Jedro

V primeru sklenitve PZ za določen čas po 2. alinei 1. odstavka

52. člena ZDR zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca je potrebno navesti, katerega konkretnega delavca se nadomešča, saj delavcu, ki je sklenil PZ za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca, PZ preneha, ko se delavec, ki ga je nadomeščal, vrne nazaj na delo. Ker v PZ ni bilo navedeno, katerega konkretnega delavca se nadomešča, ampak je bilo predvideno nadomeščanje večih delavcev za čas koriščenja njihovega letnega dopusta ali morebitnega bolniškega staleža, je PZ, sklenjena za določen čas iz razloga nadomeščanja začasno odsotnega delavaca, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko z dne

22.12.2003 sklenjena za nedoločen čas, zato tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 30.6.2004 ni prenehalo in še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, priznati in poplačati vse pravice iz dela ter ji povrniti tudi stroške postopka v višini 118.800,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2005 dalje, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno zaključilo, da pričakovano prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela zaradi tehničnih izboljšav ni zakonski razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po nobeni od alinej iz 1. odst. 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02). V obravnavani zadevi bi lahko razlog, ki je v tem, da je tožena stranka računala, da bo delovno mesto sprevodnika ukinila, opredelili kot izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas (1. alinea 1. odst. 52. člena ZDR), sicer pa opredelitev razloga po alinei ZDR ne more biti v škodo tožene stranke.

Stališče, da je potrebno z delavcem skleniti delovno razmerje za nedoločen čas tudi v primeru, ko je jasno, da bo delo trajalo le določeno krajše obdobje in da nato tega dela ne bo več, bi motilo občutek za pravičnost. V sklepu o izbiri je bilo navedeno, da se delovno razmerje za določen čas sklepa skladno z 2. in 11. alineo

1. odst. 52. člena ZDR, vendar je mogoče 11. alineo razumeti tudi tako, da je ta razlog podan tudi glede tistega dela, ki je še vedno potrebno v času uvajanja nove tehnologije in ki po uvedbi nove tehnologije ne bo več potrebno. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04) izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje.

V 1. odst. 52. člena ZDR so našteti razlogi, iz katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, pri čemer 54. člen citiranega zakona določa, da se v primeru nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi šteje, da je bila le-ta sklenjena za nedoločen čas. V sporni pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne

22.12.2003, ni naveden nobeden od taksativno naštetih razlogov iz

1. odst. 52. člena ZDR. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tem napačno ugotovilo, da lahko tožena stranka kljub temu še vedno dokaže, da je pogodbo sklenila v skladu z zakonom, saj naj bi se tožeča stranka s podpisom sklepa o izbiri s predlogom pogodbe o zaposlitvi, v katerem pa sta bila navedena razloga za sklenitev pogodbe za določen čas, s tema razlogoma dejansko seznanila.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da morata delavec in delodajalec vsebino delovnega razmerja z vsemi elementi, kot jih našteva 29. člen ZDR, opredeliti v pogodbi o zaposlitvi, medtem ko na podlagi omenjenega sklepa o izbiri (priloga B2) še ne vstopita v pogodbeno razmerje, saj ta sklep predstavlja zgolj akt, enostransko sprejet s strani delodajalca, ki pa za delavca ni obvezujoč in na njegovi podlagi sploh ni zavezan skleniti delovnega razmerja. Nenazadnje mora biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas naveden v pogodbi o zaposlitvi tudi zaradi varstva delavca kot šibkejše stranke, saj delavec v skladu s 3. odst. 204. člena ZDR pri uveljavljanju sodnega varstva v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja - torej tudi pri uveljavljanju transformacije delovnega razmerja - , zahteva presojo zakonitosti določil tistega akta, na podlagi katerega je bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje, t.j. pogodbe o zaposlitvi, ne pa sklepa o izbiri. Ker v predmetni zadevi pogodba o zaposlitvi ne vsebuje razloga, zaradi katerega je bila sklenjena za določen čas, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugodilo zahtevku tožeče stranke, s katerim je ta uveljavljala transformacijo delovnega razmerja ter reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Pritožbeno sodišče pa poudarja, da bi bila sporna pogodba o zaposlitvi sklenjena nezakonito tudi v primeru, če bi vsebovala razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, kot sta bila določena v sklepu o izbiri, to sta: "... 2. in 11. alinea

52. člena ZDR, zaradi nadomeščanja delavcev v času koriščenja letnih dopustov in opravljanja dela, ki je potrebno do uvedbe tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa". Glede razloga iz 2. alinee citiranega člena je Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi VIII Ips 118/2001 z dne 26.3.2002 zavzelo stališče, da je v primeru nadomeščanja določenega delavca na določenem delovnem mestu, potrebno v pogodbi o zaposlitvi navesti, katerega delavca in zakaj se nadomešča ter po možnosti tudi čas trajanja nadomeščanja. Tudi Višje delovno in socialno sodišče je v svoji odločbi opr. št. Pdp 660/99 z dne 15.3.2001 pojasnilo, da je potrebno v pogodbi o zaposlitvi navesti, katerega delavca konkretno se nadomešča in sicer zato, ker v primeru nadomeščanja odsotnega delavca preneha drugemu delavcu, ki je iz tega razloga sklenil delovno razmerje, le-to z vrnitvijo odsotnega delavca. V skladu z navedenim bi torej lahko tožeča stranka nadomeščala le točno določenega posameznega delavca, medtem ko je bilo v obravnavani zadevi predvideno nadomeščanje večih delavcev v času njihovega letnega dopusta ali morebitnega bolniškega staleža, pri čemer ti delavci niso bili poimensko določeni, prav tako pa ni bilo določeno obdobje njihove odsotnosti. Razen tega zatrjevani razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas sploh niso bili resnični, kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Vodja kadrovske službe pri toženi stranki je namreč kot priča na glavni obravnavi v zvezi z nadomeščanjem delavcev pojasnila, da sta bila dva starejša sprevodnika veliko odsotna zaradi bolezni, zato je bilo potrebno vedno nekoga imeti v pripravljenosti, da ju nadomešča. Čeprav bi bil v sklepu o izbiri navedeni razlog iz 2. alinee citiranega člena zapisan tudi v pogodbi o zaposlitvi, bi bila le-ta na podlagi vsega obrazloženega v tem delu sklenjena nezakonito, saj ne samo, da razlog ni bil resničen, prav tako ni bil poimensko določen delavec, katerega naj bi tožeča stranka nadomeščala.

Iz podatkov spisa izhaja, da je vodja kadrovske službe pri toženi stranki izpovedala, da so tako s tožečo stranko kot z ostalimi sprevodniki sklepali pogodbo o zaposlitvi za določen čas zato, ker so pričakovali ukinitev delovnega mesta sprevodnika, pri čemer je bila s tožečo stranko sklenjena pogodba iz istega razloga tudi že v letu 2001. Ne glede na to, da mora biti razlog sklepanja delovnega razmerja za določen čas, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, naveden v pogodbi o zaposlitvi, je glede v sklepu navedenega razloga iz 11. alinee 1. odst. 52. člena ZDR (opravljanje dela, ki je potrebno do uvedbe tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa), prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da pričakovano prenehanje potrebe po delu (oz. ukinitev delovnega mesta) zaradi tehničnih izboljšav ni izrecni zakonski razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po nobeni od alinej iz citiranega člena. Pritožbeno sodišče soglaša, da določilo 11. alinee velja za delavce, katerih delo se nanaša na uvajanje nove tehnologije oz. tehničnih in tehnoloških izboljšav, ne pa za delavce, katerih delo bo zaradi uveljavitve teh izboljšav postalo nepotrebno. Na tem mestu pa velja omeniti tudi odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča (opr. št. Pdp 659/02), v kateri je zavzelo stališče, da zmanjševanje obsega dela ni našteto med izjemami, ki opravičujejo sklenitev delovnega razmerja za določen čas, torej se lahko enako tolmačenje še toliko bolj zavzame tudi v obravnavani zadevi za primer pričakovane ukinitve delovnega mesta.

Kadar je že ob sklenitvi delovnega razmerja jasno, da bo delo trajalo samo določeno krajše obdobje (v obravnavani zadevi do uvedbe tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa) in nato tega dela ne bo več, je podan razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas na podlagi 1. alinee 1. odst. 52. člena ZDR, t.j. izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas.

Seveda pa bi ta razlog moral biti naveden v pogodbi o zaposlitvi oz. bi delodajalec pri morebitni sodni presoji zakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas moral izkazati utemeljenost navedenega razloga. Tako bi npr. v obravnavani zadevi pogodba o zaposlitvi, če bi bila sklenjena v skladu s 1. alineo citiranega člena, uspešno prestala preizkus zakonitosti, če bi tožena stranka dokazala, da je bila tožeča stranka s sklenitvijo pogodbe seznanjena, da bo njeno delo potrebno le določeno obdobje in sicer do uveljavitve natančno opredeljenih tehnoloških izboljšav delovnega procesa. Pri tem bi čas teh tehnoloških oz. organizacijskih sprememb moral biti tudi dovolj natančno opredeljen in ne le prepuščen nekim negotovim bodočim dogodkom.

V predmetni zadevi je potrebno izpodbijano sodbo potrditi, saj razlog iz 1. alinee citiranega člena ni naveden v pogodbi o zaposlitvi (niti v sklepu), tožena stranka pa tudi ni dokazala utemeljenosti zatrjevanega razloga v obsegu, ki je potreben po oceni pritožbenega sodišča, ampak je zgolj pavšalno navajala, da so že od leta 2001 pričakovali ukinitev delovnega mesta, kar so pogojevali z ugodnim finančnim trenutkom, pri čemer tudi ni pojasnila, do uvedbe kakšnih tehničnih in tehnoloških izboljšav naj bi bilo potrebno delo tožeče stranke.

Na podlagi vsega obrazloženega in ker niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).