega dolga. Gre za izjemo, ki je dovoljena le, če jo deklarant izrecno uveljavlja. Ker izjema v obravnavani zadevi ni bila izrecno uveljavljena na predpisan način, tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj navedene določbe CZ vlogi tožeče stranke oziroma pooblaščenke V. d.o.o., Mednarodna špedicija, z dne 22.1.2001, ni bilo mogoče ugoditi. Carinsko deklaracijo mora izpolniti carinski deklarant oziroma druga oseba za njegov račun, ne sme pa je izpolniti carinski organ. Slednji tudi ni dolžan opozarjati carinskega deklaranta na določbe CZ in Uredbe. Ker v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za naknadni vpis navedenih šifer v carinsko deklaracijo, posledično tudi niso izpolnjeni pogoji za delni odpust carinskega dolga. V obravnavani zadevi tudi ni mogoče uporabiti določbe 62. člena CZ, ki se nanaša na preverjanje točnosti podatkov v deklaraciji in sicer na preverjanje komercialnih, tehnoloških in drugih dokumentov in podatkov, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne posle v zvezi s tem blagom ali na kasnejše komercialne postopke v zvezi s tem blagom. Da bi šlo v obravnavani zadevi za takšno preverjanje podatkov, pa tožeča stranka ne zatrjuje. Prav tako tožeča stranka ne zatrjuje, da gre za netočne ali nepopolne informacije, kar je pogoj za ukrepanje carinskih organov po 3. odstavku 62. člena CZ. Zato se pritožbeno sodišče strinja s toženo stranko in sodiščem prve stopnje, da tožeči stranki ni mogoče priznati ugodnosti, ki jih ni uveljavljala v carinski deklaraciji in da sprememba carinske deklaracije po sprostitvi blaga v prost promet ni več mogoča. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tudi pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožbeni ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na uporabo 3. odstavka 158. člena CZ v obravnavani zadevi, ni pravno pomemben za odločitev o pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Ker upravni spor predstavlja sodno kontrolo odločitve upravnega organa v upravnem postopku, v njem ni mogoče odločati mimo v upravnem postopku postavljenega zahtevka stranke. Tožeča stranka pa svojega zahtevka v upravnem postopku ni oprla na določbo 3. odstavka 158. člena CZ.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.