Jedro

Ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na 3. odstavek 32.a člena ZST, ki za primere, ko se vloga šteje za umaknjeno ali se zavrže, ker taksa ni bila plačana oziroma ker ni bilo predloženo dokazilo o plačilu takse, določa plačilo le četrtine dolžne takse in oprostitev plačila kazenske takse. V obravnavanih primerih je namreč prišlo do zavrženja tožb zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zanje (takšne primere ureja 1. odstavek 32.a člena ZST), saj tožeča stranka pred njihovo vložitvijo drugostopenjskega upravnega organa ni pozvala, naj odloči o njenih pritožbah (kot zahteva 2. odstavek 26. člena ZUS).

Izrek

1. Zadeve, ki se pri vrhovnem sodišču vodijo pod opr. št. I Up 311/2008, I Up 313/2008 in I Up 314/2008, se združijo v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane osnovni spis I Up 311/2008. 2. Pritožbe se zavrnejo in se potrdijo izpodbijani sklepi.

Obrazložitev

Z izpodbijanimi sklepi, ki so navedeni v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje na podlagi 5. odstavka 7. člena v zvezi z 29. in 30. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1; Uradni list RS, št. 20/04) tožeči stranki kot taksnemu zavezancu naložilo v plačilo dolžno sodno takso in kazensko takso ter izvajalcu plačilnega prometa naročilo, naj s transakcijskega računa tožeče stranke na vplačilni račun sodnih taks prenese dolgovani znesek, saj je ugotovilo, da kljub opominom, ki so ji bili vročeni dne 21.5.2007, ni plačala dolžnih sodnih taks za tožbo (v polovičnem znesku), zahtevo za izdajo začasne odredbe, sklep o začasni odredbi, pritožbo zoper sklep o začasni odredbi, sklep o zavrženju tožbe in takso za opomin.

Sklepe sodišča prve stopnje tožeča stranka izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njihovo razveljavitev ter ustavitev izvršbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno obračunalo takse, ker ni upoštevalo določbe 3. odstavka 32.a člena ZST. Glede na to da so bile tožbe vložene že v letu 2005, opomini pa so ji bili vročeni šele 21.5.2007, je izterjava sodnih taks za tožbe zastarala. Vložila je prošnje za obročno odplačevanje taks, katerim je bilo ustno ugodeno, pisni sklepi pa ji niso bili vročeni. Glede na to, da je prošnje za obročno odplačevanje taks vložila osebno, bi ji morali biti osebno vročeni tudi taksni opomini. Navaja tudi, da je takse delno že plačala, kar dokazuje s potrdili.

K 1. točki izreka: Glede na to, da gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj se z obravnavanimi pritožbami (ki vsebujejo iste pritožbene razloge) izpodbijajo sklepi, ki so bili izdani na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, ter glede na to, da sta v vseh primerih stranki spora isti, je pritožbeno sodišče, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, navedene postopke združilo v skupno obravnavo in odločanje, saj izpolnjujejo pogoje za združevanje postopkov. Pri tem se je – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07 in 45/08, v zvezi s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) – smiselno oprlo na določbo 1. odstavka 42. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Pritožbe niso utemeljene.

Ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na 3. odstavek 32.a člena ZST. Ta določa plačilo le četrtine dolžne takse in oprostitev plačila kazenske takse, vendar le za primere, ko se vloga šteje za umaknjeno ali se zavrže, ker taksa ni bila plačana oziroma ker ni bilo predloženo dokazilo o plačilu takse. V obravnavanih primerih pa je prišlo do zavrženja tožb zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zanje (takšne primere ureja 1. odstavek 32.a člena ZST). Tožeča stranka namreč pred vložitvijo tožb zaradi molka organa ni ravnala v smislu 2. odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 92/05 – odl. US) in drugostopenjskega upravnega organa ni pozvala, naj odloči o njenih pritožbah.

V skladu z 9. členom ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati (relativni rok). Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (absolutni rok). V skladu s 4. členom ZST taksna obveznost za vlogo nastane takrat, ko se vloga izroči (1. točka 2. odstavka), za sodno odločbo pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe (2. točka 2. odstavka). V obravnavanih primerih so bile tožbe vložene dne 15.2.2005, kar pomeni, da taksna obveznost zanje še ni absolutno niti relativno zastarala. Glede na to da so taksne obveznosti za druge vloge in sodne odločbe nastale še kasneje, pa to toliko bolj velja tudi zanje. Relativno zastaranje taksnih obveznosti za tožbe bi nastopilo dne 1.1.2008, a je bilo pred tem prekinjeno, in sicer za vse taksne obveznosti, z opomini, ki jih je tožeča stranka prejela dne 21.5.2007. Ugovori zastaranja zato niso utemeljeni.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi morali biti opomini, na podlagi katerih so bili izdani izpodbijani sklepi, vročeni osebno stranki. Vročilnice v spisih namreč izkazujejo, da so ji bili osebno vročeni dne 21.5.2007, torej tako, kot je to zahtevala. Navedbe v zvezi s sklepi, s katerimi je sodišče prve stopnje dovolilo obročno plačevanje sodnih taks, ne morejo biti predmet presoje v obravnavanih postopkih, saj se ne nanašajo na izpodbijane sklepe. Na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati niti navedbe o delnem plačilu sodne takse, saj se to lahko upošteva le v postopkih izterjave dolžnih zneskov, v obravnavanih zadevah pa je predmet presoje odmera taksnih obveznosti.

Ker v obravnavnih primerih niso podani razlogi, zaradi katerih se sklepi lahko izpodbijajo, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijane sklepe.