Jedro

Ker je tožena stranka izvedla organizacijsko spremembo, tako da je vse vodstvene naloge, ki jih je opravljala tožnica, razporedila na nadrejenega delavca, s čimer je njeno delovno mesto dejansko ukinila, je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba tožnice se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 20.6.2003, kakor tudi zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in brez pravnega učinka in je zaradi tega brez pravnega učinka tudi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto strokovne delavke za tržno komunikacijo ter zahtevek za plačilo razlike v plači za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 380.400,00 SIT bruto mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter povračilo pripadajočih davkov in prispevkov. Prav tako je zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz razlik v izpovedbah prič v prejšnjem in novem postopku izhaja, da so se priče tožene stranke glede na napotilo pritožbenega sodišča pripravile in izpovedovale tako, da je to ustrezalo potrebam sodišča. Kljub takšnim različnim izpovedbam o obstoju reorganizacije pa se sodišču prve stopnje ni zdelo potrebno zaslišati direktorice, ki edina ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tako zaslišalo le tiste priče, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki in ki so očitno izpovedovale tako, kot so morale in ne po resnici. Navedeno dokazuje tudi izpovedba priče S.S., zaposlene v kadrovski službi o tem, da je dokument z dne 28.4.2004 o reorganizaciji pri toženi stranki, prvič videla šele, ko se je pripravljala na glavno obravnavo. Samo ta dokument ni bil poslan po elektronski pošti, zato je jasno, da je bil narejen izključno za potrebe dokazovanja. Sodišče prve stopnje bi se do takšnega dokumenta moralo bolj jasno opredeliti in ga kritično oceniti, saj odstopa od ostalih dokumentov. Sporočil po elektronski pošti ni mogoče narediti za nazaj, nobene težave pa ni z antidatiranjem dopisov. Priča S.S. sklepa o reorganizacij ni videla na oglasni deski, nihče od zaposlenih pa ga tudi ni dobil po elektronski pošti. Sodišču prve stopnje se ni zdelo potrebno ponovno zaslišati tožnice in opraviti soočenja z zaslišano pričo T.Š., ki je na ponovnem zaslišanju zanikala, da bi karkoli vedela o bolezni tožnice, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Več kot očitno je, da je bila tožnici ponujena za polovico nižja plača zaradi njenega zdravstvenega stanja in pričakovanja, da svojega dela ne bo mogla več opravljati. Da reorganizacije v resnici ni bilo, nakazuje tudi dejstvo, da takratni direktor prodaje in marketinga ne opravlja več te funkcije. Očitno je, da je bila sprememba delovnega mesta, ki se je zgodila šele julija 2004, zares narejena za potrebe te pravde, saj je bila tožba vložena 11.6.2004. Priča T.Š. je v nasprotju s prvim zaslišanjem trdila, da glede zdravstvenega stanja tožnice ni vedela ničesar in da to stanje ni bilo povod za kakršnekoli spremembe pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku izpovedbo tožnice ocenilo za izčrpno in zanesljivo, zaradi česar je štelo za verjetno, da ji je T.Š. ob razgovoru 3.5.2004 rekla, da ji bodo zaradi njenega zdravstvenega stanja poiskali drugo delovno mesto. V ponovljenem postopku pa je sodišče prve stopnje, ne da bi zaslišalo tožnico, kar naenkrat verjelo T.Š., ki je trdila, da česa takšnega nikoli ni rekla. Sporočilo po elektronski pošti z dne 29.3.2004 ni vključevalo spremembe na področju marketinga, zato je sodišče prve stopnje v prejšnjem postopku pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je šele po prejemu sodbe višjega sodišča in po jasnih navodilih in napotilih pripravila dokumente, ki naj bi dokazovali resničnost navedb tožene stranke. Vendar pa tudi v ponovljenem postopku ni predložila dokumenta, ki bi dokazoval resničnost njenih navedb in ki bi izkazoval datum nastanka določenega dokumenta. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni odločilo o stroških postopka, ki jih je priglasila tožena stranka. Navaja, da je spor sicer res tekel v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, vendar je bil predmet tožbe tudi denarni zahtevek za plačilo mesečne razlike v plači v višini 380.000,00 SIT za obdobje 15 mesecev, kar znaša 5.700.000,00 SIT. Glede denarnega zahtevka ni mogoče uporabiti določbe 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04). Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo dopolni tako, da tožnici naloži, da toženi stranki povrne njene stroške postopka.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo tožene stranke navedla, da je vložila tožbo v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je odločitev sodišča prve stopnje glede plačila stroškov popolnoma pravilna, saj tožnica z vložitvijo tožbe ni zlorabljala svojih procesnih pravic. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo in takrat pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to ugodilo tožničinemu zahtevku. Sodišču prve stopnje je naložilo, da dokazni postopek dopolni z dopolnilnim zaslišanjem T.Š. glede tega, kako je tožnici pojasnila razloge za nameravano odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbo tožnice o tem razgovoru, zaslišani priči T.Š. pa v zvezi s tem sploh ni postavilo nobenega vprašanja. Sodišču prve stopnje je pritožbeno sodišče tudi naložilo, da obstoj organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi presoja tudi glede na ravnanje tožene stranke po podani odpovedi, ter da izvede tudi dokaz z zaslišanjem direktorice tožene stranke, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo izvedbo tega dokaza predlagala, sodišče prve stopnje pa ga je opustilo, ker zakonita zastopnica na prvi narok za glavno obravnavo ni pristopila.

- K pritožbi tožnice Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno zgolj zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog, da se zaslišita priči E.Z. in L.K.. Tožnica je ta dokazni predlog podala šele s pripravljalno vlogo z dne 22.8.2006, ne da bi pri tem navajala, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogla ponuditi že najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kakor to določata prvi in drugi odstavek 286. člena ZPP. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje tožnico lahko spravilo v zmoto glede možnosti ponujanja novih dokazov, saj je potem, ko je bila prva sodba razveljavljena in je sodišče prve stopnje razpisalo nov narok, v vabilu navedlo, da gre za poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, na katerem mora stranka navesti vsa dejstva in ponuditi vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Sodišče prve stopnje je pri tem očitno spregledalo določbo drugega odstavka 362. člena ZPP, ki določa, da na prvem naroku nove glavne obravnave stranke smejo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogli navesti oziroma predložiti. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje obeh predlaganih dokazov sploh ne bi smelo izvesti, v kolikor tožnica ne bi utemeljevala, da jih brez svoje krivde ni mogla predlagati v dotedanjem postopku, česar ni storila.

Okoliščina, da je priča S.S. sklep o reorganizaciji področij (priloga B2) videla šele v pripravah na obravnavo, ne dokazuje, da tega dokumenta v času pred izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi sploh ni bilo. Nenazadnje gre za dokument direktorice tožene stranke, zato niti ni nujno, da ga je videla v kadrovski službi zaposlena delavka. Spremembe organiziranosti tožene stranke, ki je bila tem, da se je ukinilo delovno mesto vodje marketinga, ki ga je zasedala tožnica, namreč ne dokazuje zgolj navedeni sklep direktorice tožene stranke z dne 28.4.2004, temveč predvsem dejstvo, da je organizacija dela pri toženi stranki po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi v resnici potekala tako, da so vodstvene naloge, ki jih je prej opravljala tožnica kot vodja marketinga, prešle na P.D., ostale naloge pa na druge sodelavke tožnice oziroma na tožnico, na novem delovnem mestu strokovne sodelavke za tržno komuniciranje. Neverodostojnosti sklepa o reorganizaciji področij prav tako samo po sebi ne dokazuje dejstvo, da ta dokument zaposlenim ni bil poslan po elektronski pošti.

Protispisna je pritožbena navedba, da naj bi priča S.S. izpovedala, da sklepa o reorganizaciji na področju marketinga ni videla na oglasni deski, saj iz zapisnika o njenem zaslišanju kaj takšnega ne izhaja. Priča je izpovedala zgolj to, da so bili zaposleni o organizacijskih spremembah obveščeni preko obvestil na oglasni deski in po elektronski pošti in da ji ni znano, ali ji je bilo obvestilo o organizacijski spremembi (to je sklep o reorganizaciji področij z dne 28.4.2004) bilo dano tudi po elektronski pošti, ničesar pa ni priča izjavila glede objave tega sklepa na oglasni deski.

Dejansko stanje tudi ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni dopolnilno zaslišalo tožnice, saj je tožnica bila podrobno zaslišana že v prejšnjem postopku. Na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja tudi ni vplivalo, da sodišče prve stopnje tožnice in priče T.Š. ni soočilo. Soočenje je le metoda zasliševanja in ne dokazno sredstvo. Tretji odstavek 239. člena namreč določa, da se priče (isto pa glede na določbo 263. čl. ZPP velja to tudi za priče in stranke) smejo soočiti, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev. Soočenje je torej možnost, ki jo zakon v okviru procesnega vodstva daje sodišču, ni pa to njegova obveznost, ki bi jo moralo opraviti po uradni dolžnosti. Sicer pa je tožnica pri zaslišanju priče T.Š. bila prisotna in bi lahko s postavljanjem vprašanj dosegla isti učinek kot pri soočenju. Pritožbeno sodišče izpovedbe priče T.Š. ne ocenjuje za neverodostojno, še najmanj zaradi tega, ker že ob prvem zaslišanju ni zanikala, da bi pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi karkoli vedela o bolezni tožnice. Priči T.Š. glede tega v prejšnjem postopku niti tožnica niti sodišče ni zastavilo nobenega vprašanja, temveč je bila priča zaslišana le glede poskusa vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je protispisna pritožbena navedba, da naj bi obstajalo nasprotje med sedanjo izpovedbo priče T.Š. in njeno izpovedbo v prejšnjem postopku.

Na pravilno ugotovitev dejanskega stanja tudi ni vplivala okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem takratne direktorice tožene stranke, saj se ta tudi v novem postopku ni odzvala na vabilo. D.R.S. je bila vabljena z vabilom za zaslišanje strank, res pa je, da je medtem prenehala biti zakonita zastopnica tožene stranke, zaradi česar bi sodišče zoper njo lahko uporabilo sankcije iz 241. člena ZPP, seveda pod pogojem, da bi bila vabljena kot priča in ne kot zakonita zastopnica. Vendar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na koncu naroka za glavno obravnavo zavrnilo dokazni predlog, da se D.R.S. zasliši kot pričo, saj bi to samo po nepotrebnem podaljšalo postopek, dejansko stanje pa je bilo dovolj razčiščeno z ostalimi dokazi. Odločilen je objektivni dokaz, da je tožena stranka drugačno organiziranost dejansko speljala in pri njej vztrajala ves čas spornega razmerja, kar kaže na to, da ni res, da bi šlo zgolj za ukrep tožene stranke zaradi obvestila o tožničinih zdravstvenih težavah.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožena stranka dejansko izvedla organizacijsko spremembo tako, da je vse vodstvene naloge, ki jih je prej opravljala tožnica na delovnem mestu vodje marketinga razporedila na novega direktorja trženja, s čemer je dejansko ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če so prenehale potrebe po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strni delodajalca. Ukinitev delovnega mesta in razporeditev teh nalog na druge delavce predstavlja organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta razlog je prav gotovo mogoče opredeliti kot utemeljen razlog v smislu določbe drugega odstavka 81. člena ZDR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zaradi organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljala na delovnem mestu vodje marketinga, je utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek, saj je bil podan z zakonom predviden razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pa je bila dana znotraj prekluzivnega subjektivnega in objektivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da so bile organizacijske spremembe uvedene s 1.5.2004, kar pomeni, da je tega dne začel teči 30 dnevni subjektivni oziroma 6 mesečni objektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ne podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

- K pritožbi tožene stranke Vendar pa sodišče prve stopnje o zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka sploh še ni odločilo. Izpodbijana sodba sicer ima pravilne razloge o tem, zakaj tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov, vendar izrek ne vsebuje te odločitve. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 327. člena ZPP pritožbo tožene stranke štelo za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. Ker bo po vsebini o utemeljenosti pritožbenih navedb tožene stranke tako odločeno šele z dopolnilnim sklepom, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pridržalo za končno odločbo.