Jedro

Pogoj sposobnosti za razsojanje pomeni, da mora imeti zapustnik za izjavo poslednje volje razum in voljo. Oporočna sposobnost se domneva, tisti, ki trdi nasprotno, pa mora domnevo izpodbiti.

Ob dejstvu, da tožniki niso trdili, da jim obseg zapuščine ni bil znan, svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo pa so izkazovali s tem, da (v podrednem zahtevku) taksativno našteti predmeti v zapuščino ne sodijo, ker so jih poleg oporočiteljice od svojih staršev dedovali tudi njihovi starši (zapustničina brata), je pravilen zaključek , da bi v konkretnem primeru morali tožniki vložiti dajatveni zahtevek na izročitev premičnin proti osebam, ki imajo te premičnine v posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke. Tožbo je glede podrednega tožbenega zahtevka na ugotovitev, da taksativno določene premičnine ne sodijo v zapuščino, zavrglo, tožeči stranki pa naložilo plačilo 4.423,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje kljub zahtevi tožnikov ni opravilo ustreznih poizvedb pri Centru za socialno delo o zapustničinem zdravstvenem stanju in ni odredilo dopolnitve izvedenskega mnenja v tem delu. Dodaja, da je sodišče ugodilo le dokaznim predlogom tožene stranke, zaradi česar je podana kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic. Vztraja pri trditvah, da je izvedenec zmotno presodil določene listine v spisu, ki potrjujejo, da je bila zapustnica že v času sestave izpodbijanih oporok neorientirana in oporočno nesposobna. Prvostopenjsko sodišče bi moralo zaradi nestrokovno in nepopolno opravljenega izvedenskega dela ugoditi predlogu tožnikov in postaviti novega izvedenca psihiatrične stroke. Dodaja, da je sodišče zmotno presodilo izpovedbo prve tožnice, nepravilna pa je tudi odločitev glede podrednega tožbenega zahtevka. V tem delu uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, saj premičnine, navedene v podrednem zahtevku, predstavljajo naknadno najdeno premoženje. Ne drži zaključek sodišča, da so bile premičnine v posesti zapustnice in da je bil prvi toženec dobroverni pridobitelj. Dodaja, da iz dokaznega postopka ne izhaja zapustničina zavest o lastništvu premičnin. Ugotovitev dejanskega stanja je v tem delu nepopolna, ker sodišče ni zaslišalo prič, predlaganih s strani tožnikov, ki bi potrdile, da se zapustnica ni imela za lastnico spornih premičnin. Graja tudi odločitev o stroških postopka, saj iz obrazložitve ni razvidno, katere stroške je sodišče priznalo, zato obrazložen ugovor zoper odmerjene stroške niti ni mogoč.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z 59. členom Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spre., v nadaljevanju: ZD) lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti. Pogoj sposobnosti za razsojanje pomeni, da mora imeti zapustnik za izjavo poslednje volje razum in voljo. Oporočna sposobnost se domneva, tisti, ki trdi nasprotno, pa mora domnevo izpodbiti (prvi odstavek 61. člena ZD).

6. Sodišče prve stopnje je dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobene podlage za dvom v oporočno sposobnost oporočiteljice B. A. P. Vsi pritožbeni očitki tožnikov, ki poskušajo omajati strokovnost in prepričljivost izvedenskega mnenja dr. T., so neutemeljeni, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje in s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je bila oporočiteljica ob sprejemu v dom „slabše orientirana“ zaradi akutnega respiratornega infekta, ki pa ni vplival na njeno sposobnost za razsojanje. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je bila zapustnica prvič deležna psihiatričnega zdravljenja šele v marcu 2007, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila pri pisanju izpodbijanih oporok (zadnje iz novembra 2006) sposobna izraziti svojo voljo. Ker so bile ugotovitve izvedenca skladne z zaslišanjem prič M. K., P. J., B. Be, L. B. in prvega toženca, ki so imeli z oporočiteljico redne stike, ter ostalo listinsko dokumentacijo, dodatno zaslišanje izvedenca oziroma postavitev novega izvedenca tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ker za stranko ni ugodno, ne more biti razlog za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma za postavitev novega izvedenca. Dejstvo, da je sodišče večjo težo podelilo pričam, predlaganim s strani tožene stranke, ne predstavlja kršitve ustavno zagotovljenega enakega varstva pravic. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP).

7. Za ugotovitveno tožbo bi morali tožniki v skladu z 181. členom ZPP izkazati pravni interes. Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Ob dejstvu, da tožniki niso trdili, da jim obseg zapuščine ni bil znan, svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo pa so izkazovali s tem, da (v podrednem zahtevku) taksativno našteti predmeti v zapuščino ne sodijo, ker so jih poleg oporočiteljice od svojih staršev dedovali tudi njihovi starši (zapustničina brata), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi v konkretnem primeru morali tožniki vložiti dajatveni zahtevek na izročitev premičnin proti osebam, ki imajo te premičnine v posesti. Da gre v konkretnem primeru za kasneje najdeno premoženje v smislu 221. člena ZD, se tožniki sklicujejo šele v pritožbenem postopku, pri čemer ne izkažejo, da se na navedeno brez svoje krivde niso mogli sklicevati prej, kar predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP). Za ugotovitveni zahtevek ni bil podan pravni interes, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo v tem delu zavrglo. Ker takšne odločitve ne bi moglo spremeniti niti zaslišanje prič, s katerimi je tožeča stranka želela izkazati, da se zapustnica ni imela za lastnico spornih premičnin, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko dokazovanja v tem delu ni izvedlo. Ob dejstvu, da je od smrti zapustničinih staršev minilo več kot 50 let, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi bilo treba zaradi zastaranja zavrniti tudi morebitni dajatveni zahtevek. Sodišče prve stopnje se pri tem pravilno sklicuje na 141. člen ZD, po katerem imajo dediči pravico zahtevati zapuščino, vendar ta pravica zastara nasproti posestniku najpozneje v desetih letih (pošten posestnik) oziroma dvajsetih letih (nepošten posestnik) od zapustnikove smrti.

8. Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena pritožba zoper stroškovni del odločitve. Res je, da natančna odmera stroškov iz samega sklepa ni razvidna, vendar pa sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških kot akcesorni obveznosti dopušča, da je v sklepu navedena podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz spisa.(1) V tem primeru je sodišče na predlogu tožene stranke za odmero stroškov (list. št. 220) označilo, katere stroške ji je priznalo. Odločitev o stroških je mogoče preizkusiti; pravdne stroške je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo.

9. Pritožbeni očitki niso utemeljeni; kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo ni bil potreben strošek, zato ga krije tožena stranka sama.

(1) Primerjaj Vlaj, J., Stroški postopka, Pravosodni bilten, 2/2008, str. 9.