Jedro

Okoliščine, da je tožeča stranka, zaradi zamenjave ključavnice na vratih stanovanja, v katerem je živela, ostala brez strehe nad glavo in brez vseh svojih osebnih stvari in dokumentov, so takšne, da razumno utemeljujejo potrebo po izdaji začasne odredbe in vzpostavitvi prejšnjega stanja, še preden je izveden kontradiktorni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V prvi točki izreka izpodbijanega sklepa je sodišče zavrnilo ugovor tožencev (vložen dne 9.12.2005) zoper začasno odredbo izdano dne 29.11.2005. V drugi točki izreka pa je sodišče prve stopnje odločilo, da so toženci solidarno dolžni povrniti tožniku stroške ugovornega postopka v višini 22.030,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2006 do plačila, vse v roku osem dni. Višji stroškovni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. V pritožbi navaja, da je naziranje sodišča prve stopnje, da je že prijava tožnika na policijo, v kateri je navedel, da naj bi bil s strani prvotoženca fizično napaden, zadosten dokaz o nasilju slednjega in o nastanku težko nadomestljive škode, zmotno. Kaj naj bi izhajalo iz obvestila zdravniku z dne 15.11.2005 in iz izvida CT-ja glave, tožena stranka ne ve, saj ji te listine, kakor tudi odgovor tožeče stranke na ugovor zoper sklep opr. št. P z dne 29.11.2005, s strani sodišča ni bil dostavljen. Že iz same vsebine izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je rentgenolog zgolj nakazal možnost, da je manjša hipodenzna lezija v levi frontalni regiji lahko (ne zagotovo) posledica poškodbe, ki naj bi jo tožeča stranka zadobila v zatrjevanem napadu prvotoženca. Upoštevajoč dokazno breme, ki je v tem primeru na tožeči stranki, je sklepati, da tožeča stranka ni uspela dokazati zatrjevanega napada s strani prvotoženca, še manj pa posledic tega napada. Izpodbijani sklep nima razlogov o tem, na podlagi katerih dokazov sodišče gradi zaključek, da tožeči stranki, zaradi tega, ker naj bi čez noč ostala brez strehe nad glavo in brez svojih stvari, nastaja težko nadomestljiva škoda na njenem zdravju. V zvezi z navedenim pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nadalje pritožba opozarja na kontradiktornost v razlogih izpodbijanega sklepa, saj sodišče prve stopnje sledi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in ji tako omogoča vstop v želeno stanovanje, hkrati pa zatrjuje, da si tožeča stranka, zaradi strahu za svoje zdravje, ne upa priti niti do prizidka hiše, v katerem se nahajajo njene osebne stvari. Ob takih navedbah se postavlja logično vprašanje, na podlagi katerih dokazov lahko sodišče prve stopnje sklepa, da si tožeča stranka, zaradi strahu za svoje zdravje, ne upa v prizidek hiše, v katerem se nahajajo njene osebne stvari, ko pa si navkljub zatrjevanemu strahu za svoje zdravje prizadeva, da bi preko začasne odredbe prišla celo v stanovanje tožencev. Glede izkazanosti pogoja, da bi tožena stranka z začasno odredbo utrpela le neznatno škodo, pritožba pravi, da se, tako kot se tožeča stranka boji srečanj s toženci, toženci bojijo srečanja s tožečo stranko. V tako naelektrenem ozračju bi vsakodnevni stiki pravdnih strank nesporno pripeljali do škode na psihičnem zdravju tožencev. Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni izkazala, da bi tožencem, s tem, ko bi bil tožeči stranki omogočen vstop v obravnavano nepremičnino, nastala zgolj neznatna škoda. Ker izpodbijani sklep nima razlogov tudi o tem odločilnem dejstvu, mu pritožba ponovno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 239. člena ZPP oziroma zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ker je bilo z začasno odredbo ugodeno enakemu zahtevku kot ga tožeča stranka postavlja v tožbi, pri tem pa se tožencem ni omogočilo, da bi svoje pravice uveljavljali v pravdnem postopku, je bila v konkretnem primeru tožencem kršena v 22. členu Ustave Republike Slovenije zagotovljena pravica. Ker izpodbijani sklep nima razlogov o zatrjevani kršitvi ustavne pravice, je kršena tudi ustavna pravica tožencev do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS v zvezi s 13. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. V primeru ugoditve začasni odredbi pa bi bilo tožečo stranko tudi nemogoče izseliti iz stanovanja. Ta trditev ni pavšalna in hipotetična, kakor to sodišče prve stopnje zmotno razloguje. Dejstvo, da si tožeča stranka že dlje časa ni uspela zagotoviti drugega primernega stanovanja, kaže na utemeljen sklep, da se bo na vsak način upirala morebitni izselitvi iz stanovanja tožencev. Da je temu tako gre sklepati tudi iz ravnanja tožeče stranke, ko namerno ni hotela prevzeti njenih osebnih stvari, prevzem katerih so ji toženci omogočili. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako tudi ni kršilo z Ustavo RS zagotovljenih pravic, glede bistvenih okoliščin je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana kršitve pravil postopka, ker sodišče prve stopnje odgovora tožeče stranke na ugovor tožene stranke, ni vročilo toženi stranki. Zakon o izvršbi in zavarovanju namreč ne predvideva, da bi se tovrstne vloge vročale nasprotni stranki zaradi ponovnega odgovora.

Pritožba tudi v delu, kjer očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo odločilnih dejstev, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnjuje svoja stališča o obstoju predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz 272. čl. ZIZ, razlogi o tem so jasni. Tožeča stranka v tem sporu zahteva zavarovanje z začasno odredbo tako, da se še pred izvedbo kontradiktornega motenjskega postopka vzpostavi prejšnje stanje, za to pa so tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru, kljub potrebnem restriktivnem pristopu, podani tehtni razlogi in s tem tudi pogoji iz 272. člena ZIZ. Okoliščine, da je tožeča stranka, zaradi zamenjave ključavnice na vratih stanovanja, v katerem je živela, ostala brez strehe nad glavo in brez vseh svojih osebnih stvari in dokumentov, so takšne, da razumno utemeljujejo potrebo po izdaji začasne odredbe in vzpostavitvi prejšnjega stanja, še preden je izveden kontradiktorni postopek. Nastanek težko nadomestljive škode v smislu 2. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ je pravni standard, škoda pa pomeni vsak poseg v pravno varovan položaj osebe, katerega posledice je težko odpraviti (restitucija) ali omiliti (satisfakcija). Če tožeča stranka nima kje živeti in zadovoljevati svojih osnovnih življenjskih potreb, to brez dvoma pomeni ne le grožnjo, temveč že nastanek težko nadomestljive škode. Vprašanje pomena in načina zadovoljevanja človekovih osnovnih življenjskih potreb je vprašanje splošno priznanega civilizacijskega standarda, ki ga ni potrebno posebej obrazlagati in dokazovati.

Bojazen, da bo, v primeru vsakodnevnih stikov, med pravdnima strankama prihajalo do konfliktnih situacij in posledično škode na psihičnem zdravju tožencev, je odveč, saj je tožencem z začasno odredbo smiselno prepovedano ustvarjati konfliktne situacije. Z izpodbijano začasno odredbo je namreč toženi stranki prepovedano na kakršenkoli način ovirati tožečo stranko pri vstopu v stanovanje in pri uporabi stanovanja ali storiti karkoli drugega ali kakorkoli drugače onemogočati ali oteževati tožeči stranki mirno uporabo stanovanja, oziroma storiti karkoli, kar bi lahko povzročilo tožeči stranki škodo.

Ker so že zato, ker tožeči stranki, glede na zgoraj obrazloženo, nastaja težko nadomestljiva škoda izpolnjeni pogoji (iz 272. člena ZIZ) za izdajo začasne odredbe, so pritožbene navedbe v zvezi z izkazanostjo uporabe sile s strani 1. toženca in v zvezi s trditvijo, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo, nepomembne.

Prav tako na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vplivajo pritožbene navedbe, da bi bilo tožečo stranko nemogoče izseliti iz stanovanja, v primeru, ko s tožbenim zahtevkom ne bi uspela. Tožena stranka ima za tak primer na razpolago ustrezne sodne postopke, v katerih lahko uveljavi svoje pravice pred sodiščem.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

Tožena stranka mora sama kriti stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP in 3. odst. 154. člen ZPP).