7. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 18. oktobra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani št. VIII Ips 228/2003 z dne 14. 9. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pdp 1798/2001 z dne 12. 6. 2003 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 9/2001 z dne 28. 5. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je, razen v delu, ki se nanaša na določitev datuma razrešitve in razporeditve, zavrnilo zahtevek pritožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke o razrešitvi pritožnika kot delavca s posebnimi pooblastili in razporeditvi na drugo delovno mesto. Posledično je v pretežnem delu zavrnilo tudi zahtevek za povračilo prikrajšanj pri plači. Zavrnilno sodbo je izdalo tudi glede nekaterih drugih denarnih zahtevkov. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo. Vrhovno sodišče je zavrnilo njegovo revizijo.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi navaja, da v ugovornem postopku pri delodajalcu ni prišlo do kontradiktornega obravnavanja zadeve. Pritožnik je bil sicer povabljen na sejo ugovornega organa, kjer pa ni prišlo do vsebinske razprave o izpodbijanem sklepu in pritožnikovi zahtevi. Ugovorni organ bi moral na svoji seji prebrati tako izpodbijani sklep kot pritožnikovo zahtevo za varstvo pravic. Pritožniku ni bilo omogočeno, da se izjavi in ugovornemu organu predstavi svoja stališča glede razrešitve. Stališče sodišč, da lahko že prisotnost strank v postopku pomeni spoštovanje načela kontradiktornosti, ni sprejemljivo. V zvezi s tem opozarja tudi, da ni podpisal zapisnika s seje ugovornega organa. Sodiščem tudi očita, da so zavrnila vse njegove dokazne predloge, zlasti tiste, ki so se nanašali na kršitev načela kontradiktornosti (zaslišanje prič). V nadaljevanju ustavne pritožbe navaja, do so sodišča v sporu odločila tudi o zahtevkih, ki jih pritožnik ni uveljavljal, in to upoštevala ob določitvi pritožnikovega uspeha v sporu. Svoje odločitve, da znaša pritožnikov uspeh 12%, tudi niso obrazložila. Prav tako naj se ne bi izrekla do očitka pritožnika v zvezi s sestavo ugovornega organa. Na ta očitek mu je odgovorilo le Vrhovno sodišče, ki pa je nepravilno razumelo, da pritožnik ugovarja pristojnosti tega organa. Zatrjuje tudi, da so se podobni primeri, ko ni bilo spoštovano načelo kontradiktornosti, zaključili v prid delavcu. Uveljavlja kršitve 14., 15., 22., 23. in 103. člena Ustave.

B.

3.Temeljni očitek pritožnika v ustavni pritožbi je, da v ugovornem postopku pri delodajalcu ni bilo spoštovano načelo kontradiktornosti, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Pravica do kontradiktornega postopka (pravica do izjavljanja) sicer res pomeni sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar pa si pritožnik napačno razlaga, da se ta ustavna pravica nanaša tudi na postopek pri delodajalcu. Glede na besedilo 22. člena Ustave namreč ta določba velja v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Pritožnikove očitke o nepravilnostih v ugovornem postopku je mogoče razumeti kot zatrjevanje absolutno bistvenih kršitev tega postopka, ki bi po mnenju pritožnika morale privesti do razveljavitve izpodbijanih odločitev delodajalca. Nestrinjanje pritožnika z drugačno odločitvijo sodišč pa po vsebini pomeni zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednih sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pritožnik ni izkazal. Da bi bilo kakšno izmed stališč, na katerih temeljijo izpodbijane odločitve, v neskladju s katero od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, pritožnik ne izkaže. Prav tako ne gre za primer, ko bi bila izpodbijana odločitev tako očitno napačna, da bi ji bilo mogoče očitati sodniško samovoljnost oziroma arbitrarnost in s tem neskladje z 22. členom Ustave.

4.Drugi sklop pritožnikovih očitkov se nanaša na odločitev sodišč o določitvi pritožnikovega uspeha v sporu in s to povezano odločitvijo o stroških postopka. Pritožnik sodiščem očita, da te svoje odločitve niso obrazložila. Takšen očitek bi lahko bil ustavnopravno relevanten. Iz 22. člena Ustave izhaja namreč zahteva po obrazloženosti sodnih odločb. Vendar v obravnavani zadevi ta pravica ni bila kršena. Kot je pritožniku pojasnilo že Vrhovno sodišče, je sodišče prve stopnje obrazložilo, kako in zakaj je prišlo do zaključka o obsegu pritožnikovega uspeha v sporu. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, glede katerih zahtevkov je štelo, da je bil pritožnik v sporu uspešen, in s katerimi ni uspel. Na podlagi teh ugotovitev je določilo o pritožnikovem uspehu v sporu. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, da ni obrazložilo svoje odločitve. Enako velja tudi za odločitvi Višjega in Vrhovnega sodišča, ki sta se strinjali z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, zaradi česar ni bilo niti potrebno, da bi bila tudi njuna obrazložitev tako široka kot obrazložitev sodišča prve stopnje. Iz ustavne pritožbe sicer izhaja, da je bistveno, kar očita pritožnik sodiščem v zvezi s to odločitvijo, to, da naj bi pri ugotavljanju obsega pritožnikovega uspeha upoštevala tudi odločitve o zahtevkih, ki jih pritožnik sploh ni uveljavljal. Glede na to, da po vsebini pomenijo le ugovor nepravilnosti izpodbijanih odločitev, pa, kot je obrazloženo že v tretji točki obrazložitve tega sklepa, takšni očitki sami po sebi ne morejo utemeljiti ustavne pritožbe.

5.Ustavnopravno relevantni bi lahko bili nadalje tudi očitki pritožnika, da se sodišča niso opredelila do pritožnikovega očitka v zvezi s sestavo ugovornega organa in da so zavrnila njegove dokaze ter da izpodbijana odločitev odstopa od odločitev sodišč v podobnih primerih. Pravica iz 22. člena Ustave vključuje namreč tudi pravico vsake od strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu s pravili postopka in če niso očitno pravno nepomembna, ter pravico vsake izmed strank, da ji sodišče obrazloženo pojasni, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov. Omenjena ustavna pravica je lahko nadalje kršena tudi, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Zgolj s pavšalnimi očitki, da sodišča niso izvedla predlaganih dokazov in da izpodbijana odločitev odstopa od ustaljene sodne prakse, pritožnik ni izkazal kršitev omenjene ustavne pravice. Glede očitka pritožnika, da mu sodišča niso odgovorila na očitek v zvezi s sestavo ugovornega organa oziroma da mu je na ta očitek odgovorilo le Vrhovno sodišče, ki pa ga ni pravilno razumelo, pa je treba pritožniku pojasniti, da nestrinjanje pritožnika z odgovorom sodišča še ne pomeni, da se sodišča do teh očitkov niso opredelila.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Glede zatrjevane kršitve 103. člena Ustave Ustavno sodišče pritožniku na tem mestu dodatno pojasnjuje, da tega njegovega očitka v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, določba 103. člena Ustave o volitvah predsednika republike pa to ni. Enako velja za določbo 15. člena Ustave o načelih glede izvrševanja in omejevanja pravic, ki razen v četrtem odstavku ne zagotavlja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Navedb, ki bi po vsebini pomenile zatrjevanje kršitve te človekove pravice, pa ustavna pritožba ne vsebuje.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan