Jedro

Glede na ugotovitve izpodbijane sodbe, da je tožnik toženca razžalil in ga s tem izzval, da pa je toženec reagiral nesorazmerno, ko je z udarcem z lopato tožniku zlomil dve rebri, sta deleža sokrivde vsake od strank ugotovljena pravilno. Spor je izzval tožnik, vendar le na besedni ravni. Toženčev odziv je bil prekomeren in neupravičen. Zato je njegov del krivde daleč večji, to je 80 %, med tem ko je tožnikov delež krivde 20 %.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 192.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženec dne 5.11.1992 poškodoval tožnika. Udaril ga je z lopato in mu zlomil 8. in 9. rebro levo. Spor je začel tožnik, ki je toženca razžalil. Zato je sokriv za škodo, ki mu jo je prizadejal toženec. Delež toženčeve sokrivde je 80%, tožnikove pa 20%. Tožniku je za pretrpljene telesne bolečine določilo odškodnino v znesku 240.000,00 SIT, prisodilo pa mu je 80% tega zneska v skladu z ugotovljeno sokrivdo.

Proti tej sodbi se je pritožil toženec. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je deleže sokrivde in odločitev o višini denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine.

Toženec vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Opisuje potek dogodkov in pri tem poudarja, da je tožnik povzročil spor s hudimi razžalitvami ter da ga je prvi udaril po obrazu in mu zbil očala. V zvezi s tem se sklicuje na priči A. S. in J. P. ter graja dokazno oceno, na podlagi katere sodišči prve in druge stopnje tema pričama nista verjeli. To opredeljuje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odsta. 354.čl. ZPP. Poudarja, da ga je tožnik tudi prvi udaril, na kar se je skliceval že v kazenskem postopku. Meni, da je tožnikova sokrivda vsaj 50% in da je razmejitev sokrivde v izpodbijani sodbi pravno napačna. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili potek dogodka na podlagi dokaznega postopka, v katerem so bile zaslišane priče. Upoštevalo je tudi pravnomočno sodbo opr. št. K 4/93 z dne 13.9.1994, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve, toženec pa hude telesne poškodbe. Ugotovili sta, da je tožnik izzval toženca z žalitvami, ki mu jih je izrekel, toženec pa je nato z lopato tožnika hudo poškodoval. Drugačnega dejanskega stanja v revizijskem postopku ni mogoče dokazovati (3. odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče je pri svojem odločanju vezano na dejansko podlago, kakršna izhaja iz izpodbijane sodbe. Zato ne more upoštevati toženčeve revizijske navedbe, da je tožnik toženca prvi udaril. To si je toženec prizadeval dokazati ves čas postopka, vendar s tem ni uspel. Revizijsko sodišče pa ne more spremeniti ocene dokazov in samo ne more ugotavljati dejanskega stanja. Izpodbijano sodbo lahko preizkusi samo v okviru revizijskih razlogov, določenih v prvem odstavku 385.čl. ZPP. Toženec tudi napačno opredeljuje svoje revizijsko prizadevanje za drugačno oceno dokazov kot revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. 354.čl. ZPP. Ta kršitev iz revizijskih navedb ne izhaja in se zato revizija neutemeljeno sklicuje nanjo.

Glede na ugotovitve izpodbijane sodbe, da je tožnik toženca razžalil in ga s tem izzval, da pa je toženec reagiral nesorazmerno, ko je z udarcem z lopato tožniku zlomil dve rebri, sta deleža sokrivde vsake od strank ugotovljena pravilno. Spor je izzval tožnik, vendar le na besedni ravni. Toženčev odziv je bil prekomeren in neupravičen. Zato je njegov del krivde daleč večji. Za nevaren udarec z lopato ni bilo nobenega opravičila. Zato toženec v zvezi z deleži sokrivde neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče je v okviru materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe na podlagi določbe 386.čl. ZPP ocenilo tudi odločitev o višini denarne odškodnine za tožnikove pretrpljene telesne bolečine. Ugotovilo je, da je odškodnina določena pravilno, v skladu z merili po 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in s sodno prakso v podobnih primerih.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).