Jedro

Sam CZ roka za dodatno opremljanje gasilskih in drugih reševalnih vozil ne določa. Stališče tožene stranke, da 2. odstavek 69. člena Uredbe določa prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da zamuda tega roka pomeni tudi izgubo pravice, ni pravilno. Pravico do oprostitev plačila carine določa CZ, in le zakon bi lahko določil prekluzivni materialni rok, v katerem bi carinski zavezanec to pravico izgubil. Po mnenju sodišča rok treh mesecev, določen v 69. členu Uredbe ni prekluziven, kar pomeni, da bi morala tožena stranka oziroma že njen prvostopni organ presojati, glede na v obravnavani zadevi pravočasno vloženo zahtevo za podaljšanje tega roka, ali je zahteva utemeljena.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije, št. 426-31/332-00/0200- 140 z dne 16. 7. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka v višini 68.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice A, št. 426-25/900-2000/7300-004 z dne 27. 3. 2000, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo carinskega dolga v skupnem znesku 1.688.406,00 SIT za rabljeno tovorno vozilo MAN/L82 15, 264 LC/KASON, prijavljeno po enotni carinski listini (ECL) K4-62009 z dne 16. 12. 1999. Za navedeno vozilo je bil tožnik oproščen plačila carine na podlagi 3. točke 162. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99, dalje: CZ) z obveznostjo, da do 16. 3. 2000 predloži dokaze o dodatni opremljenosti vozila, davek na dodano vrednost pa je bil plačan. Ker do izteka roka dokazi o dodatni opremljenosti niso bili predloženi, je prvostopni carinski organ izdal odločbo, s katero je naložil plačilo carinskih obveznosti. Tožena stranka v obrazložitvi ugotavlja, da je prvostopni organ ravnal pravilno in na zakonu utemeljeno, ko je obračunal carinski dolg. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 69. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 46/99, dalje: Uredba) v katerem je določeno, da mora upravičenec iz 3. točke 162. člena CZ, ki uveljavlja oprostitev plačila carine za vozila, ki se na carinskem območju dodatno opremljajo za gasilsko ali drugo reševalno posredovanje, v roku treh mesecev od dneva sprostitve v prost promet carinskemu organu predložiti dokaz, da so bila in kako so bila vozila dodatno opremljena. V 2. odstavku istega člena je določeno, če upravičenec v roku iz prejšnjega odstavka ne predloži zadostnih dokazov za to, da so bila in kako so bila vozila dodatno opremljena, se za uvožena vozila obračunajo carinske dajatve v skladu s Carinskim zakonom. Po mnenju tožene stranke rok iz 2. odstavka 69. člena Uredbe ni podaljšljiv, torej je prekluzivne narave. Podaljšanje roka ni mogoče, kljub temu, da je imel tožnik težave pri izvedbi dodatnega opremljanja vozila. Tožena stranka še dodaja, da vlogi, ki se nahaja v spisu za podaljšanje roka, glede katere tožnik navaja, da je bila zavrnjena, o čemer v spisu ni dokaza, ne bi smelo biti ugodeno že iz zgoraj navedenega razloga, poleg tega pa je prošnjo vložila družba BBB d.o.o. iz Ljubljane, ki sploh ni stranka v postopku. Ker ima nepredložitev dokazov v roku oziroma nedograditev avtomobila, kar v zadevi ni sporno, za posledico obračun dajatev, po izteku roka predloženi dokazi oziroma dodatna opremljenost na odločitev ne vplivajo. Tožena stranka je zavrnila tudi pritožbene navedbe glede višine obračuna carine in sicer, da bi morala biti carina obračunana po preferencialni 8,8 % stopnji. V obrazložitvi navaja, da 31. člen Uredbe o izvajanju Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, dalje: UICZ) določa, da se preferencialno poreklo blaga dokazuje s predložitvijo dokazil o poreklu blaga, katerih uporaba je dogovorjena z nacionalnimi predpisi ali mednarodnimi pogodbami, ki določajo preferencialno carinsko obravnavanje. V obravnavanem primeru deklarant ob carinjenju ni uveljavljal preferenčne obravnave temveč oprostitev na podlagi 3. točke 162. člena CZ in šele, ko se je ugotovilo, da za odobritev carinske oprostitve ni pogojev, ker pogoj dodatne opremljenosti v predpisanem roku ni bil izpolnjen in so zato nastopili pogoji za obračun carinskih dajatev, je tožnik začel uveljavljati preferencialno obravnavo blaga. Tožena stranka še dodaja, da tudi sicer račun, na katerega se sklicuje tožnik ne vsebuje izjave izvoznika, torej ne predstavlja dokaza, na podlagi katerega bi se lahko uveljavljalo preferencialno obravnavo blaga v smislu določb UICZ.

Tožnik je vložil tožbo zaradi molka na podlagi 2. odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS), ki jo je po izdaji izpodbijane odločbe razširili tudi na slednjo. Navaja, da se ne more strinjati s pravno razlago 69. člena Uredbe, kot jo navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Res 1. odstavek 69. člena navedene Uredbe določa, da mora upravičenec, ki uveljavlja oprostitev plačila carine za vozila, ki se dodatno opremljajo za gasilsko dejavnost, v roku treh mesecev od dneva sprostitve v prost promet predložiti dokaze o dodatni opremljenosti. Stališče tožene stranke, da rok treh mesecev iz Uredbe ni podaljšljiv, ker je prekluzivne narave, je pravno neutemeljen. Uredba kot je zapisana, ne daje pravne podlage za takšno stališče, saj bi bilo potrebno izrecno zapisati, da uvoznik izgubi pravico do oprostitve, če zamudi rok, kar pa ni določeno, zato prekluzije ne more biti. Poleg tega je Uredba izvedbeni podzakonski akt, ki določa samo procesna pravila in nima pravne moči, da prekludira pravico, ki je določena v samem zakonu. Vozilo je bilo v kompletu posamično tehnično pregledano in s tem homologirano dne 3. 8. 2000, s čimer je bila omogočena uporaba in prost promet, v 30 dneh pa je bila toženi stranki posredovana tudi vsa dokumentacija. Navaja, da vozilo z izdajo odločbe o oprostitvi carine ni bilo dano v prost promet. Pridobilo je namreč le prvo stopnjo homologacije, ki ni omogočala registracije vozila, torej tudi ne prostega prometa, zato tudi rok tožena stranka ni štela pravilno. Šele, ko je bila izdelana nadgradnja, je vozilo pridobilo polno homologacijo in s tem uporabo vozila in možen prost promet. Ne strinja se tudi s stališčem tožene stranke, da ni možen obračun preferencialne carinske stopnje, ker ob carinjenju ni bila zahtevana s strani uvoznika. Tožena stranka ne citira predpisa, ki bi določal rok za uveljavljanje preferencialne stopnje carine, torej ne more zatrjevati, da je tožeča stranka zamudila rok. Sama Uredba v 2. odstavku 69. člena določa, da se v primeru, če pravica do oprostitve ni dokazana, obračuna carina v skladu z zakonom. Začne se torej nov carinski postopek in v tem postopku ima stranka pravico dopolnjevati carinsko deklaracijo. Carinski organ pa bi bil tudi dolžan pozvati stranko, da predloži potrebno dokumentacijo, če le-ta ni bila predložena (izjava voznika). Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje ter ji naloži povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo svojo udeležbo v tem sporu z vlogo, št. U-A07-3002/2003-U z dne 7. 10. 2003. K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena. CZ v 3. točki 1. odstavka 162. člena določa, da so plačila carine oproščeni med drugim gasilske organizacije za tehnično gasilsko opremo, ki jo uporabljajo gasilci, gasilska in druga reševalna vozila, zaščitno in reševalno opremo, rezervne dele za uvoženo opremo in vozila, ki se v državi dodatno opremljajo za gasilsko in drugo reševalno posredovanje in je tak uvoz namenjen izključno za opravljanje gasilske in reševalne dejavnosti. Tak upravičenec mora vozilo dodatno opremiti v roku treh mesecev od dneva sprostitve v prost promet in carinskemu organu predložiti dokaz, da je bilo in kako je bilo vozilo dodatno opremljeno (1. odstavek 69. člena Uredbe). Po 2. odstavku 69. člena Uredbe se v primeru, če upravičenec v roku iz prejšnjega odstavka (tri mesece) ne predloži zadostnih dokazov za to, da je bilo in kako je bilo vozilo dodatno opremljeno, zanj obračunajo carinske dajatve v skladu s CZ. Sam CZ roka za dodatno opremljanje gasilskih in drugih reševalnih vozil ne določa. Stališče tožene stranke, da 2. odstavek 69. člena Uredbe določa prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da zamuda tega roka pomeni tudi izgubo pravice, ni pravilno. Pravico do oprostitev plačila carine določa CZ, in le zakon bi lahko določil prekluzivni materialni rok, v katerem bi carinski zavezanec to pravico izgubil. Po mnenju sodišča rok treh mesecev, določen v 69. členu Uredbe ni prekluziven, kar pomeni, da bi morala tožena stranka oziroma že njen prvostopni organ presojati, glede na v obravnavani zadevi pravočasno vloženo zahtevo za podaljšanje tega roka, ali je zahteva utemeljena. Iz upravnih spisov pa izhaja, in to je ugotovila tudi tožena stranka, da prvostopni organ o vloženi zahtevi za podaljšanje trimesečnega roka ni zavzel stališča in ni odločil, čeprav je izdal odločbo o plačilu carinskih obveznosti. S tem pa je opustil odločanje o okoliščini, ki bi lahko vplivala na samo pravico carinskega zavezanca. Protispisna je ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je zahtevo za podaljšanje roka vložil BBB d.o.o. iz Ljubljane, ne pa tožnik. Zahtevo za podaljšanje roka je podpisal tožnik, res pa jo je podpisal tudi BBB d.o.o. in je napisana na obrazcu te družbe, vendar to na samo dejstvo, da je tožnik zahtevo za podaljšanje roka podpisal, ne more vplivati. S tem, ko prvostopni organ ni zavzel stališča do v zahtevi za podaljšanje roka navedenih razlogov, zaradi katerih tožnik vozila ni mogel prilagoditi v zahtevanem trimesečnem roku, pa je tožnik prikrajšan tudi za dvostopenjsko odločanje, kar je v nasprotju z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02). Sodišče tožniku pojasnjuje, da je pojem sprostitve v prost promet treba presojati z vidika določb CZ, po katerih carinsko blago s sprostitvijo v prost promet pridobi status domačega blaga (63. člen CZ), zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na sprostitev blaga v prost promet, neutemeljeni. Enako so neutemeljene tudi tožbene navedbe glede uveljavljanja preferencialne stopnje carine in je obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi v tem delu, kolikor se nanaša na zavrnitev uveljavljanja preferencialne stopnje pravilna ter se sodišče nanjo sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS).

Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in zadevo vrnilo toženi stranki na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena v ponovno odločanje. K točki 2 izreka: Skladno z določbo 23. člena ZUS je tožena stranka dolžna poravnati tožeči stranki stroške v višini 68.000,00 SIT. Ob upoštevanju odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03 - popravek) in tarifne številke 30, v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, dalje: ZPP-UPB2) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, je sodišče navedene stroške odmerilo kot sledi: zahtevanih 400 točk za sestavo razširitve tožbe z 20 %-nim davkom na dodano vrednost ter takso za tožbo. Ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT znašajo stroški 68.000,00 SIT.