Jedro

Če upravni organ ne ugodi prošnji za sprejem v državljanstvo RS po 3. odstavku 40. člena ZDRS, mora v odločbi konkretno navesti, zaradi česa bi prosilčev sprejem v slovensko državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red ali za varnost oz. obrambo države, in razloge, ki so vplivali na tako oceno upravnega organa.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 8.12.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), vendar je tožena stranka v postopku ugotovila, da je ta do upokojitve dne 30.12.1990 opravljal aktivno vojaško službo kot komandant partizanske brigade. Po izjavi neposredne priče, je tožnik dne 28.6.1991, približno eno uro pred napadom Teritorialne obrambe Republike Slovenije (TO) na vojašnico, obiskal vojašnico, kjer je starešinam, kot izkušeni bivši komandant te vojašnice, svetoval ter jih nagovarjal, naj se vojašnica zaminira, vojaki pa naj se razporedijo v objekte, ki so ob cesti znotraj vojašnice in prično streljati po pripadnikih TO. S tem bi odvrnili napad TO na vojašnico. Navedeno obnašanje nikakor ne kaže na lojalnost do Republike Slovenije. Tožnik je sicer na zaslišanju to zanikal, vendar je tožena stranka kot močnejši dokaz štela izjavo navedene priče, ki se je v tistem času nahajala v vojašnici in ki je kasneje prestopila k TO. Tožena stranka je ocenila, da so podani razlogi za uporabo 3. odstavka 40. člena ZDRS.

Tožnik v upravnem sporu s tožbo izpodbija navedeno odločbo, ker naj bi bila z njo kršena materialno pravo in pravila postopka. Tožena stranka je svojo odločbo oprla le na izjavo priče, medtem ko drugih dokazov ni izvedla. Glede na to, da je videnje druge priče dogodkov (izjava je priložena k tožbi) povsem nasprotno trditvam, na katere je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo, tožnik meni, da ni elementov za tako odločitev tožene stranke. Obisk vojašnice je bil povsem zaseben in brez kakršnihkoli posledic za konflikt oziroma vojaški spopad med pripadniki TO ter JLA. Tožena stranka je tudi napačno uporabila diskrecijsko pravico, saj ZDRS predvideva uporabo 8. točke 1. odstavka 10. člena takrat, ko se nevarnost za javni red in mir, varnost ter obrambo države dokaže. Tovrstna diskrecija velja izrecno le za pridobitev državljanstva na podlagi naturalizacije, ne pa tudi za pridobitev državljanstva po 40. členu ZDRS. Zato tožnik meni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma da izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v celoti ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Z določbo 3. odstavka 40. člena ZDS je dana toženi stranki diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku tega člena, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. To je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da obnašanje tožnika dne 28.6.1991, ko je obiskal vojašnico in kot izkušen bivši komandant svetoval starešinam, kako naj ravnajo v primeru, če bo vojašnica napadena s strani pripadnikov TO, ne kaže na tožnikovo lojalnost do Republike Slovenije, ne pove pa konkretno, kako in zaradi česa bi tožnikov sprejem v slovensko državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red ali za varnost oziroma obrambo države (ali vse skupaj). Prav tako odločba tudi ne navaja konkretnih razlogov za tako oceno tožene stranke. Ker ZDRS za postopke po 40. členu nima posebnih določb o ugotovitvenem postopku in dokazovanju, se glede tega uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). To med drugim pomeni, da bi morala tožena stranka, preden je odločila po prostem preudarku, pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, ki utemeljeno kažejo na to, da bi tožnikova pridobitev državljanstva Republike Slovenije pomenila nevarnost za javni red, varnost oziroma obrambo države. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe tudi ni navedla, zakaj je kot močnejši dokaz štela izjavo prve priče. Glede na to, da se izjava priče in tožnika v bistvenih okoliščinah razlikujeta, bi ju morala tožena stranka soočiti in glede spornih vprašanj izvesti še druge ustrezne dokaze, potrebne za pravilno rešitev stvari. Med drugim bo morala razčistiti tudi vprašanje, kje se je priča v času dogodkov, torej v času, ko naj bi tožnik v vojašnici svetoval starešinam, kako naj v primeru napada TO ravnajo, nahajala.

Sodišče pa zavrača tožbeno navedbo, da je tožena stranka napačno uporabila diskrecijsko pravico (uporaba 8. točke 1. odstavka 10. člena), ker naj bi se ta uporabljala le za pridobitev državljanstva na podlagi naturalizacije. Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS izrecno določa, da se vloga za pridobitev državljanstva lahko zavrne tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, torej da bi njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Ker torej tožena stranka v postopku ni dovolj upoštevala pravil postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, je na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) tožbi ugodilo in določilo, kot je to navedeno v izreku sodbe. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot določbe republiških predpisov, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/I/94).