Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Ker revidentka pomembnega pravnega vprašanja ne (iz)postavlja, temveč zgolj navaja, da je revizija dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ni zadostila standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja.

Revidentka je zelo hude posledice utemeljila samo z navedbo, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, vendar v reviziji teh zelo hudih posledic ni navedla oziroma konkretizirala, zato pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ga je uveljavljala, ni izkazala.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper 5., 6., 7. in 9. točko izreka odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35536-2/2012-10 z dne 2. 10. 2012. Z njo je prvostopenjski upravni organ revidentki izdal delno vodno dovoljenje za odvzem vode za tehnološke namene, med drugim iz reke Ljubljanice v količini največ 3. 400l/s in letno skupno največ do 80.000.000 m3 na lokaciji, določeni s tam navedenimi Gauss - Krügerjevimi koordinatami (1. točka izreka). Z izpodbijano 5. točko izreka je bilo odločeno, da mora biti v naravni strugi vodotoka Ljubljanica dolvodno od mesta odvzema zagotovljen ekološko sprejemljiv Qes=5,28 m3/s, v obdobju nizkih voda, ko je dejanski pretok vode v vodotoku nižji od Qes, pa odvzem vode ni dovoljen. Revidentka mora po 6. točki izreka zagotoviti zvezno spremljanje pretokov oz. parametrov, na podlagi katerih se lahko ugotovi, da so bile v vsakem trenutku izpolnjene zahteve glede ekološko sprejemljivega pretoka Qes in da odvzema vode ni bilo, ko je bil pretok nižji. Zvezno spremljanje pretokov oziroma parametrov mora revidentka zagotavljati, dokler ne bo oblikovala naprave oziroma sistema naprav za odvzem vode iz 7. točke izreka (za katerega mora pridobiti vodno soglasje). Z 9. točko izreka pa je bilo odločeno, da mora revidentka, če odvzem vode ni kontinuiran čez celo leto, o predvidenem enkratnem večjem odvzemu vode v sušnem obdobju, ki bi lahko vplival na ohranjanje rib, njihove vrstne pestrosti, starostne strukture in številčnosti, pravočasno obvestiti Ribiško družino Vevče in da mora biti mesto odvzema urejeno in zaščiteno na način, da ne prihaja do vsesavanja rib. Odločitev prvostopenjskega organa glede izpodbijanih točk temelji na Zakonu o vodah in Uredbi o kriterijih za določitev ter načinu spremljanja in poročanja ekološko sprejemljivega pretoka. Tožena stranka je z odločbo, št. 3555-31/2012/4 z dne 9. 10. 2014 zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni zadostila standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja, pojasnjenega v prejšnji točki te obrazložitve, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. Pomembnega pravnega vprašanja revidentka namreč ne (iz)postavlja, temveč zgolj navaja, da je revizija dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Brez natančno in konkretno izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja in njegove obrazložitve pa ni mogoča presoja dovoljenosti revizije po tej določbi (enako Vrhovno sodišče v svojih odločbah npr. X Ips 429/2011, X Ips 99/2013, X Ips 152/2013, X Ips 197/2013). Glede na navedeno revidentka ni izkazala izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

9. Revidentka je zelo hude posledice utemeljila samo z navedbo, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, vendar v reviziji teh ni navedla oziroma konkretizirala. Zato tudi pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ga je uveljavljala, ni izkazala.

10. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljenih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.