Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 270/2022

ECLI:SI:VDSS:2022:PDP.270.2022 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi denarno povračilo namesto reintegracije prikrajšanje pri plači zaposlitev pri drugem delodajalcu načelo popolne odškodnine
Višje delovno in socialno sodišče
18. avgust 2022
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

To, da delavec v obdobju po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi prejema manjšo plačo pri drugem delodajalcu, je lahko le eden od kriterijev za določitev denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1, oziroma v tem primeru ni pravne podlage za plačilo neke vrste odškodnine zaradi prikrajšanja po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu, ki je delavcu nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Od tistega dne dalje, od katerega učinkuje sodna razveza pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem, ki je delavcu nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, med njima ni več vzpostavljenega delovnega razmerja. Zaradi tega ni podlage za to, da bi po datumu učinkovanja sodne razveze lahko nastopilo oškodovanje delavca, ki bi se navezovalo na pravice, katere mu je bil dolžan zagotoviti delodajalec po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici obračuna 2.492,40 EUR bruto denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016 in ji po odvodu dajatev plača ustrezen neto znesek z obrestmi; za 0,48 EUR bruto višji zahtevek z obrestmi je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v skupnem znesku 63.470,75 EUR bruto oziroma po odvodu dajatev plačilo 37.650,85 EUR neto z obrestmi, in sicer iz naslova odškodnine zaradi premalo izplačanih plač od decembra 2016 do decembra 2018, odškodnine zaradi neplačanega regresa za letni dopust za leto 2017, odškodnine zaradi neizplačane božičnice za leti 2016 ter 2017 in odškodnine zaradi neplačanih premij pokojninskega zavarovanja od januarja 2017 do januarja 2019 (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženki plača 2.594,94 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev tretjega odstavka 180. člena v zvezi s 3. členom ZPP. Nadalje navaja, da ne vtožuje pravic na osnovi delovnega razmerja s toženko, ampak povračilo škode, ki ji je nastala v zvezi z delom pri drugem delodajalcu v posledici toženkine nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Temeljna posledica nezakonite odpovedi (kršitve pogodbe) je onemogočeno opravljanje dela in plačila zanj. Ta posledica se lahko odpravi le z odškodnino, saj je delovno razmerje med strankama prenehalo. Zaradi obstoja vseh predpostavk civilnega delikta oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti toženke je tožnica upravičena do odškodnine oziroma reparacije za razliko med plačo, ki bi jo morala prejemati pri toženki, če ji pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, in nižjim plačilom za delo, ki ga je prejela pri drugem delodajalcu. Ta razlika ji pripada za čas od 22. 12. 2016 do 18. 1. 2019, ko je bila s sodbo pritožbenega sodišča pravnomočno ugotovljena sodna razveza pogodbe o zaposlitvi (pravilen datum pravnomočnosti drugostopenjske sodne odločbe je 20. 12. 2018). Vtoževana razlika v plači oziroma škoda ne more biti upoštevana v denarnem povračilu iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), saj denarno povračilo ne predstavlja plačila dejanske škode zaradi nezakonite odpovedi. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe Pd 33/2017 ne izhaja, da je bila razlika v plači kriterij za odmero denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1. Zatrjuje tudi kršitev načela pravne varnosti, saj bi bila v primeru, če se ne bi zaposlila pri drugem delodajalcu, s strani toženke upravičena do celotnih plač za obdobje do odločitve sodišča prve stopnje v Pd 33/2017 o nezakoniti odpovedi ter poleg tega do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Položaj delavca, ki se zaradi reševanja premoženjskega položaja po odpovedi mora zaposliti pod kakršnimikoli pogoji, in delavca, ki ima "možnost" ostati doma, tako ni enakopraven. Sodišču prve stopnje tudi očita, da se ni opredelilo do dejstev, s katerimi je tožnica dokazovala, da je toženka zlorabila institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z namenom, da se je znebi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo niti očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Zmoten je očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba ga opira na zatrjevanje, da je sodba v nasprotju s stališči judikata Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 309/2017. Tudi če bi to dejansko držalo, bi predstavljalo kvečjemu uveljavljanje razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ti bistveni kršitvi postopka prav tako nista podani zato, ker je sodišče tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine zaradi premalo izplačanih plač v tej pravdi (Pd 200/2019) zavrnilo navkljub zapisu v obrazložitvi sodb v zadevah Pd 33/2017 in Pdp 535/2018, da je tak tožbeni zahtevek lahko predmet posebnega odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka v tej pravdi neodvisno od citiranih zapisov v sodbah Pd 33/2017 in Pdp 535/2018. Po oceni pritožbenega sodišča je sprejeto odločitev ustrezno obrazložilo in niso podane pomanjkljivosti iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožba očita kršitev 3. člena ZPP, ki ureja razpolaganje strank s tožbenim zahtevkom in tretjega odstavka 180. člena ZPP, ki določa, da sodnik vzame tožbo v postopek tudi, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je, sodnik ni vezan nanjo. Ti kršitvi utemeljuje z zatrjevanjem, da je tožnica navedla vsa odločilna dejstva o obstoju predpostavk civilnega delikta; vztraja, da vtoževana razlika v plači predstavlja navadno škodo in izgubljeni dobiček, do povračila katerih je zaradi načela popolne odškodnine upravičena na podlagi 132., 169., 239. in 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo citiranih določb ZPP. Tožbo je vzelo v postopek in se v okviru zavrnitve tožbenega zahtevka ustrezno opredelilo do dejanskih in pravnih trditev, s katerimi ga je tožnica utemeljevala. Tožničino nestrinjanje z zavrnilno sodno odločbo dejansko pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ne pa kršitve citiranih določb ZPP ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je bilo s sodbo opr. št. Pd 33/2017 z dne 20. 3. 2018 ugodeno tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2016, ugotovljeno, da je tožnici delovno razmerje pri toženki prenehalo 22. 12. 2016, zavrnjena sta bila reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek, prisojeno pa denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 535/2018 z dne 20. 12. 2018 pritožbi strank zavrnilo in sodbo opr. št. Pd 33/2017 potrdilo.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnica za čas od sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (22. 12. 2016) do tedaj, ko je postala odločitev v zadevi Pd 33/2017 v zvezi s Pdp 535/2018 pravnomočna (20. 12. 2018), ni upravičena do plačila odškodnine, ki predstavlja razliko med plačo, ki bi jo prejela pri toženki, če ji ta ne bi nezakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi, in nižjo plačo, ki jo je v tem obdobju prejela pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pri zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo stališče sodne prakse, da je to, da delavec v obdobju po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi prejema manjšo plačo pri drugem delodajalcu, lahko le eden od kriterijev za določitev denarnega povračila iz 118. člena ZDR-11, oziroma da v tem primeru ni pravne podlage za plačilo neke vrste odškodnine zaradi prikrajšanja po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu, ki je delavcu nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Pritožba zato zmotno vztraja, da je nezakonita odpoved protipravno ravnanje, za katero odgovarja toženka, in iz katerega izvira škoda v višini vtoževane razlike v plačah. Od tistega dne dalje, od katerega učinkuje sodna razveza pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem, ki je delavcu nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, med njima ni več vzpostavljenega delovnega razmerja. Zaradi tega ni podlage za to, da bi po datumu učinkovanja sodne razveze lahko nastopilo oškodovanje delavca, ki bi se navezovalo na pravice, katere mu je bil dolžan zagotoviti delodajalec po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana. Pritožba zmotno zatrjuje, da ne vtožuje pravic na osnovi delovnega razmerja s toženko, ampak povračilo škode, ki ji je nastala v zvezi z delom pri drugem delodajalcu v posledici toženkine nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Škodo je namreč opredelila kot razliko med prejeto plačo pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejela pri toženki, če ji ta ne bi nezakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi, torej je pri zatrjevanem oškodovanju izhajala iz pravice, ki ji je pripadala v delovnem razmerju pri toženki. V zvezi s presojo vtoževane odškodninske odgovornosti toženke pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi sicer odločitve o tem, da se tožnice ne reintegrira nazaj k toženki, ni sprejela toženka, temveč sodišče, ker je kljub nezakonitemu prenehanju delovnega razmerja ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče in zato pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Glede na vse obrazloženo pritožba s sklicevanjem na 132., 169., 239. in 243. člen OZ neutemeljeno vztraja pri obstoju vseh predpostavk civilnega delikta oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti toženke. Ker te niso podane, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi premalo izplačanih plač utemeljeno zavrnilo. To velja tudi za zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine zaradi neplačila regresa za letni dopust za leto 2017, božičnice za leto 2017 in premij pokojninskega zavarovanja od januarja 2017 do januarja 2019, pri čemer pritožba konkretnih navedb glede tega dela odločitve niti ne vsebuje.

10. Pritožbeno poudarjanje datuma pravnomočnosti odločitve o sodni razvezi (20. 12. 2018) ne vpliva na sprejem drugačne odločitve, saj je odločilnega pomena, da je tožnici delovno razmerje s toženko zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prenehalo 22. 12. 2016. Očitek, da v zadevi Pd 33/2017 kot kriterij za odmero denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ni bilo upoštevano, da je tožnica pri drugem delodajalcu prejemala nižjo plačo kot pri toženki, pa bi tožnica lahko uspešno uveljavljala le v pritožbi zoper sodbo v zadevi Pd 33/2017. 11. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na kršitev načela pravne varnosti v zvezi s priznavanjem pravic delavcem v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba ga namreč utemeljuje s sklicevanjem na dva neprimerljiva položaja: delavca, ki se je takoj po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prostovoljno) zaposlil drugje, in delavca, ki je bil po odpovedi brezposeln. Za različne pravne položaje pravo predvideva različno pravno varstvo, zato o neenakopravnem obravnavanju teh delavcev ni mogoče govoriti.

12. Neuspešno je pritožbeno zavzemanje za ugoditev tožbenemu zahtevku s sklicevanjem na judikat VIII Ips 309/2017, češ da gre za v bistvenem enake okoliščine glede odškodninske odgovornosti v posledici nezakonitega ravnanja delodajalca. V citirani zadevi je namreč tožniku nastala škoda zaradi nezakonite razrešitve s funkcije direktorja, torej zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi, in ne zaradi njene odpovedi, ki je bila le avtomatična posledica razrešitve. Kot je poudarjeno v judikatu, je z nezakonito razrešitvijo prenehalo statusnopravno razmerje med strankama in ker toženka obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi do tožnika (omogočanje opravljanja funkcije direktorja do izteka mandata) ni izpolnila, ta lahko zahteva povrnitev škode, ki mu je s tem nastala. V obravnavanem sporu stranki nista bili v statusnopravnem razmerju. Ključen razlikovalni element je tudi sodna razveza med strankama sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zaradi katere, kot je bilo že obrazloženo, vtoževano oškodovanje tožnice ne more biti podano.

13. Pritožba se zmotno sklicuje, da je bila razlika v plačah, ki jo vtožuje tožnica, delavcem izplačana npr. v zadevah Pdp 182/2018, Pdp 24/2018 in Pdp 519/2016. V citiranih zadevah je bil obravnavan drugačen dejanski stan, saj je bila razlika v plači prisojena do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in pa v primeru, ko sodne razveze ni bilo, ker je bil delavec reintegriran nazaj k delodajalcu.

14. Sodišču prve stopnje pritožba zmotno očita, da se ni opredelilo do dejstev, s katerimi je tožnica dokazovala, da je toženka zlorabila institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z namenom, da se je znebi. Ta dejstva, upoštevajoč zgoraj zavzeta stališča, za presojo odškodninske odgovornosti toženke niso bila odločilnega pomena, zato se prvostopenjsko sodišče do njih ni bilo dolžno opredeliti. Iz enakega razloga se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo pritožbeno sodišče (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdilo (vključno z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizplačane božičnice za leto 2016, ki ga pritožba konkretizirano ne izpodbija).

16. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Toženka krije sama stroške odgovora na pritožbo, ki v pretežnem delu povzema dotedanje njene navedbe in tudi sicer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. VIII Ips 98/2012, VIII Ips 155/2013, VIII Ips 119/2014.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia