Jedro

Ob reševanju revizije je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila zahteva za priznanje statusa civilnega invalida vojne vložena po uveljavitvi ZVojI. Takega zahtevka pa po uveljavitvi ZVojI, to je po 1.1.1996, ni več dovoljeno vložiti. Ker gre za materialni zakonski rok, je s potekom tega roka stranka izgubila pravico za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 10. 2003, s katero je tožena stranka v reviziji odpravila odločbo Upravne enote Sevnica z dne 5. 9. 2003, s katero je bil tožnici priznan status civilnega invalida vojne od 1. 1. 2003 dalje ter vse pravice iz tega statusa. Tožena stranka je odločila, da se tožnici status in pravice civilnega invalida vojne ne priznajo.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi kot tudi razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o vojnih invalidih – ZVojI (Ur. l. RS, št. 63/95, 62/96 – sklep US, 2/97 – odločba US, 19/97, 21/97 in 75/97) ter na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe. Po mnenju sodišča prve stopnje dogodek (poškodovanje očesa z reso, ki naj bi se tožnici zarila v oko med spanjem, ker naj bi, da bi bil prostor za partizane, spala na tleh), ob katerem je prišlo do poškodovanja očesa tožnice, ni mogoče šteti kot vojni dogodek v smislu ZVojI.

3. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je neizpodbitno dejstvo, da je okvara njenega vida nastala v vojnem času. Njena družina se je namreč morala zaradi vojnih razmer zateči v gospodarsko poslopje, kjer je tožnica, stara komaj tri leta, utrpela poškodbo očesa, vojna pa je preprečila, da bi dobila ustrezno zdravstveno pomoč. Glede na navedeno obstoji neposredna vzročna zveza med vojnimi razmerami in njeno okvaro. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da je bila v času nastanka poškodbe trileten otrok in je živela v razmerah nenehnih spopadov med partizani in Nemci, ki so se v letih 1944 in 1945 nahajali na obronkih B. 4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št.105/2006), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1 obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi drugega odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je opravljena tudi sodna presoja revizije v obravnavani zadevi.

8. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 ni dovoljen. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

9. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, pravilno uporabilo določbe ZVojI.

10. Civilni invalid vojne je po prvem odstavku 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZVojI med drugim oseba, ki je kot nevojaška oseba dobila zaradi vojnih dogodkov najmanj 20 % okvaro zdravja, ki se odraža kot poškodba, nastanek bolezni ali poslabšanje bolezni, in sicer kot neposredno posledico teh okoliščin in brez svoje krivde. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dogodka, v katerem je prišlo do poškodbe tožnice (poškodovanje očesa z reso, ki naj bi se tožnici zarila v oko med spanjem na tleh, prekritih s slamo) ni mogoče šteti kot vojni dogodek v smislu ZVojI. Kot vojni dogodek po tem zakonu je namreč mogoče šteti le dogajanje, značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni, kar pomeni, da bi morala poškodba tožnici nastati na podlagi neposrednega, sovražnega in prisilnega ravnanja s strani sovražnika, ne pa kot posledica ravnanja tožnice, ki je bila sicer ob poškodbi majhen otrok, torej so zanjo odločali starši ali druge odrasle osebe, kar pa na odločitev v tej stvari ne vpliva.

11. Poleg navedenega je Vrhovno sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da je tožnica vložila zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne dne 4. 12. 2002, torej po uveljavitvi ZVojI. Takega zahtevka pa po uveljavitvi tega zakona (po 1. 1. 1996) po določbi prvega odstavka 121. člena ZVojI ni več dovoljeno vložiti. Rok za vložitev zahtevkov za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa civilnega invalida vojne, ki je določen v prvem odstavku 121. člena ZvojI, je materialni zakonski rok, kar pomeni, da je tožnica s potekom tega roka, to je s 1. 1. 1996, izgubila pravico za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne. Upoštevaje navedeno tožnica zahtevanega statusa in pravic tudi glede na zamudo roka ne bi mogla pridobiti.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.