Jedro

Ker tožnica ni dokazala, da je podpisala pogodbo o zaposlitvi z drugo toženo stranko pod vplivom sile, grožnje ali prevare, niti ni bila v dokaznem postopku ugotovljena druga pravnorelevantna napaka volje glede bistvenih sestavin pogodbe, je sklenjena pogodba o zaposlitvi izraz tožničine volje in je zato veljavno sklenjena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvo in drugo tožena stranka sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo glede ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri prvo toženi stranki, glede ugotovitve nezakonitosti in razveljavitve sporazuma o prevzemu delavcev med drugo in tretje toženo stranko z dne 5. 10. 2006 v delu, ki se nanaša na tožnico, ter glede razveljavitve pogodbe o zaposlitvi med tema strankama. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitve pogodbe o zaposlitvi med tožnico in drugo toženo stranko za delovno mesto vzdrževalca okolja, sklenjene dne 12. 10. 2006, s formalnim datumom sklenitve 25. 9. 2006. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek napram prvo toženi stranki. Tožnica ni uspela dokazati, da obstajajo razlogi (sila, zvijača ali grožnja) za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi med tožnico in drugo toženo stranko.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Navaja, da je invalidka III. kategorije s priznano pravico do dela v svojem poklicu tekstilnega konfekcionarja. Tožene stranke so zlorabile določila Zakona o delovnih razmerjih – ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002), tako da je bila najprej sporazumno razveljavljena pogodba o zaposlitvi s prvo toženo stranko, nato je bila fiktivno sklenjena pogodba z drugo toženo stranko za delovno mesto vzdrževalca okolja. Ta je omogočila, da je bila tožnica skoraj takoj po njeni sklenitvi v skladu s 73. členom prenesena k tretje toženi stranki, kar je bil vseskozi cilj toženih strank.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki. Prvo in drugo tožena stranka v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Sodišče druge stopnje je potrdilo zavrženje tožbe v delu, v katerem je revidentka zahtevala ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri prvo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je menilo, da bi morala revidentka izrecno izpodbijati sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2006, hkrati pa je tudi presodilo, da revidentka ni dokazala obstoja razlogov za neveljavnost sklenjenega sporazuma. Po presoji sodišča druge stopnje bi se morala tožba obravnavati po vsebini, ker pravni interes izhaja iz reintegracijskega zahtevka napram prvo toženi stranki, vendar je potrdilo prvostopenjski sklep, ker bi bila drugače spremenjena odločitev v škodo tožnici (359. člen ZPP). Revidentka ne uveljavlja procesnih kršitev v tej zvezi, zato revizijsko sodišče ni moglo poseči v takšno odločitev.

8. Po presoji revizijskega sodišča je bil pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitve pogodbe o zaposlitvi med drugo toženo stranko in revidentko. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je revidentka invalidka III. kategorije na podlagi odločbe ZPIZ z dne 6. 10. 2005. Prvo toženka ji je 21. 11. 2005 odredila čakanje na ustrezno delo. Dne 12. 10. 2006 je revidentka podpisala pogodbo o zaposlitvi z drugo toženo stranko za delovno mesto vzdrževalca okolja, v kateri je bil naveden datum sklenitve 25. 9. 2006, za nastop dela pa je bil določen 1. 10. 2006. Pogodba o zaposlitvi je bila podpisana ob upoštevanju dopolnilnega izvedenskega mnenja ZPIZ z dne 13. 2. 2006 in je ustrezala preostali delovni zmožnosti. Dne 12. 10. 2006 je podpisala tudi sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi s prvo toženo stranko za delovno mesto šivilje (kot datum sklenitve je bil zapisan 25. 9. 2006), po katerem je pogodba prenehala veljati 30. 9. 2006. Dne 12. 10. 2006 je podpisala tudi izjavo o seznanjenosti z okoliščinami o prevzemu dejavnosti s strani tretje tožene stranke. V tej izjavi je dovolila drugo toženi stranki, da na tretjo toženo stranko prenese dokumente iz njene personalne mape. Dan pred podpisom teh listin pa je sodelovala na razgovoru pri direktorju tretje tožene stranke, zato je morala vedeti, da je zanjo predviden prenos na tretje toženo stranko. Po prenosu je začela delati pri tretje toženi stranki. Ker revidentka niti ni dokazala, da je podpisala pogodbo o zaposlitvi z drugo toženo stranko pod vplivom sile, grožnje ali prevare, niti v dokaznem postopku ni bila ugotovljena druga pravnorelevantna napaka volje glede bistvenih sestavin pogodbe, je sklenjena pogodba o zaposlitvi izraz njene volje in je zato veljavno sklenjena.

9. Ker revidentka ni uspela s tožbenim zahtevkom glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri prvo toženi stranki, je posledično neutemeljen tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

10. Revidentka z očitkom sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem njenega zakonca glede tega, da ni mogla popisati listin 25. 9. 2006, izpodbija dejanske ugotovitve sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Poleg tega gre pri tem za nedovoljeno revizijsko novoto v delu, v katerem zatrjuje, da listin sploh ni podpisala (372. člen ZPP).

11. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

12. Ker odgovor na revizijo prvo in drugo tožene stranke ne vsebuje ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krijeta sami toženi stranki (155. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).