Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cpg 863/2007

ECLI:SI:VSLJ:2008:I.CPG.863.2007 Gospodarski oddelek

ara odstopnina skesnina odstop od pogodbe prekluzija pravočasnost izpolnitve pogodbe ultra alterum tantum
Višje sodišče v Ljubljani
3. september 2008
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Dogovor o ari je realen kontrakt, torej je sklenjen šele tedaj, ko je ara izročena. Pomen are je v utrditvi pogodbene obveznosti pogodbenih strank, kar izhaja iz pravnih posledic neizpolnitve pogodbe v primeru, ko je ara dana, določenih v 1. in 2. odstavku 80. člena ZOR (možnost pogodbi zveste stranke obdržati prejeto aro ali vrnitev dvojne are, če je aro prejela pogodbi nezvesta stranka). Drugače povedano, svojo utrditveno funkcijo ara lahko izpolni le, če je plačana, vsak drugačen dogovor o njenem naknadnem plačilu pa nima materialnopravnega značaja are. Ker med pravdnima strankama ni sporno, da ara ob sklenitvi pogodbe ni bila plačana, je določilo o obročnem plačilu are mogoče obravnavati le kot dogovor o obročnem plačilu kupnine.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka glede zamudnih obresti spremeni tako, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti v znesku 33.223,70 EUR, v presežku pa se obrestni zahtevek zavrne.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (2., 3. in 5. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Pritožnik je dolžan tožeči stranki plačati 727,92 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano delno sodbo je prvostopenjsko sodišče prvotoženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 33.223,70 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. točka izreka) in prvotoženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (3. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka), prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, po katerem naj bi bila tožeča stranka dolžna plačati prvotoženi stranki zneska 700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške (5. točka izreka).

Zoper 2., 3. in 5. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila prvotožena stranka "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje pred drugim sodnikom.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba v pretežnem delu ni utemeljena.

Pritožnica izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o pristnosti in veljavnosti izjave prvotno toženih strank o odstopu od prodajne pogodbe z dne 28.3.2000 (priloga A 14), pri čemer sodišču očita tudi neizčrpen dokazni postopek, ker sodišče ni opravilo soočenja priče N. K. in V. M., zaradi njunih nasprotujočih si izpovedb o (ne) podpisu navedene sporne izjave z dne 28.3.2000 s strani V. M., ni zaslišalo priče A. B. v zvezi z aneksom k prodajni pogodbi, ni upoštevalo korespondence med pravdnima strankama po 28.3.2000 kot tudi ne dejstva pridobivanja kredita pri Dolenjski banki in ostale aktivnosti v zvezi z nakupom nepremičnine poleti 2000, dejstva odsotnosti V. M. iz Slovenije dne 28.3.2000, sodišče pa tudi ni pritegnilo novega izvedenca grafološke stroke. Navedeni očitek po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je sprejelo dokazni sklep o soočenju N. K. in V. M., preden je postavilo izvedenko grafološke stroke. Ker je izvedenka z najvišjo stopnjo verjetnosti izključila možnost ponareditve podpisa V. M. na izjavi z dne 28.3.2000 in žiga tretje tožene stranke na njej, družbe L., d.o.o., Ljubljana, sodišče prve stopnje ni imelo več razloga za dvom v verodostojnost izpovedbe priče N. K., da je V. M. pred njo, torej v njeni prisotnosti podpisal sporno izjavo. Sodišče namreč v nadaljnjem teku pravde po izrecni določbi 4. odstavka 287. člena ZPP ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep. V povezavi z delnimi plačili tretjetožene stranke in prvotožene stranke, opravljenimi po 28.3.2000 in glede na nelogično razlago namena teh plačil v izpovedbi V. M., da je tožena stranka pomagala tožeči stranki iz njenih dolgov, čeprav so tožene stranke same imele finančne težave, je sodišče na podlagi zgoraj navedenih dokazov in logičnega sklepanja po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo pristnost same izjave o odstopu od prodajne pogodbe, pristnost podpisa zakonitega zastopnika vseh treh kupcev iz prodajne pogodbe V. M. ter pristnost žiga prvotno tretjetožene stranke družbe L., d.o.o., Ljubljana ter kot neprepričljivo ocenilo razlago V. M. o namenu nakazil denarnih zneskov tožeči stranki po 28.3.2000. Pravilno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da nadaljnja korespondenca pravdnih strank ne kaže na to, da je bila prodajna pogodba z dne 23.2.2000 še veljavna, saj je iz vsebine listin obeh pravdnih strank, izhajajočih iz obdobja po podpisani izjavi o odstopu od pogodbe ugotovilo, da do soglasja volj v zvezi s prodajo nepremičnine kasneje ni prišlo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča nadaljnja korespondenca med pravdnimi strankami ne kaže na veljavnost pogodbe z dne 23.2.2000, pač pa kvečjemu na prizadevanje pravdnih strank, da bi prišlo do nove sklenitve in tudi realizacije prodajne pogodbe, do česar pa očitno ni prišlo. Dokazna ocena izvedenih dokazov prvostopenjskega sodišča je izčrpna, saj je z analizo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede veljavnosti izjave o odstopu od pogodbe z dne 28.3.2000. Pri tem izvedba dodatnih dokazov ni bila potrebna, tožena stranka pa v prvostopenjskem postopku tudi ni predlagala postavitve novega izvedenca grafološke in grafoskopske stroke, če se z mnenjem izvedenke ni strinjala. Prvostopenjsko sodišče pa utemeljeno tudi ni upoštevalo prodajne pogodbe z dne 9.2.2000 in dokumentacije o pridobivanju kredita pri Dolenjski banki. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da je šlo za dokumentacijo v zvezi z nasprotno tožbo in ker sta bili zadevi po tožbi in nasprotni tožbi združeni šele na naroku dne 9.9.2003, je kot prvi narok v zadevi VII Pg 221/2003 šteti šele naslednji narok dne 17.6.2004. Kot izhaja iz pridruženega spisa VII Pg 221/2003, v katerem se je vodila nasprotna tožba, je sodišče v tej zadevi razpisalo prvi narok za dne 9.9.2003, na kar sta bili pravdni stranki opozorjeni, kot izhaja iz vročilnic, pripetih k list. št. 11 spisa VII Pg 221/2003. Tako ne more biti sporno, da je bil dne 9.9.2003 opravljen prvi narok v zadevi po nasprotni tožbi in na to dejstvo ne vpliva odločitev prvostopenjskega sodišča na tem naroku, da bo zadevi po tožbi in nasprotni tožbi združilo v skupno obravnavanje. S predložitvijo zgoraj navedenih listin šele po navedenem naroku je bila torej pritožnica prekludirana (1. odstavek 286. člena ZPP); kaj ji je preprečevalo pravočasno predložitev listin, pa tudi ni pojasnila (2. odstavek 286. člena ZPP).

Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi ni utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe pogodbenega materialnega prava s sklicevanjem na fiksnost navedene pogodbe glede na določilo 4. odstavka 3. člena prodajne pogodbe, po katerem so roki plačil posameznih obrokov njen bistveni sestavni del, ter posledično s sklicevanjem na razdrtje pogodbe po samem zakonu na podlagi 125. člena ZOR. Ker 1. odstavek 4. člena govori le o zamudi s plačilom kupnine in ne are, ter o zadržanju že prejete are, pravica tožeče stranke do razveze pogodbe po stališču pritožnice stopi v veljavo šele po plačilu celotne are. S tako interpretacijo pritožbe pritožbeno sodišče ne soglaša. Prvostopenjsko sodišče je pravilno povzelo vsebino 3. in 4. člena prodajne pogodbe (priloga A2), po kateri so pogodbene stranke za predmet pogodbe dogovorile kupnino v tolarski protivrednosti 900.000,00 DEM pri čemer so se glede plačila kupnine dogovorile, da kupci del kupnine in sicer 90.000,00 DEM poravnajo kot aro v dveh delih: 30.000,00 DEM najkasneje do 25.2.2000, 60.000,00 DEM najkasneje do 30.5.2000, razliko kupnine 810.000,00 DEM pa najkasneje do 30.5.2000, roke plačil posameznih obrokov pa opredelile kot bistveni sestavni del. Že iz navedenega namreč izhaja, da sta pravdni stranki v pogodbi sicer sporno poimenovanje dela kupnine kot are, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, določili tudi "aro" kot del kupnine in zanjo določili obročno plačilo. Določeno fiksnost pogodbe z določitvijo rokov plačila posameznih obrokov kupnine (in ne are, kot zmotno meni pritožnik) po 4. odstavku 3. člena pogodbe kot bistvenih sestavin pogodbe, pa so pogodbene stranke relativizirale s pogodbenim določilom 4. člena, po katerem je bila prodajalcu, torej tožeči stranki dana možnost, da v primeru, če kupci zamudijo s plačili posameznih delov kupnine (torej tudi "are") pogodbo razdre, zadrži aro, ostale že vplačane dele kupnine pa vrne kupcem (1. odstavek 4. člena pogodbe), v primeru pa, da prodajalec pogodbe ne razdre, mu pripadajo zakonite zamudne obresti (2. odstavek 4. člena pogodbe). Tožeči stranki kot prodajalcu je bilo torej prepuščeno, ali bo zaradi zamude plačil posameznih obrokov kupnine razdrl pogodbo, ali pa jo obdržal v veljavi, saj sta kot sankcijo zamude pravdni - pogodbeni stranki dogovorili zamudne obresti v višini zakonskih zamudnih obresti. Prvi in drugi odstavek 4. člena pogodbe torej nista v nasprotju s 125. členom ZOR o razdrtju pogodbe po samem zakonu, saj sta trdoto 1. odstavka 125. člena ZOR, po katerem je pogodba razdrta po samem zakonu, če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v roku kot bistveni sestavni pogodbe, omilili že sami določbi 2. in 3. odstavka 125. člena ZOR, ki upniku omogočata ohranitev pogodbe v veljavi, če nemudoma po preteku roka upnik izjavi, da zahteva njeno izpolnitev in šele če je ne dobi v primernem roku, lahko izjavi, da razdira pogodbo. Ker sta določbi 2. in 3. odstavka 125. člena ZOR dispozitivni, ni nobene ovire, da pogodbeni stranki možnosti razveze pogodbe ne bi uredili drugače, kar sta v obravnavnem primeru storili v 4. členu pogodbe. Pravilna je zato razlaga pogodbe prvostopenjskega sodišča, da pogodba zgolj z neplačilom "are" še ni bila razdrta po samem zakonu. Sicer pa ni mogoče slediti pritožniku, da je pogodbo treba interpretirati njemu v prid, ker je ni sestavil on, pač pa nepremičninska agencija tožeče stranke. Pravila o razlagi pogodbe po 100. členu ZOR se uporabljajo le v primeru nejasnih določil pogodbe. Pogodbeni določili 3. in 4. odstavka pa sta jasni in uporaba navedenega interpretacijskega pravila ZOR ni potrebna.

Dogovor o ari je realen kontrakt, torej je sklenjen šele tedaj, ko je ara izročena. Pomen are je v utrditvi pogodbene obveznosti pogodbenih strank, kar izhaja iz pravnih posledic neizpolnitve pogodbe v primeru, ko je ara dana, določenih v 1. in 2. odstavku 80. člena ZOR (možnost pogodbi zveste stranke obdržati prejeto aro ali vrnitev dvojne are, če je aro prejela pogodbi nezvesta stranka). Drugače povedano, svojo utrditveno funkcijo ara lahko izpolni le, če je plačana, vsak drugačen dogovor o njenem naknadnem plačilu pa nima materialnopravnega značaja are. Ker med pravdnima strankama ni sporno, da ara ob sklenitvi pogodbe ni bila plačana, je določilo o obročnem plačilu are mogoče obravnavati le kot dogovor o obročnem plačilu kupnine. Da je bila prodajna pogodba med pravdnima strankama sklenjena po dogovoru z dnem podpisa pogodbe, pa je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Potem ko je prvostopenjsko sodišče, kot je bilo zgoraj obrazloženo, pravilno izjavo o odstopu od prodajne pogodbe, datirano z dnem 28.3.2000 (priloga A 14), presodilo kot pristno, pa je pravilno povzelo tudi vsebino navedene izjave. V njej sta se pogodbeni stranki dogovorili o razvezi pogodbe, o nepreklicni izjavi kupcev, da odstopajo od pogodbe, pri čemer so se kupci, ki jih je vse kot zakoniti zastopnik zastopal V. M., solidarno zavezali tožeči stranki plačati "aro" v višini tolarske protivrednosti 90.000,00 DEM do 26.4.2000. Ne glede na to, da so pogodbene stranke ponovno operirale z izrazom "ara" pa gre očitno za sporazum pogodbenih strank v smislu 1. odstavka 82. člena ZOR, po katerem si lahko ena ali vsaka od strank izgovori, da sme odstopiti od pogodbe, če da odstopnino (skesnino). V navedeni izjavi uporabljeni izraz plačila are je zato treba presojati kot dogovorjeno skesnino ob dogovorjenem odstopu kupcev od prodajne pogodbe. Iz navedenega materialnopravnega razloga je tako pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ima tožeča stranka podlago za uveljavitev tožbenega zahtevka, v izjavi prvotožene stranke o odstopu od prodajne pogodbe. Pritožbeno sodišče je tako odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so za presojo utemeljenosti vtoževane glavnice relevantne.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nerazumljivosti tretje alineje 2. točke izreka izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je prvotoženi stranki naložilo v plačilo evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.890.063,13 SIT za čas od 23.8.2001 do 31.12.2006 in zakonskih zamudnih obresti od zneska 28.751,70 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. Navedeni izrek je posledica uvedbe evra, kot zakonitega plačilnega sredstva po Zakonu o uvedbi evra (ZUE) in dolžnosti sodišč iz 4. odstavka 13. člena ZUE, da po uradni dolžnosti preračuna zneske v EUR v postopkih, ki jih vodijo.

Pač pa pritožnik utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve o teku zamudnih obresti in prenehanje njihovega teka po 376. členu OZ, utemeljeno sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je razveljavilo 1060. člen OZ, v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ in ki tečejo po 1.1.2002, še naprej uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Pritožbeno sodišče je preverilo, ali so zahtevane zakonske zamudne obresti do izdaje izpodbijane sodbe že dosegle glavnico. Pri tem je ugotovilo, da so jo celo presegle, zato je bilo skladno z odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-300/04 tek zamudnih obresti omejiti do višine glavnice. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi v obrestnem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zamudne obresti le še v višini glavnice, v kolikor tožeča stranka zahteva več zamudnih obresti, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, v preostalem nespremenjenem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem, ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker je prvotožena stranka s pritožbo uspela le v delu za zamudne obresti, v pretežnem delu pa s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora 1000 točk, za materialne stroške 20 točk, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV torej 561,81 EUR ter sodno takso za odgovor na pritožbo v znesku 166,11 EUR.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia