Jedro

Za terjatve upravnika za povračilo obratovalnih stroškov ne velja enoletni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 33915/2011 z dne 17. 3. 2011 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka), ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 199,72 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka lastnik poslovnega prostora v pritličju stavbe, da je tožeča stranka upravnik te stavbe, da tožeča stranka vtožuje plačilo stroškov upravljanja in vzdrževanja, ter da so bile te storitve opravljene v času od septembra 2008 do maja 2009. 7. Sprva je treba pojasniti, da tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija presoje sodišča prve stopnje, da ji glede na določbo 212. člena ZPP ni uspelo izkazati, da Pogodba o upravljanju (priloga A2 spisa) velja tudi za toženo stranko (1). Ob povedanem je treba šteti, da določila pogodbe o upravljanju (priloga A2 spisa) tožene stranke ne zavezujejo. Torej tudi tista pogodbena določila ne, ki se nanašajo na plačilo za storitve upravljanja v ožjem pomenu besede (XV. točka pogodbe).

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povračilo obratovalnih stroškov (stroški upravljanja v širšem smislu), ker je presodilo, da je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen, ker je ob vložitvi predloga za izvršbo že potekel enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika – OZ (ki začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo – drugi odstavek 355. člena OZ). Presodilo je, da četudi sta pravdni stranki pravni osebi, je ta določba lex specialis v razmerju do splošnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ oz. zastaralnega roka za terjatve iz gospodarskih pogodb iz prvega odstavka 349. člena OZ (ki bi veljal v primeru, če bi tožeča stranka izkazala, da tudi toženo stranko zavezujejo določila pogodbe o upravljanju).

9. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti ugovora zastaranja zmotno uporabilo materialno pravo (na kar višje sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na določbe 355. člena OZ, ker le-te veljajo zgolj za terjatve, namenjene gospodinjstvom, vendar to ne drži, saj ta člen določa dolžino zastaralnega roka tudi za terjatve, pri katerih status dolžnika ni pomemben (npr. poštne storitve, naročnine na občasne publikacije, storitve elektronske pošte, ...) (2). Drži pa, da se sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne bi smelo sklicevati na določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ (3), med drugim zato, ker je ugotovilo, da Pogodba o upravljanju za toženo stranko ne velja, in zato, ker se ta zakonska določba nanaša zgolj na terjatve upravnika večstanovanjske hiše (stavbe). Četudi bi torej Pogodba o upravljanju toženo stranko zavezovala, določba 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ v dani situaciji ne bi bila uporabljiva. OZ v predhodno navedenem členu ne definira, kaj je večstanovanjska stavba, temveč je ta pravni pojem definiran v drugem odstavku 2. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), in sicer, da so dvo in več stanovanjske stavbe samostojno stoječe stavbe z dvema ali več stanovanji. Jezikovna razlaga te zakonske določbe narekuje, da se ta člen ne uporablja za poslovne stavbe. Zato določba 6. točke prvega odstavka 346. člena OZ ni lex specialis glede na določbo 346. člena OZ, kot je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

10. Da je to materialnopravno stališče pravilno, potrjuje tudi namenska razlaga določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Namen te določbe je bil namreč v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju, ter njihove obveznosti po določbi 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ zastarajo v enem letu (torej dobave, izvršene za potrebe gospodinjstva) (4). Namen je torej v izenačitvi položajev. Uporaba določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ (enoletnega roka) v situacijah, kot je obravnavana, pa bi v slabši položaj postavila tiste etažne lastnike v poslovnih stavbah, ki za enake storitve dolgujejo plačilo neposredno dobaviteljem. Za te terjatve bi namreč še vedno veljal triletni zastaralni rok, ker gre za terjatve iz gospodarskih pogodb (349. člena OZ). Za takšno razlikovanje pa po prepričanju višjega sodišča ni nobenega utemeljenega razloga.

11. Nenazadnje je treba poudariti, da enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, četudi primerljive terjatve, saj je institut zastaranja tako pomemben, da morajo biti pravila o zastaranju kar se da določna, da lahko pravni subjekti vnaprej predvidijo, kdaj (po preteku koliko časa) preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Pravice in dolžnosti pravnih subjektov morajo biti zanesljive, predvidljive in določno opredeljene (5). Poleg tega je institut zastaranja izjema od temeljnega načela dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ), zato ga je treba razlagati zožujoče. 12. Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje ob presoji, ali je ugovor zastaranja utemeljen, zmotno uporabilo določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ (341. člen ZPP). Zato je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ponovno odločati o podanem ugovoru zastaranja, pri čemer naj upošteva, da gre za terjatve, ki ne zastarajo v enoletnem zastaralnem roku iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Če bo ugotovilo, da vtoževane terjatve niso zastarane, se bo moralo ukvarjati tudi z drugimi ugovori tožene stranke, s katerimi se do sedaj ni.

13. Na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena za odločitev v tej zadevi, višje sodišče ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Glede na to, da je višje sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Po presoji sodišča prve stopnje bi tožeča stranka morala dokazati, da je tožena stranka družbo S. pooblastila za podpis pogodbe (prim. priloga A2 spisa).

(2) Kranjc, V,: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 487. (3) V 6. točki prvega odstavka 355. člena OZ je določeno, da v enem letu zastarajo terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

(4) Kranjc, V,: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 488 in sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 23/2014 z dne 2. 9. 2014. (5) prim. sodba VS RS II Ips 608/2006 z dne 15.1.2009, VSM sodba I Cpg 330/2013 z dne 16. 1. 2014, VSM sklep I Cp 420/2014 z dne 2.7.2014.