Jedro

Ker je tožeča stranka izpraznila stanovanje, na katerem je imela stanovanjsko pravico, v roku 2 let po uveljavitvi SZ, ji pripada 30 % vrednosti stanovanja. Tožena stranka, ki je lastnica stanovanja, se neutemeljeno sklicuje na določilo čl. 126/3 v zvezi s čl. 148/1 SZ, češ da je tožnica lastnica stanovanjske hiše. Tožnica je hišo kupila v l. 1993, ko je že veljal novi SZ, in bi ji zato stanovanjskega razmerja ne bilo mogoče odpovedati. Tožnica je imela tudi že sklenjeno najemno pogodbo za sporno stanovanje. Pomembno je stanje v času uveljavitve SZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 400.240,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 32.734,00 SIT. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je tožnica lastnica stanovanjske hiše, da bi ji zato bilo mogoče v skladu z določilom čl. 60 Zakona o stanovanjskih razmerjih odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov in da zato niso podani pogoji, da se ji ob izpraznitvi stanovanja izplača 30 % vrednosti stanovanja po čl. 126 stanovanjskega zakona. Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je stanovanje, last tožene stranke, izpraznila v roku dveh let, kot je to določeno v čl. 126 SZ. Za uporabo določil člena 148 SZ, ki obravnava primere za odklonitev izplačila 30 % vrednosti stanovanja, pa ni pogojev, saj v tem primeru ne bi bilo mogoče odpovedati stanovanjskega razmerja tožnici po čl. 60 ZSR, kot to razlaga izpodbijana sodba. Hiša, ki jo je kupila s posojili, ni sposobna za normalno bivanje, saj je ravno vtoževani znesek bil namenjen za njeno popravilo. Sodišče prve stopnje pa se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Kot določa čl. 126 Stanovanjskega zakona (SZ - Ur.l. RS št. 18/91), mora v primeru, če prejšnji imetnik stanovanjske pravice v dveh letih po uveljavitvi tega zakona stanovanje izprazni, lastnik iz 111., 112. I. odst. 113. in 114. čl. tega zakona izplačati 30 % od vrednosti stanovanja. Na to zakonsko določilo opira tožeča stranka svoj zahtevek, ko obenem trdi, da je stanovanje v hiši na P., last tožene stranke, izpraznila v roku dveh let po uveljavitvi SZ. Sodišče prve stopnje je zavrnilo njen zahtevek ob upoštevanju določila 126/3 in 148 SZ, na katere se je sklicevala tožena stranka. Kot določa 3. odst. 126. čl. SZ, v primeru, če obstojajo okoliščine iz 1. odst. 148. čl., lahko lastnik zavrne izplačilo navedene ugodnosti. Člen 148 pa obravnava primere, ko tam navedena dolžnost lastnika stanovanja odpade, če je imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oz. če mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Ur.l. SRS št. 35/82 in 14/84). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje iz spisu priložene kupoprodajne pogodbe z dne 2.4.1993, sta tega dne tožnica in R. B. kupila enostanovanjsko hišo na parc. št. 410/2 k.o. C. in jo od tega dne prevzela v last in posest. Glede na to dejstvo pa smatra sodišče prve stopnje, da bi bilo zaradi lastništva stanovanjske hiše mogoče tožnici odpovedati stanovanjsko razmerje v skladu z določilom čl. 60 ZSR, kar pomeni, da ji ne bi bilo treba nuditi najpotrebnejših prostorov, to pa so tiste okoliščine, ki v skladu z določilom čl. 148 SZ razvezujejo toženo stranko kot lastnika stanovanja obveznosti izplačila 30 % vrednosti stanovanja, ki ga je tožeča stranka izpraznila. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določila stanovanjskega zakona, ko je štelo, da bi bilo mogoče odpovedati tožnici stanovanjsko razmerje glede na lastništvo stanovanjske hiše. V času, ko je tožnica (skupaj z R. B.) kupila to hišo - dne 2.4.1993 -, zakon o stanovanjskih razmerjih ni več veljal. Tožnica je celo imela sklenjeno najemno pogodbo za sporno stanovanje za nedoločen čas in sicer to izhaja iz spisu priložene najemne pogodbe z dne 19.4.1992, sklenjene s toženo stranko kot lastnikom stanovanja. Stališče sodišča prve stopnje bi bilo pravilno v primeru, če bi tožnica bila lastnica hiše že v času, ko je pričel veljati novi stanovanjski zakon (SZ), kar se je zgodilo dne 19.10.1991. Namen določila čl. 126 SZ, da se izplača 30 % vrednosti stanovanja tistemu imetniku stanovanjske pravice, ki v dveh letih po uveljavitvi SZ to stanovanje izprazni, je nedvomno v tem, da se pridobi čimvečje število razpoložljivih stanovanj in njihova ekonomska uporaba, da zato imetnika vzpodbudi in mu pomaga pri drugačni rešitvi stanovanjskih razmer, lastniku pa omogoči razpolaganje z izpraznjenim stanovanjem. Izključeni pa so tisti primeri, ko bi do uveljavitve SZ lastnik lahko odpovedal imetniku stanovanjsko razmerje, ne da bi mu bil dolžan preskrbeti najpotrebnejše prostore, ko je torej imetnik že mogel rešiti stanovanjski problem na drug način. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila materialnega prava, ni v celoti ugotavljalo dejanskega stanja, potrebnega za odločitev v tej zadevi. Ni se ukvarjalo z višino vtoževanega zneska, poleg tega pa tožena stranka navaja, da stanovanje ni bilo izpraznjeno v navedenem roku dveh let. Vse to bo potrebno pri ponovnem obravnavanju zadeve ugotoviti, da bo moglo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku pravilno razsoditi. V skladu z določilom čl. 370 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo. Pri ponovnem odločanju v zadevi bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo tudi o pravdih stroških, to pa velja tudi za pritožbene stroške (čl. 166 ZPP).