Jedro

Tožnik je bil v spornem letu upravičen do celotnega letnega dopusta, zato mu na podlagi 1. odstavka 131. člena ZDR pripada celoten regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Ker je regres zapadel v plačilo 1. julija tega leta, je tožena stranka s plačilom v zamudi, zato je tožnik upravičen tudi do izplačila zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati - plačo za mesece od februarja 2012 do vključno novembra 2012 v mesečnem znesku 2.536,31 EUR bruto ter za mesec december v znesku 1.570,10 EUR bruto, od teh mesečnih zneskov obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, - regres za letni dopust za leto 2012 v višini 763,07 bruto, od tega zneska obračunati in odvesti pripadajoče davke ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2012 dalje do plačila, v presežku, glede teka zamudnih obresti od 1. 7. 2012, je zahtevek zavrnilo, - in izplačati potne stroške v skupni višini 892,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2013 dalje do plačila, vse v roku 8 dni.

Zoper delno sodbo sodišča prve stopnje (pravilno: zoper ugodilni del, ker za pritožbo zoper zavrnilni del nima pravnega interesa) se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na ugotovitev, da tožena stranka ni prerekala denarnih zahtevkov, ki se nanašajo na regres za letni dopust in povračilo stroškov službenih poti. Ta ugotovitev je napačna, saj je tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 17. 6. 2013 jasno in konkretizirano nasprotovala potnim stroškom, ker je terjatev zastarala. Ker se sodišče prve stopnje do ugovora zastaranja ni opredelilo, je kršilo materialno pravo. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno opredelilo tek zakonskih zamudnih obresti, saj tožnikova pogodba o zaposlitvi določa obveznost plačila plače do 15. v mesecu, tako bi bila tožena stranka lahko v zamudi kvečjemu od 16. dne v mesecu in ne od 18. dne v mesecu. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je sodba nezakonita v celoti, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje (pravilno: sojenje) sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem pritožbene navedbe v celoti prereka. Ker je izpodbijana delna sodba pravilna in zakonita, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del delne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP ). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da obrazložitev vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge ter da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožena stranka pritožuje le zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku za regres za letni dopust za leto 2012 in potne stroške, torej zoper zadnjo in predzadnjo alineo I. točke izreka (ki je hkrati tudi edina točka izreka te delne sodbe!). Za pritožbo zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojenih zneskov plač namreč tožena stranka nima pravnega interesa, saj se pritožuje v svojo škodo (zahteva tek zakonskih zamudnih obresti od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, namesto dosojenega teka od 18. dne v mesecu za pretekli mesec). Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba zoper odločitev o regresu za letni dopust za leto 2012 ni konkretizirana. Kot je bilo že navedeno, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni našlo, sodišče prve stopnje pa je odločilo na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava. Tožnik je bil v letu 2012 upravičen do celotnega letnega dopusta, zato mu na podlagi 1. odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) pripada celoten regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, ki je v letu 2012, po podatkih o znesku minimalne plače, objavljenem v Uradnem listu RS, številka 5/2012, znašala 763,07 EUR. Ker je regres zapadel v plačilo 1. julija 2012, je tožena stranka s plačilom v zamudi, zato je tožnik upravičen tudi do izplačila zakonskih zamudnih obresti. Pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

Utemeljeno sicer pritožba opozarja na to, da je v pripravljalni vlogi z dne 17. 6. 2013 tožena stranka podala ugovor zastaranja v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo potnih stroškov za obdobje od 2. 1. 2008 do 30. 9. 2012, o katerem pa se sodišče prve stopnje ni izjasnilo. Vendar pa sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava, saj iz konto kartice v prilogah pod A5 izhaja, da znaša na dan 18. 7. 2012 dolg tožene stranke iz naslova potnih stroškov 536,48 EUR, ročno pa sta pripisana tudi dolga po potnih nalogih št. ... in ..., tako da skupni dolg tožene stranke znaša 892,48 EUR. Ker je tožena stranka tožniku na dan 27. 9. 2011 poravnala vse obveznosti, je vtoževani dolg nastal po tem datumu in ni zastaral. Vtoževani potni stroški so namreč čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki skladno z 206. členom ZDR zastara v roku petih let od nastanka. Tako je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno, ko je tožniku v celoti dosodilo potne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zato je pritožba tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z načelom uspeha sama krije svoje stroške postopka, tožeča stranka pa stroškov ni priglasila (165. in 154. člen ZPP).