15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa direktor B. B., na seji senata 5. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 944/2004 z dne 13. 7. 2005 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 270/2004 z dne 6. 7. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je s sklepom zavrglo tožbo pritožnice zoper odločbo Ministrstva za finance, ker naj bi pritožnica tožbo vložila prepozno. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.

2.Pritožnica trdi, da je bila vročitev odločbe Ministrstva za finance opravljena na način, ki ni bil v skladu s 87., z 88., z 89. in z 91. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP). Zato bi moralo na podlagi 98. člena ZUP šteti, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se je ugotovilo, da je pritožnica odločbo dejansko dobila, tj. 9. 1. 2004, ne pa 6. 1. 2004, ko naj bi bila vročitev opravljena. Zato naj bi Upravno sodišče napačno odločilo, da je bila tožba vložena prepozno. Pritožnica zatrjuje kršitve 22., 23., 24. in 25. člena Ustave. Odločitev Upravnega sodišča naj bi bila samovoljna in arbitrarna, ker pri zavrženju njene tožbe ni vsaj minimalno preverilo dejanskega stanja. Upravno sodišče bi moralo preveriti točno identifikacijo osebe, podpisane na vročilnici. Ker naj bi pritožnica zahtevala izvedbo glavne obravnave, bi jo moralo Ustavno sodišče izvesti in na njej ugotavljati dejansko stanje. Pritožnica nasprotuje tudi sklepu Vrhovnega sodišča. Meni, da stališče Vrhovnega sodišča ne more imeti opore v nobeni izmed možnih pravnih razlag zakona, zato naj bi bil kršen 22. člen Ustave. Odločitev Vrhovnega sodišča naj bi bila očitno napačna, ker ne temelji na pravnih razlogih, zato naj bi bila samovoljna. Pritožnik naj bi v pritožbi zoper sklep Upravnega sodišča jasno zatrjeval, da prav iz vročilnice izhaja, da je bila vročitev nepravilno izvedena. Vrhovno sodišče pa naj bi trdilo, da naj pritožnica sploh ne bi zatrjevala, da vročilnice ni podpisala pooblaščena oseba. Vrhovno sodišče naj bi se s spornim vprašanjem ukvarjalo po vsebini, na drugi strani pa naj bi odločitev obrazložilo s opredelitvijo, da je šlo za procesno odločitev, da naj mu ne bi bilo treba presojati pritožbenih ugovorov po vsebini. Pritožnik naj bi ves čas postopka skušal dokazati, da je odločbo Ministrstva za finance prejel šele 9. 1. 2004. Vrhovno sodišče pa se do teh relevantnih navedb pritožnice ni na prepričljiv način opredelilo. Meni, da pri presoji ni upoštevalo pritožničinih navedb. Pritožnici naj bi bilo onemogočeno, da se izjavi o dejanskem stanju, o katerem bi lahko nato stekla kontradiktorna obravnava. Zato naj bi bila pritožnici kršena pravica iz 25. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj tudi ne bi utemeljeno zavrnilo dokaznih predlogov pritožnice. S tem naj bi ji bilo onemogočeno uveljavljanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Pritožnica bi morala imeti možnost, da na kontradiktorni ustni obravnavi pojasni način vročanja uradnih pisanj. Upravno in Vrhovno sodišče naj bi odločili brez glavne obravnave, čeprav je pritožnica izvedbo glavne obravnave na podlagi 50. in 77. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS) izrecno zahtevala. Ker Vrhovno sodišče ni izvedlo ustne obravnave, naj bi kršilo 24. člen Ustave.

B.

3.Pritožnica z večino navedb oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju in uporabi materialnega prava, zlasti oporeka stališču Vrhovnega sodišča, ki ga je zavzelo ob uporabi 91. člena ZUP glede vročanja pravnim osebam. Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Kršitev pravic sicer lahko pomeni sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo lahko bilo mogoče označiti za samovoljno in arbitrarno. Vendar tega izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. Upravno sodišče je iz vročilnice ugotovilo, da je bila pritožnici odločba Ministrstva za finance vročena 6. 1. 2004. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je ugotovilo, da je rok za vložitev tožbe že potekel. Formalna pravilnost vročilnice ustvarja domnevo, da je bila vročitev pravilno opravljena, zato so neutemeljeni očitki pritožnice, da bi moralo Upravno sodišče pred izdajo sklepa o zavrženju dodatno ugotavljati dejansko stanje. Vrhovno sodišče je odločitev oprlo na ustrezne določbe zakona in jo utemeljilo na sklepih, ki so mogoči glede na pravila interpretacije pravnih norm. Temeljno vprašanje, ki se je reševalo v tem postopku, je bilo, ali je bila pritožnici odločba Ministrstva za finance pravilno vročena. Stališče Vrhovnega sodišča, da se pravnim osebam vroča prek osebe, ki je pooblaščena za sprejem pisanj na njihovem sedežu, pa ni samovoljno in arbitrarno. Pravna oseba ne more sama sprejeti dokumenta, zato mora to zanjo opraviti fizična oseba, ki je v določenem razmerju s pravno osebo. Ali je pisanje dejansko prejela ustrezna oseba, je vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, v katero se Ustavno sodišče ne more spuščati.

4.Z ustavnopravnega vidika bi lahko bil relevanten očitek, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do vseh navedb pritožnice ter da ni ustrezno obrazložilo svoje odločitve. Pritožnica sicer zatrjuje, da sta ji bila s tem kršena 22. in 25. člena Ustave, vendar bi lahko šlo samo za kršitev 22. člena Ustave. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Ob upoštevanju navedenih izhodišč se izkaže, da so očitki pritožnice v tem delu neutemeljeni. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožničine pritožbene ugovore o napačni uporabi materialnega prava in ji pojasnilo, da se pravnim osebam vroča skladno z 91. členom ZUP in ne na podlagi 87. in 88. člena ZUP, kot je zmotno menila pritožnica. Zato je neutemeljen tudi očitek, da bi morala biti vročitev opravljena osebno ali zakonitemu zastopniku pritožnice. Pojasnilo ji je, da mora pritožnica dokazati, da vročitev ni bila pravilno opravljena, ter razumno obrazložilo, zakaj ni štelo, da bi pritožnica uspela dokazati nepravilnost vročitve. Ne gre torej za to, da bi Vrhovno sodišče prezrlo navedbe pritožnice, temveč za to, da se pritožnica ne strinja z dokazno oceno in stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Zgolj nezadovoljstvo pritožnice z odločitvijo in nestrinjanje z dokazno oceno sodišč ter dejstvo, da pritožnica s pritožbo ni uspela, pa še ne izkazuje zatrjevane kršitve ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave.

5.Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da je Vrhovno sodišče vsebinsko odločilo o pritožbenih ugovorih, povezanih s pravilno vročitvijo. Zgolj to, da je Vrhovno sodišče v obrazložitvi navedlo, da gre pri navedeni zadevi za procesno odločitev, še ne pomeni, da Vrhovno sodišče ni meritorno odločilo o pritožbi pritožnice.

6.Z vidika 22. člena Ustave bi lahko bil relevanten tudi očitek pritožnice, da Upravno in Vrhovno sodišče nista izvedli glavne obravnave. Pritožnica zmotno meni, da ima možnost pojasniti svoje stališče samo na kontradiktorni ustni obravnavi. Pritožnica je imela možnost v pritožbi navesti vse pritožbene ugovore, navesti vsa relevantna dejstva in priložiti ustrezne dokaze. Zato bi lahko v pritožbi pojasnila, kako je urejeno vročanje uradnih pisanj. Zgolj dejstvo, da ustna obravnava ni bila izvedena, samo po sebi ne more pomeniti, da pritožnica ni imela možnosti, da predstavi svoja stališča glede dejanske in pravne podlage spora. Zato so tudi neutemeljeni očitki pritožnice, da ji je bilo zaradi neizvedene glavne obravnave onemogočeno uveljavljanje pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave).Upravno sodišče je tožbo pritožnice zavrglo pri predhodnem preizkusu tožbe, zato niso bili izpolnjeni pogoji določeni 50. členu ZUS za odločanje po opravljeni glavni obravnavi. Očitek glede glavne obravnave pred Vrhovnim sodiščem je očitno neutemeljen, saj je Vrhovno sodišče dolžno opraviti glavno obravnavo samo, če po razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje samo odloči o stvari (77. člen ZUS). V obravnavani zadevi pa za tak primer ne gre. Glede na navedeno so očitno neutemeljeni tudi očitki o kršitvi 24. člena Ustave.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan