Jedro

Ureditev, po kateri dolžnika tuje države, zoper katerega je vložen predlog za izdajo plačilnega naloga, ni treba (ustrezno) poučiti o načinu vložitve pravnega sredstva, pri čemer se nepravilno vloženo pravno sredstvo sploh ne upošteva, je v nasprotju s slovenskim javnim redom, saj tožencu (dolžniku) ne daje dovolj možnosti, da bi zahtevku lahko ugovarjal. Pravica do izjave je nedvomno temeljna pravica, ki jo je tožencu v sodnem postopku treba zagotoviti in je povzdignjena na ustavno raven večine držav članic Evropske unije ter tako pomeni del mednarodnega javnega reda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Predlagateljica je pred italijanskim sodiščem v Vicenzi, Ločeni oddelek v Schiu, 18. 7. 2008 predlagala izdajo plačilnega naloga zoper nasprotno udeleženko za plačilo zneska 53.101,61 EUR. Sodišče je predlogu ugodilo in izdalo plačilni nalog št. 894/08 z dne 25. 7. 2008, s katerim je nasprotni udeleženki naložilo, da v roku 50 dni po vročitvi plačilnega naloga plača 53.101,61 EUR ter dospele obresti in stroške postopka. Zoper plačilni nalog je nasprotna udeleženka vložila (laični) ugovor, ki pa ni bil upoštevan, ker naj ne bi bil pravilno vložen. O neupoštevanju njenega ugovora nasprotna udeleženka ni bila obveščena.

2. Okrožno sodišče v Mariboru je (na predlog predlagateljice) s sklepom z dne 12. 8. 2009, ob uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Bruseljske uredbe ali Uredbe 44/2001), v Republiki Sloveniji razglasilo za izvršljivo sodbo (plačilni nalog) Sodišča v Vicenzi, Ločenega oddelka v Schiu, št. 894/08 z dne 25. 7. 2008, v skladu s katero mora nasprotna udeleženka predlagateljici plačati 53.101,61 EUR z obrestmi. Zoper sklep o razglasitvi izvršljivosti navedene odločbe je nasprotna udeleženka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo (sklep z dne 2. 12. 2009).

3. Nasprotna udeleženka je zoper sklep o zavrnitvi ugovora vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče ugodilo (sklep Cpg 3/2010-6 z dne 6. 7. 2010), izpodbijani sklep pa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. V ponovljenem postopku je Okrožno sodišče v Mariboru s sklepom V R 178/2010-60 z dne 31. 3. 2014 ugovoru nasprotne udeleženke z dne 10. 9. 2009 ugodilo; sklep tamkajšnjega sodišča IV R 234/2009 z dne 12. 8. 2009 je razveljavilo, predlog za priznanje tuje sodne odločbe pa je zavrnilo (I. točka izreka sklepa). Posledično je odločilo, da je predlagateljica dolžna nasprotni udeleženki povrniti stroške priznanja v znesku 2.661,40 EUR z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa).

Razlogi, ki jih uveljavlja pritožba

5. Predlagateljica zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da predlogu za priznanje tuje sodne odločbe ugodi.

6. V pritožbi navaja, da si sodišče prve stopnje napačno (po svoje) interpretira vsebino določb italijanskega Civilnega procesnega zakonika (Codice di procedura civile, v nadaljevanju CPC) ter se (nedopustno) ukvarja z ustreznostjo italijanske procesne zakonodaje. Meni, da je nasprotna udeleženka na podlagi vročitve predloga za izdajo plačilnega naloga ugotovila, kako naj pripravi svojo obrambo, ker se je seznanila s predmetom in razlogi sklepa ter obvestilom o možnosti vložitve pravnega sredstva (o roku in zakonski določbi). Če za obrambo ni poskrbela sama, za to po mnenju predlagateljice ne more biti kriva italijanska procesna zakonodaja.

7. Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila prepozno (po poteku osemdnevnega roka iz četrtega odstavka 31. člena Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP), zato Vrhovno sodišče njenega odgovora ni upoštevalo.

8. Pritožba ni utemeljena.

Relevantne določbe Bruseljske uredbe in razlogi za zavrnitev pritožbe

9. Sodna odločba, izdana in izvršljiva v eni državi članici, se v drugi državi članici izvrši, ko je v njej na zahtevo zainteresirane stranke razglašena za izvršljivo (prvi odstavek 38. člena Bruseljske uredbe). Italijanski plačilni nalog, „decreto ingiuntivo“, urejen v 633. do 656. členu italijanskega Civilnega procesnega zakonika (CPC), za kakršnega gre v tej zadevi, se nedvomno uvršča med sodne odločbe, ki se priznajo in izvršijo v skladu s III. poglavjem Uredbe 44/2001.(1)

10. V postopku priznanja (kakor tudi razglasitve izvršljivosti) po Uredbi 44/2001 je priznanje mogoče zavrniti le iz omejenih razlogov, med katerimi sta tudi razloga, (1) da bi bilo priznanje tuje sodne odločbe v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se priznanje zahteva (1. točka 34. člena Uredbe 44/2001), ali (2) da tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost (2. točka 34. člena Uredbe 44/2001).

11. Nasprotna udeleženka je s povratnico izkazala, da je pri italijanskem sodišču zoper plačilni nalog pravočasno vložila (sicer laično) pritožbo (z vključeno prošnjo za podaljšanje pritožbenega roka), ki pa je sodišče sploh ni upoštevalo(2) , ker ta ni bila vložena po pooblaščencu ter v skladu z določbama 638. in 645. člena CPC. O neupoštevanju njenega ugovora je bila nasprotna udeleženka seznanjena šele v tem postopku.

12. Toženi stranki je bil v prevodu plačilnega naloga dan naslednji pravni pouk: „Prizivnemu podjetju je dan rok od 50 dni po vročanju te odločbe, da predloži opozicijo pri tem Sodišču, po 645. členu z.c.p., z opozorilom, če ne bo izvršeno plačilo ali ne bo predložena opozicija noter zgoraj omenjenega roka, se bo nadaljevalo s prisilno izvršitvijo.“

13. Določba 645. člena CPC pa se (v prevodu)(3) glasi „Ugovor se vloži pri sodišču, kateremu pripada sodnik, ki je izdal sklep, v obliki tožbe, ki jo je potrebno vročiti predlagatelju plačilnega naloga na naslov iz 638. člena. Istočasno mora sodni vročevalec vročiti obvestilo o vloženem ugovoru sodnemu uslužbencu, zato da ugovor zabeleži v izvirniku plačilnega naloga. Po vložitvi ugovora se sodni postopek nadaljuje po pravilih rednega postopka pred sodnikom, ki zadevo obravnava; vendar se roki za vstop v pravdo skrajšajo za polovico.“

14. Iz zgoraj povzetih prevodov pravnega pouka in zakonske določbe je mogoče sklepati, da nasprotni udeleženki dan pravni pouk ne nudi zadostnih informacij o načinu vložitve pravnega sredstva, saj niti pravni pouk niti citirano zakonsko določilo ne zapovedujeta, da pritožnica ugovora ne sme vložiti neposredno na sodišče (ampak le preko sodnega vročevalca), pač pa napeljuje ravno k takšnemu ravnanju, kakršno je bilo pritožničino v konkretnem primeru.(4) Dani pravni pouk navaja k sklepanju o vročanju neposredno na sodišču, medtem ko je iz prevoda zakonske določbe mogoče utemeljeno sklepati, da „tožbo“ predlagatelju vroča sodišče samo; vsekakor pa manjka opozorilo, da se neustrezna vložitev pravnega sredstva šteje kot neupoštevna. Poleg tega pritožnica v pravnem pouku ni bila obveščena o tem, da mora biti v obravnavanem sporu obvezno zastopana po odvetniku. Iz določbe 638. člena CPC (na katero napotuje 645. člen CPC) namreč ni mogoče sklepati, da v sporu, kakršen je konkretni, tožena stranka (nasprotna udeleženka) ne more nastopati samostojno. Na zakonsko določbo, ki obravnava to področje, pa v pravnem pouku tudi ni bila napotena.

15. Ureditev, po kateri dolžnika tuje države, zoper katerega je vložen predlog za izdajo plačilnega naloga, ni treba (ustrezno) poučiti o načinu vložitve pravnega sredstva, pri čemer se nepravilno vloženo pravno sredstvo sploh ne upošteva, je v nasprotju s slovenskim javnim redom, saj tožencu (dolžniku) ne daje dovolj možnosti, da bi zahtevku lahko ugovarjal. Pravica do izjave je nedvomno temeljna pravica, ki jo je tožencu v sodnem postopku treba zagotoviti in je povzdignjena na ustavno raven večine držav članic Evropske unije ter tako pomeni del mednarodnega javnega reda. Neutemeljeni so zato očitki pritožnice, da se je sodišče v svoji odločitvi ukvarjalo z (ne)ustreznostjo italijanske procesne zakonodaje, saj je za priznanje tuje sodne odločbe bistveno, da priznanje ni v očitnem nasprotju z javnim redom države, v kateri se priznanje zahteva, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi morale biti pritožniku dane zadostne informacije za učinkovito pripravo obrambe (2. točka 34. člena Uredbe 44/2001).(5) To pa v konkretnem primeru, glede na vsebino danega pravnega pouka (in posledično neupoštevanje vloženega pravnega sredstva), ni bilo spoštovano.

16. Tudi za izdajo potrdila iz priloge 1 Uredbe 1869/2005, ki predstavlja evropski izvršilni naslov na podlagi določb Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju Uredbe 805/2004), morajo biti izpolnjene določene predpostavke. V 17. členu Uredbe 805/2004 je tako določeno, katere informacije o postopkovnih korakih, ki so potrebni za ugovarjanje zahtevku, morajo biti posredovane dolžniku. Poleg roka za vložitev pravnega sredstva, mora biti navedeno tudi ime in naslov institucije, na katero je potrebno nasloviti odgovor, in, ali je potrebno, da ga zastopa odvetnik. V konkretnem primeru pravni pouk na plačilnem nalogu teh informacij ni vseboval, zaradi česar priznanju tuje sodne odločbe ni mogoče ugoditi.

17. Predlagateljica v pritožbi uveljavlja (tudi) pritožbeni razlog protispisnosti, ki pa ni izkazan(6), ter problematizira več vprašanj (med drugim tudi naziv vloge nasprotne udeleženke), ki pa za rešitev konkretnega primera niso relevantna. Kot je zgoraj pojasnjeno, je za odločitev v konkretnem primeru ključno le vprašanje, ali je bila nasprotna udeleženka v postopku pred italijanskim sodiščem deležna ustreznega pravnega pouka, ki bi ji omogočal učinkovito varstvo njenih pravic v (pritožbenem) postopku pred italijanskim sodiščem.(7)

18. Pritožnica sodišču prve stopnje končno očita, da se v ponovljenem postopku ni držalo napotil Vrhovnega sodišča, danih v sklepu Cpg 3/2010-6 z dne 6. 7. 2010, čemur ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč že na prvo vprašanje Vrhovnega sodišča odgovorilo nikalno, zaradi česar se mu z ostalimi vprašanji v napotitvenem sklepu ni bilo treba ukvarjati.

19. Tako se izkaže, da noben od pritožbenih razlogov ni podan. Vrhovno sodišče je zato pritožbo predlagateljice kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških

20. Ker je bila pritožba predlagateljice neuspešna, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (111. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), 37. člen ZNP, prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Sodba Sodišča Evropskih skupnosti (zdaj Evropske unije) z dne 13. julija 1995 v zadevi C-474/93 Hengst Import BV proti Anni Marii Campese, 14. točka, mutatis mutandis.

Op. št. (2): Italijansko sodišče namreč pritožbe nasprotne udeleženke (tam toženke) ni niti zavrnilo niti zavrglo niti ni v spisu naredilo uradnega zaznamka.

Op. št. (3): Gre za prevod zaprisežene sodne tolmačke za italijanski jezik Doris Jarc, ki ga je v spis predložila predlagateljica.

Op. št. (4): Napačen pravni pouk o pravici do pritožbe ne more biti v škodo stranki, ki se po njem ravna (sklep VS RS II Ips 488/2002 z dne 25. 9. 2003).

Op. št. (5): Tako tudi sklep VS RS Cpg 2/2008 z dne 5. 10. 2010. Op. št. (6): Glede na vsebino pritožbe gre pravzaprav za uveljavljanje pritožbenega razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Op. št. (7): To vprašanje je kot temeljno vprašanje v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče izpostavilo že v sklepu Cpg 3/2010-6 z dne 6. 7. 2010.