Jedro

V spornem obdobju (od 1967 do 1974) so se delovna razmerja urejala v Temeljnem zakonu o delovnih razmerjih. Glede na to pravno ureditev je toženec pravilno odločil, ko je tožniku na podlagi listinskega dokaza obdobje od 4. 1. 1972 do 15. 8. 1972 priznal v zavarovalno dobo. Priznanje ostalega spornega obdobja v zavarovalno dobo pa je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo, saj je pravilno ugotovilo, da delovno razmerje z izjavami tožnika in zaslišane priče in z listinskimi dokazi ni dokazano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 5. 9. 2013 in št. ... z dne 22. 7. 2013 ter se tožniku v zavarovalno dobo prizna obdobje zaposlitve od 1. 7. 1971 do 24. 9. 1972 in da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 6. 9. 2013 in št. ... z dne 14. 3. 2013 ter se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodba pristranska in da temelji na sprenevedanju. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine v prilogah od A1 do A29, ki jih je v spis vlagal toženec, ničesar pa ni preverjalo. Navaja, da je iz izpisa pokojninske dobe z dne 27. 9. 2012 razvidna doba pri A. d.d., ki ni bila vpisana in ne obravnavana. V predsodnem pritožbenem postopku je predložil kopijo učne pogodbe, v kateri ni datuma pričetka zaposlitve in ne prenehanja delovnega razmerja. Meni, da je toženec na podlagi učne pogodbe sam prilagodil datume delovnega razmerja ter jih vpisal v osebni list. Podatki v mikrofilmu so napačni, saj kot vajenec dela nikoli ni opravljal in se tudi ni šolal, ker ni izpolnjeval pogojev za vajeništvo. Vztraja, da je bil zaposlen v A. d.d. in da o tem obstajata dve pogodbi, ki se brez zaposlitve ne bi sklenili. Ravno tako se ne bi sklenili v času počitniškega dela. Pogodba z dne 1. 9. 1971 je napisana za izučitev poklica, ne pa za dokončanje osemletke. Ni se mu plačevala nobena šolnina, preskrba, nagrada, ker te šole ni obiskoval. V večerno šolo se je vpisal 9. 9. 1971 za zaključek 8. razreda. Pouk je obiskoval v večernih urah in ob delu ter šolo zaključil 21. 12. 1971. Vztraja, da je bil zaposlen in da je pred tem moral opraviti poskusno delo 9 mesecev. Priča je potrdila, da je bil v letu 1971 zaposlen pri A. d.d.. Meni, da ne more trpeti škode, če so bili podatki v poplavi uničeni. Sodišče tudi ni pravilno ugotovilo zavarovalne dobe s povečanjem. Premogovnik B. je javil podatke o plačah v letih 1974 in 1975 in hkrati, da je v navedenih letih delal na delovnem mestu, na katerem se doba šteje s povečanjem. Doba s povečanjem znaša tri leta 4 mesece in 8 dni. Njegovo delovno mesto je bilo že pred 11. 9. 1975 v C., ki ni izven jame. Zaposlen je bil v D., pod katero je sodilo tudi C.. V zvezi z izračunom z dne 27. 9. 2012 sodišče zavajajoče pojasnjuje, da je le informativni. Vztraja, da je utemeljen njegov tožbeni zahtevek, da se odpravita izpodbijani odločbi z dne 5. 9. 2013 in z dne 22. 7. 2013 in da se mu v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba prizna obdobje zaposlitve od 1. 7. 1971 do 24. 9. 1972 in da se mu prizna pravica do starostne pokojnine, izračuna v dokumentu št. ... s pričetkom izplačevanja 31. 12. 2012. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. 7014095 z dne 5. 9. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 22. 7. 2013. S slednjo je toženec tožniku štel kot zavarovalno dobo čas zaposlitve pri podjetju A. d.d. od 4. 1. 1972 do 15. 8. 1972 (skupaj 7 mesecev in 12 dni). Čas zaposlitve od 1. 3. 1971 do 3. 1. 1972 ter od 16. 8. 1972 do 24. 9. 1972 pri podjetju A. d.d. pa ni vštel v zavarovalno dobo. Za obdobje od 1. 3. 1971 do 21. 6. 1971 je tožnikovo zahtevo za priznanje zavarovalne dobe zavrnil, ker je tožnik 13. 5. 1971 dopolnil 15 let in šele 21. 6. 1971 končal osnovnošolsko obveznost (7. razred). Za obdobje od 22. 6. 1971 do 3. 1. 1972 ter od 16. 8. 1972 do 24. 9. 1972 pa tožniku ni uspelo dokazati, da je bil v delovnem razmerju pri podjetju A. d.d.. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. V zadevi je sporno vprašanje vštevanja obdobja od 1. 7. 1971 do 24. 9. 1972 v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo iz naslova delovnega razmerja ter upoštevanje zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, ki jo je tožnik dosegel na delu pri Premogovniku B. ter posledično izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Pravna podlaga za odločitev v tem sporu je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Ta v 1. odstavku 36. člena določa, da moški pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe. Glede na 2. odstavek 36. člena zakona pa zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe.

Sodišče prve stopnje je pri presoji predmetne zadeve glede vštetja v pokojninsko dobo kot zavarovalne dobe upoštevalo določbo 3. alineje 1. odstavka 187. člena ZPIZ-1, ki v zvezi z vštevanjem zavarovalne dobe v pokojninsko dobo napotuje na uporabo predpisov, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, določba 2. alineje 1. odstavka 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92) pa na uporabo predpisov, ki so veljali do 31. 3. 1992. Glede na s strani tožnika uveljavljani čas, ki naj se mu všteje v pokojninsko dobo, je sodišče prve stopnje tako pravilno uporabilo določbe Temeljnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64 - 60/71, v nadaljevanju: TZPZ). Po 1. odstavku 126. člena TZPZ se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona. Izhajajoč iz citirane določbe 126. člena TZPZ in upoštevaje izoblikovano sodno prakso, je pogoj za ugotovitev zavarovalne dobe obstoj delovnega razmerja, ne pa tudi prijava v zavarovanje ali plačilo prispevkov iz tega naslova.

V spornih obdobjih (od 1967 do 1974) so se delovna razmerja urejala v Temeljnem zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/66 z dopolnitvami in spremembami, prečiščeno besedilo, Ur. l. SFRJ št. 12/70).

Glede na navedeno pravno ureditev je toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno odločil s tem, ko je tožniku na podlagi listinskega dokaza obdobje od 4. 1. 1972 do 15. 8. 1972 priznal v zavarovalno dobo, medtem ko je priznanje ostalega spornega obdobja v zavarovalno dobo prvostopenjsko sodišče zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da delovno razmerje z izjavami tožnika in zaslišane priče in z listinskimi dokazi ni dokazano.

V obravnavani zadevi glede vštevanja spornega obdobja od 1. 7. 1971 do 24. 9. 1972 v zavarovalno dobo, je pomembna ugotovitev, da je bila pogodba z dne 1. 9. 1971 sklenjena med podjetjem A. d.d. in tožnikovim očetom z namenom, da se tožnik izuči za poklic zidarja s šolanjem na poklicni šoli in da dokonča osemletko, pri čemer se je podjetje zavezalo, da bo tožniku v času šolanja plačalo šolnino, oskrbo v domu in mesečno nagrado ter nagrado v času praktičnega pouka, tožnik pa se je zavezal, da se bo v roku izučil za poklic in kot izučen delavec stopil na delo in delal vsaj tri leta. Iz učne pogodbe z dne 5. 1. 1972 pa izhaja, da bo tožniku, ki je končal osemletko, podjetje omogočilo izučitev za poklic zidar v času od 1. 1. 1972 do 1. 1. 1975. Sam tožnik je navedel, da do realizacije te učne pogodbe ni prišlo, ker ni uspel pridobiti zdravniškega spričevala. O tem, ali sta se citirani pogodbi realizirali in se je tožnik dejansko šolal, je toženec dodatno ugotovil, da je tožnik dne 21. 12. 1971 opravil 8. razred (spričevalo z dne 21. 12. 1971), ne pa tudi, da se je šolal naprej, kar potrjujejo podatki Pokrajinskega arhiva E. ob pregledu glavnih vpisnic za leto 1971/1972 in 1972/1973. Pogodbi z dne 1. 9. 1971 in z dne 5. 1. 1972 po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavljata pogodbe o zaposlitvi oziroma iz nobenega njunega določila ne izhaja, da se z njuno sklenitvijo sklepa tudi delovno razmerje. Ti dve pogodbi podatkov o pričetku zaposlitve ali o prenehanju ne vsebujeta tako, da so tožnikovi zaključki, da je toženec na podlagi teh pogodb sam prilagodil podatke in jih vnesel v osebni list, brez podlage.

Tožnik o zaposlitvi pri A. d.d. ne razpolaga niti z enim dokumentom, ki bi dokazoval več, kot je razvidno iz prepisa osebnega lista, s katerim razpolaga toženec in ga je tožniku poslal v vednost. Tudi priča, zaslišana v presodnem postopku, ni vedela povedati, kdaj je bil tožnik zaposlen oziroma kdaj se je zaposlil v A. d.d. oziroma je izpovedal, da je tožnik pričel v podjetju A. d.d. delati nekje v letu 1971. S tožnikom nista delala skupaj, tako da ni vedel, kakšen je bil njegov delovni čas, plača in ostali delovni pogoji. Tožniku tako tudi s pričo ni uspelo dokazati, da je bil v obdobju od 1. 7. 1971 do 24. 9. 1972 pri A. d.d. v delovnem razmerju.

Na strani tožnika je bilo v okviru dokaznega postopka dokazno breme, da dokaže drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz podatkov v matični evidenci. Tožnik v tožbi in tekom postopka ni predlagal nobenih dokazov, niti ni ugovarjal že izvedenim dokazom. Enako v pritožbi ne navaja konkretno, katerih dokazov sodišče ni izvedlo. Kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 11. 7. 2013 so pri A. d.d. preverili vso dokumentacijo, s katero podjetje še razpolaga: knjige, v katere so se vpisovali prihodi in odhodi, plačilne kartice, vendar za obdobje, ki ga tožnik vtožuje, niso našli nobenega podatka, niti ni bil tožnik zabeležen na nobenem seznamu.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodba pristranska in da temelji na sprenevedanju. Dopis toženca št. ... z dne 27. 9. 2012, ki se nahaja v spisu in na katerega se sklicuje pritožba, se nanaša na informacijo o okvirni višini pokojnine. V njem je toženec tožnika izrecno opozoril, da gre zgolj za informativni izračun višine bodoče pokojnine, ki bo v postopku za uveljavitev pravice ponovno preverjena in izračunana na podlagi dokončnih podatkov o pokojninski dobi in plačah oziroma zavarovalnih osnovah, vštevnih v pokojninsko osnovo. K informativnemu izračunu je priložen med drugim tudi izpis pokojninske dobe, datiran z dnem 27. 9. 2012, za obdobje od 23. 9. 1972 do 13. 10. 2016, in ne drži tožnikova trditev, da ta izpis vsebuje tudi pokojninsko dobo, ki jo je dopolnil v A. d.d..

Nadalje je pritožba neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na zavarovalno dobo, ki se tožniku šteje s povečanjem. K zahtevi za informativni izračun pokojninske dobe in datuma o izpolnitvi pogojev za upokojitev z dne 2. 11. 2009, je sam tožnik predložil potrdilo Premogovnika B. z dne 24. 10. 2000, da se mu šteje zavarovalna doba s povečanjem 12/17 za čas od 11. 9. 1975 do 10. 11. 1976 in od 14. 2. 1978 do 8. 9. 1978 v skupni dolžini 8 mesecev in 20 dni. Dejansko stanje v zvezi s trajanjem povečane zavarovalne dobe pri Premogovniku B. je ugotavljal še toženec skladno z napotki v odločbi ... z dne 28. 1. 2013 zaradi razhajanja podatkov v matični evidenci zavarovancev ter v obvestilu Premogovnika B. z dne 24. 10. 2000. S potrdilom z dne 21. 2. 2013 je Premogovnik B. sporočil, da je tožnik v času od 25. 10. 1973 do 10. 9. 1975 opravljal delo izven jame na obratu D. - zunaj ter dodatno pojasnil, da pred 18. letom delavci niso bili v jami. Ker tožnik svojih navedb, da je že pred 11. 9. 1975 delal na delovnem mestu, na katerem se šteje zavarovalna doba s povečanjem oziroma da je delal v jami že pred 18. letom, ni dokazal, je sodišče prve stopnje pravilno štelo zavarovalno dobo s povečanjem 12/17 za obdobje od 11. 9. 1975 do 10. 11. 1976 in od 14. 2. 1978 do 8. 9. 1978 v trajanju 8 mesecev in 20 dni (za obdobje dela v Premogovniku B.).

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče glede na vse navedeno, tožnikovo pritožbo zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.