1. 12. 1994

O D L O č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi J., M. in M. č. in M. K., ki jih zastopa P. S. - Z., odvetnica v L. na seji dne 1.12.1994

o d l o č i l o:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. U 904/93 z dne 1.6.1994 in odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti št. 464-00/031- 93/UM z dne 3.6.1993 se odpravita.

2.Sklep o začasni odredbi Komiteja za družbeno planiranje občine Ljubljana-Center št. 301-7/92-06/BUM z dne 9.2.1993 je pravnomočen.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožniki so vložili ustavno pritožbo zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je le-to zavrnilo njihovo tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti št. 464-00/031-93/UM z dne 3.6.1993. Ministrstvo je s to odločbo odpravilo sklep o začasni odredbi v postopku denacionalizacije Komiteja za družbeno planiranje občine Ljubljana Center št. 301-7/92-06/BUM z dne 9.2.1992. Pritožniki navajajo, da je bila njihovemu očetu z odločbo Zp 197/46 z dne 9.1.1946 izrečena zaplemba celotnega premoženja na podlagi 28. člena Zakona o zaplembah, pri čemer so po 11. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91) pritožniki kot njegovi pravni nasledniki upravičenci v postopku

denacionalizacije. Med drugim so bile s to odločbo podržavljene tudi nepremičnine, vpisane v vl.št. 34 k.o. S. P. predmestje I. del, t.j. parcela št.147 stavbišče s hišo in št. 102 vrt, v naravi H. š., današnji H. T. V postopku denacionalizacije teh nepremičnin so pritožniki predlagali začasno odredbo v skladu z 10. členom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92) in prvostopni organ je z navedenim sklepom tudi izdal začasno odredbo, s katero je prepovedal podjetju H. T. razpolaganje z navedenimi nepremičninami ali lastninjenje podjetja, v katerega bi bile vključene navedene nepremičnine.

Drugostopni organ je na pritožbo zavezanca odpravil ta sklep z obrazložitvijo, da je bil Hotel štrukelj leta 1958 nadzidan, 1968 pa je bilo podrto gospodarsko poslopje ob hotelu in na tem mestu zgrajen prizidek, pri čemer prizidek ni predmet vračanja in se začasna odredba nanj ne more nanašati. Zoper to odločbo drugostopnega organa so pritožniki vložili tožbo v upravnem sporu, ki jo je vrhovno sodišče zavrnilo in pri tem sledilo razlogom drugostopnega organa. Pri tem Vrhovno sodišče navaja, da je na mestu pomožnega objekta, ki je bil porušen, zgrajen nov objekt - prizidek. Ker zaplenjene nepremičnine ni več, je tudi ni mogoče vrniti v postopku denacionalizacije in zato glede prizidka začasna odredba ni upravičena.

V ustavni pritožbi pritožniki navajajo, da sta nadzidava in dozidava hotela, tedaj imenovanega Hotel štrukelj, gradbeno, funkcionalno, ekonomsko in pravno ena nepremičnina. Navajajo, da ne zahtevajo vračanja gospodarskega poslopja, ki je bilo podrto, saj to po naravi stvari ni mogoče, pač pa da bi bilo treba v tem primeru uporabiti 25. člen Zakona o denacionalizaciji, ki govori o tem, da se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca: - ne vrne;

prvotne vrednosti nepremičnine;

Po navedbi pritožnikov je Vrhovno sodišče s tem, ko je potrdilo odločbo drugostopnega upravnega organa in ko ni uporabilo navedenega člena Zakona o denacionalizaciji, kršilo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ter pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Ustavno sodišče je v okviru preizkusa ustavne pritožbe le-to s sklepom UP 61/94-2 z dne 22.7.1994 sprejelo v obravnavo in do odločitve o njej zadržalo izvajanje izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča in odločbe Ministrstva za gospodarske dejavnosti 464-00/031-93/UM z dne 3.6.1993.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni posebej odgovorilo na ustavno pritožbo, pač pa se je sklicevalo na razloge iz izpodbijane sodbe

B.

Z odločbo drugostopnega upravnega organa je bila odpravljena začasna odredba, s katero je bila sporna nepremičnina izvzeta iz lastninskega preoblikovanja podjetja H. T., z ugotovitvijo, da prizidek starega hotela ni predmet vračanja, ker gre za nov objekt. Glede na besedilo 25. člena Zakona o denacionalizaciji se upravičenja v zvezi z denacionalizacijo nanašajo na celotno nepremičnino, ker je izbiri upravičenca prepuščena oblika in obseg vračanja nepremičnine. Iz tega razloga mora biti tudi celotna nepremičnina izvzeta iz lastninskega preoblikovanja, da lahko v postopku denacionalizacije upravičenec uveljavlja upravičenja iz 25. člena Zakona o denacionalizaciji.

V postopku za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v skladu z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij mora biti dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana (12. člen). Za utemeljenost začasne odredbe v navedenem primeru je torej treba ugotoviti, ali je predlog za začasno odredbo verjetno izkazan po obsegu, torej glede celotne nepremičnine.

Iz opisa sedanjega H. T., kot je vsebovan v cenilnem zapisniku mag. A. C., S. A. in J. P. izhaja, da sta leta 1958 nadzidani del kot leta 1968 prizidani del hotela fizično spojena s starim delom in komunikacijsko z njim povsem povezana, saj je vhod vanju preko starega dela hotela, prizidani del pa ima s starim delom več komunikacijskih povezav. Poleg tega sta nova dela funkcionalno povezana s starim delom, tako da tvorijo funkcionalno celoto hotela, kar je mogoče sklepati iz razpravljanja o tem, ali je hotel mogoče razdeliti na več delov, na ustni obravnavi dne 1.4.1993 pred organom prve stopnje. O tem, ali gre pri tem za eno nepremičnino ali več, bo treba odločiti v postopku denacionalizacije, kar bo vplivalo na način in obseg vračanja premoženja. Pred to odločitvijo pa je zahtevek za začasno odredbo verjetno izkazan glede celotnega obsega sedanje stavbe, ne le glede starega dela, s čimer so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe glede tega celotnega obsega stavbe.

Postopek za zavarovanje zahtevka za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja, v katerem se odloča o izdaji začasne odredbe, je poseben postopek, ki se vodi na podlagi 9. do 16. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. V tem postopku se glede na določbo 2. odstavka 15. člena tega zakona odloča o tem, ali bo mogoče v

denacionalizacijskem postopku nepremičnino vrniti upravičencu v last in posest. če nepremičnina ni izvzeta iz lastninskega preoblikovanja podjetja H. T., bo to glede na 3. odstavek 16. člena Zakona o denacionalizaciji onemogočalo morebitno vrnitev predmetne nepremičnine v last in posest v postopku denacionalizacije, torej pridobitev lastninske pravice pritožnikov na tej nepremičnini, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice do zasebne lastnine pritožnikov iz 33. člena ustave, proti kateri v nadaljnjem reševanju zadeve pritožniki ne bi imeli učinkovitega varstva. Zato je bilo treba v tem postopku pojem verjetne izkazanosti razlagati široko.

Posebno vprašanje v navedenem primeru je, ali so bila v njem izčrpana vsa pravna sredstva v smislu 51. člena Zakona o ustavnem sodišču. V navedenem primeru bi moral organ prve stopnje, ki je po 2. odstavku 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86) vezan na odločbo organa druge stopnje, zavrniti v spornem delu predlog za začasno odredbo, take odločbe pa pritožniki ne bi mogli uspešno izpodbijati. Po njeni pravnomočnosti bi nastala v smislu 1. odstavka 15. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij zgoraj navedena kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine.

Izčrpanje pravnih sredstev po 51. členu Zakona o ustavnem sodišču se nanaša na pravna sredstva, ki so učinkovita za varstvo pritožnikove ustavne pravice ob vložitvi ustavne pritožbe, takih sredstev pa pritožniki v obravnavanem primeru nimajo na razpolago in je torej treba šteti, da so bila pravna sredstva izčrpana.

Ustavno sodišče je na podlagi 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) odpravilo poleg izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča tudi odločbo upravnega organa druge stopnje. Pritožniki sicer te odločbe ne izpodbijajo, vendar kršitev njihove ustavne pravice ne bo odpravljena le z odpravo izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča, pač pa le s hkratno odpravo odločbe upravnega organa druge stopnje, ki temelji na isti nepravilni uporabi zakona, in s hkratno vzpostavitvijo pravnomočnosti odločbe organa prve stopnje, zoper katero tako ni več mogoče vložiti pritožbe in sprožiti upravnega spora.

C.

To odločbo je ustavno sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez šinkovec, dr. Lovro šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek