Jedro

Zoper odločbe oziroma sklepe pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč ni pritožbe (tudi ne ugovora), kot to določa četrti odstavek 34. člena ZPP, mogoč pa je upravni spor, ki ga je tožnik že sprožil dne 3. 7. 2015. Glede na to, da ni izpolnjena zakonska procesna predpostavka za vložitev pravnega sredstva, je bila pravilna odločitev tožene stranke, ki je prosilčev ugovor kot nedovoljen zavrgla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla ugovor upravičenca (tožnika) zoper odločbo naslovnega sodišča opr. št. Bpp 528/2010 z dne 1. 6. 2015. Navaja, da je 23. 6. 2015 prejela ugovor upravičenca zoper odločbo številka Bpp 528/2010 z dne 1. 6. 2015, s katero je sodišče naložilo upravičencu vračilo stroškov brezplačne pravne pomoči v višini 399,00 EUR. V skladu s četrtim odstavkom 34. člena ZBPP zoper odločbe oziroma sklepe pristojnega organa za BPP ni pritožbe (tudi ne ugovora), mogoč pa je upravni spor. Prosilec je bil o tem tudi pravilno poučen s pravnim poukom v odločbi opr. št. Bpp 528/2010 z dne 1. 6. 2015. Prosilec bi lahko v roku 30 dni od prejema odločbe vložil tožbo na Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani kot izhaja iz pravnega pouka. Pritožba oziroma ugovor pa ni mogoč, zato ga je tožena stranka kot nedovoljenega zavrgla.

2. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da v tem sklepu ni bilo upoštevano njegovo pisanje in dokazovanje, celo na več kot 60. straneh prilog. Ni bil sprejet predlog, da se zadeva obravnava na Višjem delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani kot inštančnem sodišču, da se ugotovi, koga je sodna oblast zlorabila, zakonodajna in izvršilna ravno tako, saj je bila spremenjena zakonodaja prav zaradi podobnih primerov kot je njegov. Delovna zakonodaja pošlje po letu 2008 na cesto postopno cca 30.000 podjetnikov. Sodišče, ne glede na to, vztraja naprej, da mora nadaljevati z revščino, kljub temu, da se pri njemu ni nič spremenilo. Še vedno je dolžan za nazaj stroške za stanovanje, v katerem prebiva, potem ko se je prejšnji mesec zaključila izvršba, z jesenjo pride še nova. Življenjski standard mu je bistveno padel. Nič se ni spremenilo v skoraj desetletju životarjenja, še vedno je brez radia ali TV, brez prevoznega sredstva, skratka pomanjkanja ni konca. Njegova pritožba na Ustavno sodišče je bila že dana po 1. 7. 2015 na celjski zunanji oddelek. Sodnik pri Delovnem in socialnem sodišču tako ravna po krivični zakonodaji. Sodišča sodijo proti ljudem in jim kratijo njihove temeljne pravice, kar dokazuje tudi zadnje poročilo v javnosti. Navedba od točke 1 do točke 5, so le dodatek k že vloženi tožbi pri Ustavnem sodišču in informacija za Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Ne glede na to, da tožnik v točki 6 tožbe navaja, da so navedbe od točke 1 do točke 5 le dodatek k že vloženi tožbi pri Ustavnem sodišču in informacija za Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, je sodišče tožbo, glede na to, da je bila poslana na Upravno sodišče, zunanji oddelek v Celju dne 27. 8. 2015, obravnavalo kot vloženo pravno sredstvo zoper odločbo Organa BPP 528/2010 z dne 1. 6. 2015. Zoper isto odločbo je tožnik že vložil tožbo na isto sodišče, dne 3. 7. 2015 in se ta obravnava pod številko IV U 128/2015. Kot pravilno navaja tožena stranka, zoper odločbe oziroma sklepe pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč ni pritožbe (tudi ne ugovora), kot to določa četrti odstavek 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, mogoč pa je upravni spor, ki ga je tožnik, kot prej navedeno, že vložil v upravnem sporu. Glede na to, da ni izpolnjena zakonska procesna predpostavka za vložitev pravnega sredstva, je bila pravilna odločitev tožene stranke, ki je prosilčev ugovor kot nedovoljen zavrgla. Ker gre v spornem primeru za vprašanje obravnave dopustnosti začeti upravni spor, se sodišče ni spuščalo v nadaljnjo vsebinsko presojo pravilnosti izpodbijanega upravnega akta.

6. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.