Jedro

Zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo. Z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z zgoraj navedenim prvostopnim sklepom je bila dovoljena izvršba 1.2 točke izreka odločbe inšpektorja za okolje, Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Območne enote Maribor, št. 06113-799/2012/41 z dne 19. 10. 2012, s katero je bilo tožniku naloženo, da do 31. 1. 2013 z zemljišč s parc. št. 835/1, 838/1, 838/2, 839/1, 839/2 in 841/6 vse k.o. ... odstrani vse izrabljene gume (odpadek s klasifikacijsko št. 16 01 03), ki niso prekrite z gramozom oziroma z zemljino v skupni količini 79.365,5 m3 ter jih odda ali prepusti zbiralcu odpadkov, odda izvajalcu obdelave odpadkov ali proda trgovcu odpadkov. Navedeno je, da je ta del izreka postal izvršljiv dne 31. 1. 2013. Tožniku je bilo naloženo, da v naknadnem roku dveh mesecev od prejema sklepa v celoti izpolni naloženo obveznost, v nasprotnem primeru pa bo to dejanje na njegove stroške opravil pooblaščeni izvajalec del. Iz obrazložitve izhaja, da je postala zgoraj navedena odločba Inšpektorja za okolje v navedenem delu izvršljiva po poteku ureditvenega roka, to je 31. 1. 2013. Na kontrolnem pregledu dne 5. 2. 2013 je bilo ugotovljeno, da tožnik naloženih obveznosti ni izvršil, zato je bil izdan izpodbijani sklep. Če zavezanec temu sklepu ne bo sledil, bo naloženo dejanje v skladu z 297. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) opravil pooblaščeni izvajalec na zavezančeve stroške.

Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pa je z odločbo št. 0618-1528/2013-2 z dne 16. 5. 2013 njegovo pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna, saj, kot izhaja iz zapisnika z dne 5. 2. 2013, tožnik obveznosti, naložene z inšpekcijsko odločbo, ni izpolnil. Drugostopni organ sicer ugotavlja, da je izvršljivost nastopila en dan pozneje, to je 1. 2. 2013, saj je rok za izpolnitev obveznosti potekel 31. 1. 2013, vendar pa napaka ni bistvena, ker je prvostopni organ tožniku določil naknadni rok za izpolnitev obveznosti, ki teče od prejema sklepa o dovolitvi izvršbe. Glede na to je drugostopni organ tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožeča stranka v vloženi tožbi nasprotuje izpodbijani odločitvi zato, ker se ne strinja z odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje, OE Maribor, št. 06113-799/2012/41 z dne 19. 10. 2012, ki predstavlja v predmetni zadevi izvršilni naslov. Zatrjuje namreč, da prvostopni organ nima pravice odrediti ukrepov tožeči stranki, ki aktivnosti več ne izvaja, razen tega predmetne lokacije nima več v posesti, niti ni lastnica teh zemljišč. Obratovanje je potekalo v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem in toliko časa, kot je bilo to veljavno. Če so po prenehanju veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja na predmetni lokaciji odpadki, ki niso komunalni, pa gre za zemljišče v lasti občine, kot je nesporno v tem primeru, odredi državna inšpekcija, pristojna za okolje, izvajalcu javne službe ali drugi osebi, pooblaščeni za ravnanje z določenimi vrstami odpadkov, njihovo odstranitev. Ta pa jih mora odstraniti v skladu s predpisi o ravnanju z odpadki, pri čemer stroške odstranitve odpadkov nosi lastnik zemljišča, v primeru, da izvaja posest druga oseba, pa oseba, ki izvaja posest. Tožeča stranka tako meni, da je odločba, na podlagi katere je bila izdana izpodbijana odločba, nezakonita, v zvezi s tem pa je tožeča stranka že vložila pritožbo.

Razen tega tožeča stranka še navaja, da je z dopisom z dne 12. 4. 2013 obvestila upravni organ prve stopnje, da je našla kupca za izrabljene avtomobilske gume ter da bo izvršila obveznosti, ki so ji bile izvršene z inšpekcijsko odločbo, kot dokaz pa je predložila pisno o nameri. Meni, da ni nepomembno, na kateri dan je nastopila izvršljivost odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov. Dne 28. 5. 2013 je bil opravljen ogled obravnavanih nepremičnin, pri ogledu pa je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v času od 20. 5. do 25. 5. 2013 odstranjevala odpadne gume izpod daljnovodov, kot je to odrejeno v odločbi z dne 19. 10. 2012, in sicer v točki 1.1. izreka. Izpod daljnovodov so bile umaknjene vse nerazrezane gume in tako pod njimi ni več gum v višini nad nivojem okoliškega terena. Pod daljnovodi so ostale samo zmlete gume, vgrajene v gradbeno jamo in sicer na JZ in manjša količina na severnem delu jame. Dne 16. 5. 2013 je tožeča stranka odpeljala v Italijo prvi tovornjak naložen z rabljenimi gumami, dne 23. 5. 2013 pa sta sledila še dva kamiona. Tožeča stranka tako zatrjuje, da je v pretežni meri že izpolnila svojo obveznost, ki ji je bila naložena s točko 1.2 izreka odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov v predmetni zadevi. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v prvostopni in drugostopni odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da v izvršilnem postopku ni dopustno izpodbijati odločbe, ki se izvršuje, dodaja pa še, da je tožnik svojo obveznost izpolnil le v neznatnem obsegu, to je 0,164 %.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je izpodbijani akt sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim je bila dovoljena izvršba točke 1.2 izreka odločbe Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Območna enota Maribor št. 06113-799/2012/41 z dne 19. 10. 2012. Zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP). Glede na to so po presoji sodišča neupoštevne tožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje izvršilnega naslova in s katerimi tožeča stranka zatrjuje, da ji je bila obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, naložena neupravičeno.

Tožeča stranka pa v tožbi uveljavlja tudi sicer dopusten ugovor, da je obveznost, naloženo z izvršilnim naslovom, izpolnila. Po presoji sodišča tožeča stranka niti s tožbenimi navedbami te trditve ni utemeljila. V tožbi namreč tožeča stranka navaja, da je odstranjevala odpadne gume izpod daljnovodov, kot ji je bilo naloženo s točko 1.1. izreka odločbe Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Območne enote Maribor, št. 06113-799/2012/41 z dne 19. 10. 2012. Predmet tega sklepa o izvršbi pa je točka 1.2 izvršilnega naslova, to pa pomeni odstranitev izrabljenih gum s celotne lokacije, ne le od vodov omrežja za prenos. Iz neprerekanih navedb odgovora na tožbo izhaja, da je tožena stranka izpolnila 0,164 % naložene obveznosti, torej v neznatnem obsegu.

Sodišče pa se strinja tudi s stališčem drugostopnega organa, da napaka prvostopnega organa, ki je napačno ugotovil izvršljivost na dan 31. 1. 2013, namesto pravilno 1. 2. 2013, ni bistvena za odločitev, saj je dne 26. 2. 2013, ko je bil izdan izpodbijani prvostopni sklep, izvršljivost nedvomno nastopila.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.