Jedro

Obseg in intenzivno zmanjšanje življenjske aktivnosti morata doseči tako visoko stopnjo, da povzročita duševne bolečine zopet tolikšne intenzivnosti, da opravičuje prisojo denarne odškodnine iz tega naslova.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z delovno nesrečo 15.06.1996, pri kateri si je tožnik v dolžini 1,5 cm prerezal hrbtišče desnice, tako da je bila prekinjena kita iztegovalka sredinca, je sodišče prve stopnje odločilo, da mu mora tožena stranka plačati 1,200.000,00 SIT od zahtevanih 1,400.000,00 SIT za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem, 100.000,00 od zahtevanih 200.000,00 SIT za strah, torej skupaj 1,300.000,00 SIT, medtem ko je zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1,100.000,00 SIT zavrnilo v celoti.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, na pritožbo tožene stranke pa je odškodnino za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem znižalo na 1,000.000,00 SIT.

V reviziji proti tej sodbi, ki jo tožnik izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, predlaga, naj mu bo prisojena odškodnina v zahtevanem znesku.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je že večkrat opozorilo, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tako tudi ne na način, da se v njej navajajo dejanske okoliščine, ki niso bile ugotovljene na nižjih stopnjah sojenja. Tako tudi v tem primeru ni mogoče upoštevati trditev o trimesečni nošnji opornice, ko pa je izvedenka pojasnila, da jo je tožnik nosil tri tedne, sam pa je izpovedal, da jo je nosil 14 dni. Nobenih trditev ali ugotovitev ni o posebnih bolečinah ob vrnitvi na delo in o tem, da se je tožnik zavedal nevarnosti lokalne anestezije, kar naj bi povečalo njegov strah.

Tudi revizijskim poudarkom ne gre slediti brez pridržkov. Res je šlo za 24-dnevno bolečinsko obdobje, šteto v strnjeni obliki, vendar je res tudi to, da je tožnik trpel hude bolečine en sam dan. Po življenjskih izkušnjah sodeč tudi sedanje bolečine pri rekreativnih športih niso intenzivne, ker teh športov tožnik ni opustil. Pri igranju trobente pa tožnik sploh ni omenjal kakšnih bolečin. Ob natančno popisanih okoliščinah v sodbah nižjih sodišč revizijske navedbe ne omajejo prepričanja sodišča o primernosti prisojene odškodnine za sedanje in bodoče telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem ter za strah. Sodišče mora namreč vselej paziti tudi na to, da odškodnina, ki naj jo odmeri ne odstopa navzgor ali navzdol od sicer prisojanih odškodnin v primerljivih primerih, razeh seveda v tistem, kar narekuje individualizacija odmere. Tako tudi dejstvo relativne mladosti tožnika ob nesreči (38 let) ne opravičuje višje kot na instančnem sodišču določene odškodnine. Enotedenska skrb za izid zdravljenja, ki je potekalo brez zapletov, tudi ne opravičuje višje odškodnine za strah.

Pravilna je končno odločitev, da tožniku ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Takšna oblika škode zajema po osvojeni sodni praksi oškodovančevo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka v zvezi z najrazličnejšimi prizadetostmi na psihičnem in telesnem področju. Vendar je treba tudi pri tej obliki škode oziroma ob prisoji odškodnine zanjo upoštevati obseg telesne prizadetosti, ki odseva na psihično področje. Drugače povedano, obseg in intenzivno zmanjšanje življenjske aktivnosti morata doseči tako visoko stopnjo, da povzročita duševne bolečine zopet tolikšne intenzivnosti, da opravičuje prisojo denarne odškodnine. Dokazni postopek je pokazal, da se tožnikove življenjske aktivnosti niso zmanjšale, ne poklicne (še vedno dosega norme kot poprej), ne ob prostem času (z rekreativno športno dejavnostjo in dejavnostjo na glasbenem področju se ukvarja še naprej, v zvezi s slednjo v manjšem ansamblu, ki terja več igranja). Pritrditi je sicer mogoče reviziji, da pri nekaterih prijemih tožnik začuti bolečino, in da pri igranju na trobento ni tako gibčen kot nekoč, in da je ostala zmanjšana gibljivost v skrajnih legah (te so pri prstih redko potrebne), vendar vse to ne more vplivati na tožnikovo duševnost tako močno, da bi to opravičevalo denarno odškodnino. Kot ne gre odškodnina za sleherno telesno bolečino tudi ne gre za vsako bolečino na psihičnem področju. Za okoliščino, da bi moral tožnik vlagati večje napore v svojo dejavnost, kar revizija večkrat poudari, pa v zbranih dokazih spet ni opore.

Tako se je pokazalo, da revizija ni utemeljena v nobenem pogledu, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo (393. člen ZPP iz 1977).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP (1977).